Jedro

Po 20. čl. ZOR-a velja načelo, da predpisi, ki urejajo obligacijskopravna območja niso prisilne narave, zaradi česar lahko udeleženci uredijo svoja razmerja drugače, kot je določeno v tem zakonu, če iz njega ne izhaja prisilna pravnost norme. Pravdni stranki se lahko zato s pogodbo dogovorita za višjo obrestno mero zamudnih obresti, kot je določena z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti v primeru zamude po 1. odst. 277. čl. ZOR-a.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v svoji odločbi pod tč. 3. izreka odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 202.974,30 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev izreka 3. točke prvostopne odločbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka sicer priznava, da sta se pravdni stranki v 13. čl. medsebojne pogodbe o poslovnem sodelovanju za leto 1991 z dne 25.4.1991 dogovorili, da gredo prodajalcu za zamujena plačila obresti od zapadlosti računa do plačila po zakoniti zamudni oziroma po pogodbeni obrestni meri, če je le-ta višja. Tožena stranka v pritožbi trdi, da višine samih zamudnih obresti stranki s pogodbo ne moreta spreminjati. Le v primeru, če bi bile dogovorjene pogodbene obresti, ki bi tekle že pred dospelostjo denarne terjatve, bi bilo to možno. V konkretnem primeru pa pravdni stranki nista določili odložitvenega roka plačila, zaradi česar dolguje kupec po dnevu zamude plačila le zamudne obresti. Teh obresti pa se po mnenju tožene stranke ne da spreminjati s pogodbo. Pri tem se tožena stranka sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. Cpg 1447/92 z dne 2.7.1992, kjer je bilo zavzeto podobno stališče. Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odst. 277. čl. ZOR (novela ZOR, Ur. l. SFRJ št. 57/89) je višina zamudnih obresti prepuščena Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti. Pravdni stranki sta se v 13. čl. mesebojne pogodbe dogovorili za višje obresti od navedenih zakonitih in sicer v višini kot znaša splošna obrestna mera pri LB Splošni banki Koper. Točna je tudi trditev v pritožbi, da 2. odst. 277. čl. ZOR-a v tem primeru ne pride v poštev, saj ne gre za dogovorjene obresti, ki bi tekle že pred zamudo, ampak zgolj za dogovor o višini zamudnih obresti za zamujena plačila. Vendar je potrebno upoštevati splošno načelo, da predpisi, ki urejajo obligacijsko-pravna območja niso prisilne narave, zaradi česar jih lahko udeleženci uredijo drugače, razen, če bi takšna prisilnost iz posameznega predpisa izrecno izhajala (20. čl. ZOR-a). Po oceni pritožbenega sodišča kaj takega iz posameznih določil ZOR-a, ki se nanašajo na zamudne obresti in iz samega Zakona o obrestni meri zamudnih obresti ne izhaja. Zato pritožbeno sodišče ne vidi ovir, da se pravdni stranki ne bi mogli dogovoriti za višje zamudne obresti, kot so določene z zakonom o obrestni meri zamudnih obresti. Obe stranki sta takšen dogovor o višini zamudnih obresti v pogodbi izrecno podpisali, volja za takšen dogovor pa tudi ni sporna, saj nobena izmed strank temu ni oporekala. Zato je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo tožeči stranki višje zamudne obresti kot so določene z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti v skladu z dogovorom. Odločitev prvostopnega sodišča v točki 3. izreka odločbe je tako pravilna. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pod opr.

št. Cpg 1447/92, saj gre v tej zadevi za povsem drugačen primer.

Poleg tega pritožbeno sodišče tudi ni vezano na drugačna stališča istega sodišča. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti, je po 368. čl. ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.