Jedro

Dejstvo poškodovanja igralke med nogometno tekmo samo zase ne zadošča za odškodninsko odgovornost organizatorja tekme. Če je igralkina poškodba posledica naključja, ki se je njej primerilo in ki ne presega okvirov normalnega tveganja pri igranju nogometa, vselej povezanega z določenimi nevarnostmi spričo specifičnosti tega športa, bremenijo te tistega, ki se s tem športom ukvarja - razen če gre za odškodninski delikt koga drugega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 5.000.000 SIT s pripadki. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala med igranjem nogometa na pripravljalni tekmi 10.05.1998 med nogometno ekipo članic A reprezentance Slovenije in reprezentanco Slovenije igralk, mlajših od 18 let, ki jo je organizirala tožena stranka na nogometnem igrišču Nogometnega kluba Ilirija v Ljubljani, ko je med tekom proti igralki nasprotne ekipe stopila v vdolbino približne izmere 15 x 10 x 3 cm in si pri tem poškodovala prednje križne kolenske vezi desne noge. Ker igranje nogometa ni nevarna dejavnost, je sodišče prve stopnje štelo, da ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke po načelu vzročnosti, tožnici nastala škoda pa tudi ni posledica protipravnih ravnanj ali opustitev tožene stranke (krivdna odgovornost), saj glede na ugotovljeno stanje igrišča, ki je bilo primerno za igro in ustrezalo zahtevanim merilom, ni bilo ovir za to, da se tekma odigra. Pri tem je upoštevalo, da se nogomet igra v domala vseh možnih vremenskih razmerah in da so grbine oziroma luknje prej navedenih dimenzij, ki nastajajo med igro, nekaj povsem običajnega v tem športu, za isto igrišče pa je bilo z odločbo o registraciji ugotovljeno, da je primerno za igranje javnih tekem. Zato toženi stranki ni mogoče naprtiti krivde za tožnici nastalo škodo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in z enakimi razlogi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Kot revizijski razlog uveljavlja (povzeto po njenih navedbah iz revizije) zmotno uporabo materialnega prava in posledično bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje očita neupoštevanje dejstva, da je sodišče prve stopnje po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil zaključen 26.2.2001, zaslišalo še tri priče na podlagi predloga tožene stranke z dne 14.4.2001 - čeprav je tožena stranka že pred tem imela možnost navajanja njihovih imen, vendar tega ni storila. Prav izpovedbam teh, na zadnjem naroku za glavno obravnavo 7.5.2001 zaslišanih prič, je sodišče prve stopnje v celoti verjelo in se v sodbi v veliki meri oprlo na njihove izpovedbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnica očita sodišču, da je glede na izpovedbe teh in vseh ostalih zaslišanih prič zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po stališču sodišča druge stopnje bi tožnica morala dokazati, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožene stranke. Prav na takšno ravnanje slednje pa nakazuje tudi dejstvo, da po končani tekmi v nasprotju s pravili ni sestavila zapisnika in niti ne ve, kdo je bil glavni sodnik. O teh navedbah se sodišče druge stopnje sploh ni izjasnilo. Tožena stranka bi se najlažje razbremenila svoje odškodninske odgovornosti s predložitvijo zapisnika, vendar tega ni storila in ne more zatrjevati, da je bilo igrišče ustrezno in primerno za igro. To pomeni, da tožena stranka ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde; drugačno sklepanje sodišča druge stopnje je torej zmotno. Enako velja glede razlogovanja sodišča druge stopnje, da športna igra ni nevarna dejavnost. V določbah Zakona o obligacijskih razmerjih "nevarna stvar" (tako v reviziji) sicer ni posebej definirana, vendar iz nje izhaja povečana nevarnost nastanka škode in je zato podana objektivna odgovornost njenega imetnika oziroma naročnika. Tožeča stranka dobesedno še navaja: "Ker pojem nevarne stvari določa sodna praksa za vsak primer posebej, tožeča stranka zatrjuje, da je v tem pravdnem postopku to dokazano. V primeru, da bi bilo igrišče v redu, ne bi prišlo do nesreče. Iz izvedenih dokazov pa je razvidno, da k nastanku nezgode niso pripomogli katerikoli drugi vzroki. Zaradi takšnih navedb, da gre za nevarno stvar, je vsekakor odgovornost za nastalo škodo na strani tožene stranke, ki odgovarja za škodo ne glede na krivdo." Tožeča stranka nato ponovno graja dokazno oceno z očitkom sodišču (obeh stopenj), da ni upoštevalo izpovedbe priče M. A., po kateri je bilo igrišče poškodovano tudi pred tekmo zaradi "speedwaya", verjelo pa je priči G. L., ki kot vzdrževalec igrišča na tekmi ni bil navzoč in ki je ob zaslišanju 26.3.2001 ocenil stanje igrišča ob škodnem dogodku 10.05.1998 kot ustrezno, čeprav je hkrati izpovedal, da se evidenca o stanju igrišča ne vodi. Tožnica graja tudi razlogovanje, po katerem naj ne bi uspela dokazati, da je bilo igrišče razrito že pred tekmo, saj tega ni mogla opaziti ob ogrevanju pred tekmo, ki so ga igralke opravile brez žoge na sredini igrišča, temveč je to lahko opazila šele med igranjem tekme, kot zmotno pa ocenjuje končno še mnenje o večkratnem spreminjanju njene izpovedbe, ki bi jo bilo treba analizirati v odvisnosti od tega, na kaj so se posamična vprašanja nanašala. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljan in v reviziji ponovljen tožničin očitek procesnopravne narave, po katerem je sodišče prve stopnje v veliki meri oprlo svojo odločitev na izpovedbe treh igralk, zaslišanih kot prič na podlagi predloga tožene stranke po že zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo (smiselno uveljavljan revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s kršitvijo 286. člena ZPP), je v celoti in pravilno izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. S tem v zvezi je zaslišanje treh nogometnih igralk šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo 7.5.2001 pripisalo že v tožbi in tudi v nadaljevanju postopka nejasno začrtani podlagi tožničinega odškodninskega zahtevka ter upoštevalo, da je tožena stranka na to ves čas opozarjala in že v odgovoru na tožbo predlagala po potrebi zaslišanje vseh igralk nogometne tekme, na kateri se je tožnica poškodovala. To pomeni, da je poimenovanje treh izmed vseh igralk nogometne tekme v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 14.4.2001, ki naj jih sodišče zasliši kot priče, predstavljalo le zoženje prvotnega dokaznega predloga, podanega že v odgovoru na tožbo (torej pravočasno) in da ni bilo ovir za izvedbo tega dokaza v pomenu določbe 286. člena ZPP, niti za upoštevanje izpovedb teh prič ob ugotavljanju dejanskega stanja v postopku na prvi stopnji. Smiselno uveljavljan revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP torej ni podan.

