Jedro

Od intenzivnosti nasilja pri sklenitvi pogodbe je odvisno, ali gre za napako volje ali za neobstoječ pravni posel; samo v primeru, da gre za tako močno nasilje, da stranka s svojo voljo sploh ne more sodelovati pri sklenitvi posla, gre za neobstoječ posel, ker ni nikakršne volje za sklenitev posla ene od pogodbenih strank. Tega pa tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala.

Navidezna pogodba nima učinkov med pogodbenima strankama, vendar pa ta hkrati predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti, zato je pravnoposlovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana. Gre torej za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Dokazno breme, da so pravdne stranke želele nekaj drugega in ne tistega, kar so zapisale v pogodbah, je bilo na strani tožnice, tega pa tožnica ni niti zatrjevala niti dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predloga strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnice za ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo dne 21.8.2002 sklenila M. Ž. in M. K. ter katere predmet je prodaja solastniškega deleža do ½ parcele št. 1000/1 k.o. Z., last M. Ž., neveljavna, za ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo dne 11.4.2003 sklenila M. Ž. ter K. K. ter katere predmet je prodaja solastniškega deleža do ½ parc. št. AA, k.o. Z., last M. Ž., neveljavna, za ugotovitev, da sta vpisa lastninske pravice do ½ v korist tožencev neveljavna in zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, kot tudi podrejene tožbene zahtevke, da se navedeni kupoprodajni pogodbi razvežeta (ter ugotovi neveljavnost zemljiškoknjižnih vpisov in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje). Zato je tožeči stranki naložilo, da tožencema povrne njune pravdne stroške v višini 2.509,11 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude paricijskega roka. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bili navedeni prodajni pogodbi neveljavni iz razlogov, da bi jih tožnica podpisala pod prisilo ali grožnjo, saj je tožnica svojo zavezo kot porok, plačnik in zastavni dolžnik sprejela že s podpisom posojilne pogodbe (z dne 8.4.1999 – priloga B6), da pa bi bila tožničina volja pred sklenitvijo posojilne pogodbe obremenjena z napako volje, pa tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti zahtevala razveljavitve tega pravnega posla. Prav tako ni izkazana morebitna oderuškost pogodb, ki jih je sodišče glede posojilne pogodbe, sklenjene 8.4.1999, presojalo ob uporabi Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), skladno z določbo 1060. člena Obligacijskega zakona (OZ), glede obeh prodajnih pogodb pa po določbah OZ, pri čemer že objektivni pogoji očitne nesorazmernosti ni izkazan oziroma dokazan s stopnjo gotovosti (prepričljivosti).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni in pomanjkljivi, izrek sodbe pa nerazumljiv in v nasprotju z razlogi, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da je pomanjkljiva dokazna ocena sodišča glede ugotovitve posojenih 300.000,00 DEM. Kljub temu da je tožnica ob svojem zaslišanju na več mestih povedala, da vsebine pogodb ni poznala in jih tudi ni prebrala, ker je bila pod pritiskom groženj in je podpisovala zato, ker je želela zaščititi svojega sina, je sodišče sledilo zgolj izpovedbam toženke, izpoved tožnice pa je bila ocenjena kot izpoved osebe z zaščitniško vlogo do sina. Četudi bi bil znesek 300.000,00 M. Ž. posojen in nato zapisan v posojilno pogodbo z zavarovanjem na način, kot izhaja iz dokazne ocene sodišča, bi bilo J. iskanje M. Ž. na način, kot ga je izpovedal R. M., povsem nepotrebno. Pri tem je potrebno opozoriti, da je J. izpovedal, da je Ž. pred desetimi oziroma dvanajstimi leti posodil denar, a ga je slednji vrnil, potem pa mu denarja ni več posojal. Zato je dokazna ocena pomanjkljiva, pri čemer velja izpostaviti izpoved M., da je Ž. bežal pred J. (od leta 2000 do spomladi 2002), ker se ga je bal. Odločitev je tudi sama s sabo v nasprotju glede višine dolga (65.000,00 DEM, dolg pa naj bi z obrestmi narasel), pri čemer tožnica ni vedela povedati, od kod dolg 300.000,00 DEM. Ko pa sodišče oceni fiktivnost pogodb zapiše, da je do podpisa spornih pogodb prišlo zaradi poplačila dolga M. Ž. do Ž. J. (in ne zaradi izrečenih groženj). Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, ki jih je slednja obširno podala v svoji zadnji pripravljalni vlogi glede zmožnosti plačila kupnine toženca, temveč je zgolj zapisalo, da je toženec plačal kupnino iz sredstev, ki jih je „očitno“ imel doma. Glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja se sodišče enkrat opre na dokazno oceno, da je bilo 300.000,00 DEM posojeno s strani toženke, drugič pa da je šlo za dolg Ž. do J. iz naslova posojenih 50.000,00 oziroma 65.000,00 DEM. Tudi sicer je sodišče izjavo tožnice, da je J. grozil njej in njenemu sinu, obravnavalo presplošno in zapis sodišča, da je M. Ž. dejal, da je vse, kar podpisuje, samo začasno, ker bo denar vrnil in bo tožnica ostala lastnica nepremičnin, je premalo, da bi sodišče lahko z gotovostjo zaključilo, da tožnica ni bila ustrahovana do te mere, da je podpisala nekaj, česar sicer nikoli ne bi podpisala. Sodišče bi vsekakor moralo bolj raziskati okoliščine okrog groženj tožnici in njenemu sinu ter strahu, ki so ga grožnje povzročile. Glede ugotovitve sodišča, ali dolg Ž. izvira iz naslova posojila toženke v znesku 300.000,00 DEM ali iz naslova dolga do J., se sodišče enkrat zavzema za en, drugič za drug konstrukt, zaradi česar je posledično tudi ugotovitev sodišča, da ni dokazano, da namen pogodb ni bil prodaja, ampak na neodplačen način priti do nepremičnin, nepravilen. Ugotovljen poslovni namen pa je nezadosten, da bi sodišče lahko zaključilo, da pogodbi odražata dejansko namen posla. Pri tem opozarja na izpoved tožnice, da je verjela sinu, da je to kar podpisuje začasno, ker bo denar vrnil in bo spet postala lastnica nepremičnin. To kaže, da tožnica ni poznala ne razlogov za takšno ravnanje, niti ni bila prisotna njena volja, da se posel odvije tako kot želi prikazati toženka. Dokazna ocena je zato pomanjkljiva glede ocene v zvezi z izjavami tožnice. Sodišče tudi sploh ni podalo pravne opredelitve razmerja, ki je obstajalo med pravdnimi strankami. Meni, da je sodišče pogodbeno razmerje med pravdnimi strankami napačno ocenilo. Iz dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je bil M. Ž. dolžan določeno vsoto denarja, je pa tožnica podpisala nekaj, za kar ni vedela kakšne posledice ima in kaj je pravi namen posla h kateremu daje soglasje. Dejstvo je tudi, da se je M. Ž. J. bal, bala pa se ga je tudi tožnica, ki je v svojih izpovedbah govorila o grožnjah s smrtjo njenega sina. Sodišče bi za pravilno pravno odločitev moralo bolj raziskati, kdo je dejansko posodil denar, kakšno naravo so imele grožnje J. pri Ž. in tožnici in ali je tožnica dejansko vedela, kakšen je bil namen poslov s toženko.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Meni, da pritožba ni utemeljena. Iz nje izhaja, da izpodbija predvsem dejansko stanje oziroma dokazno oceno. Opozarja, da tožeča stranka v tožbi zatrjuje napake volje, taka pogodba pa je izpodbojna in ne nična. V primeru izpodbojne pogodbe pa se pogodba razveljavi, in ne razveže. Tožbeni zahtevek je tako nesklepčen, saj o neveljavnosti ni mogoče govoriti. Meni pa tudi, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s posojilno pogodbo z dne 8.4.1999, pri čemer gre nenazadnje za notarski zapis, sklenjen pri notarki N. K., ki je pogodbo prebrala, poučila stranke o posledicah in so neresnične pritožbene navedbe, da tožnica vsebine pogodbe ni poznala. Glede izpovedbe priče M. pa opozarja, da gre za prijatelja tožnice in še posebej M. Ž. in je zato njegova izpovedba vprašljiva.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani pravdni zadevi sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane, niti kakšne uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, ki jih glede odločilnih okoliščin pritožba prav v ničemer ne omaja. Povsem drži stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je od intenzivnosti nasilja pri sklenitvi pogodbe odvisno, ali gre za napako volje ali za neobstoječ pravni posel; samo v primeru, da gre za tako močno nasilje, da stranka s svojo voljo sploh ne more sodelovati pri sklenitvi posla, gre za neobstoječ posel, ker ni nikakršne volje za sklenitev posla ene od pogodbenih strank. Tega pa tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo o nedokazanosti ničnostnih razlogov (in v tem okviru tudi neobstoječih pravnih poslov), ki jih sicer zgolj navržene pritožbene trditve glede navedenega ne omajajo. Pri tem pa seveda ni mogoče mimo obeh v pisni obliki sklenjenih kupoprodajnih pogodb z overitvijo podpisa toženke po notarki, kot tudi ne dne 8.4.1999 sklenjene posojilne pogodbe (kot podlage pozneje sklenjenih kupoprodajnih pogodb), ne glede na to, ali je bila tožnica z vsebino pogodb seznanjena ali ne (nenazadnje bi jih vedno lahko prebrala) – gre za vprašanje njene volje, ki na veljavnost sklenjenih pravnih poslov ne vpliva. Ni pa mogoče niti mimo dejstva, da navedenih ugotovitev pritožba konkretizirano niti ne napada, saj se v pretežni smeri ukvarja z dokazno oceno dejanskih ugotovitev (pretežno neodločilnih), kar je predmet nadaljnje obrazložitve. Glede navideznosti pogodb je sicer res, da navidezna pogodba nima učinkov med pogodbenima strankama, vendar pa ta hkrati predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti, zato je pravnoposlovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana. Gre torej za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Dokazno breme, da so pravdne stranke želele nekaj drugega in ne tistega, kar so zapisale v pogodbah, je bilo na strani tožnice, tega pa tožnica ni niti zatrjevala niti dokazala.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala niti izpodbojnih razlogov (ne glede na dejstvo, da tožnica ni zahtevala razveljavitve sklenjenih pravnih poslov, temveč njihovo razvezo – primerjaj 95. člen OZ), ne da bi se pri tem pritožbeno sodišče posebej spuščalo v vprašanje sklepčnosti tožbe glede pravočasnosti njene vložitve glede na določbe 99. člena OZ (določenih prekluzivnih rokov). In medtem ko glede prve pogodbe, sklenjene s tožencem, zatrjuje, da kupnine ni prejela, kljub drugačnemu pogodbenemu zapisu (drugi odstavek 2. člena pogodbe – tožnica s podpisom (le-ta ni sporen) te pogodbe potrjuje prejem celotne kupnine), kar seveda ne more prepričati (tega v pritožbi konkretizirano niti ne izpodbija), je glede druge pogodbe, sklenjene s toženko, ključno dejstvo dne 8.4.1999 sklenjene posojilne pogodbe in sklenjena kupoprodajna pogodba s toženko pomeni, kot pravilno in utemeljeno ugotavlja sodišče prve stopnje, zgolj realizacijo navedene. V luči povedanega pa so jasno neprepričljive pritožbene trditve o zgrešeni presoji dokazanosti trditev glede navedenega.

Tudi dokazna ocena izvedenih dokazov je po oceni pritožbenega sodišča skrbna, vestna in celovita, kot tudi sintetično analitična, življenjsko sprejemljiva in logično utemeljena ter povsem v skladu z 8. členom ZPP in je pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo. Povedano je že bilo, da je pri presoji tožbenih trditev ključno dejstvo dne 8.4.1999 sklenjena posojilna pogodba glede obveznosti 300.000,00 DEM in sklenjena kupoprodajna pogodba pomenijo zgolj realizacijo navedene. Pri tem ni odveč opozoriti, da se sicer podlaga posla domneva, tožnica pa ni dokazala, da sklenjen pravni posel ne bi imel dopustne podlage. Povsem neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da sodišče sploh ni podalo pravne opredelitve razmerij, ki so obstajala med pravdnimi strankami, oziroma jih je sodišče napačno ocenilo, saj le-ta več kot jasno in razumljivo izhajajo iz pisnih pogodb, pogodbene obveznosti pa je potrebno spoštovati (pacta sunt servanda).

Izpodbijana sodba je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in je pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko pritožbeni stroški tožene stranke niso bili potrebni, saj pritožbeni odgovor ni doprinesel k odločitvi.