Še vedno ostaja ne povsem jasen namen, ki ga tožnica zasleduje z njenim iz pritožbe povzetim ponovnim sklicevanjem tudi še v reviziji na okoliščino, da tožena stranka ni predložila zapisnika o tekmi oziroma da ta sploh ni bil sestavljen. Če s tem morebiti meri na očitek protipravnosti ravnanja tožene stranke, je treba ugotoviti, da je bilo tožnici že v razlogih sodbe sodišča druge stopnje pravilno odgovorjeno, da zgolj opustitev sestave zapisnika ne more predstavljati vzroka za tožnici nastalo škodo. Če pa tožnica meni, da tožena stranka spričo opustitve obveznosti sestave zapisnika o tekmi ni dokazala svojih trditev o ustreznosti oziroma primernosti igrišča za nogometno igro, je to mogoče opredeliti le kot izpodbijanje v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Ker po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tudi ni potrebe po presoji vseh še preostalih revizijskih navedb, s katerimi tožnica graja na drugi stopnji sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje in ki glede na določbo prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP ne terjajo odgovora v obrazložitvi te sodbe.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Tožnica jo graja z zavzemanjem v reviziji za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke kot organizatorja nogometne tekme tako po načelu o t.i. objektivni odgovornosti kot tudi po pravilih o krivdni odgovornosti, vendar oboje neutemeljeno.

V zvezi z zatrjevano objektivno odgovornostjo tožene stranke tožnica v reviziji sprva neobrazloženo zavrača stališče sodišč prve in druge stopnje, da športna igra ni nevarna dejavnost, nato pa se v nadaljevanju posveča obrazlaganju odgovornosti imetnika "nevarne stvari" (prvič šele v reviziji in brez konkretizacije stvari kot vira povečane škodne nevarnosti v danem primeru). Če ima tožnica kot nevarno stvar v mislih za igro neustrezno nogometno igrišče, zadošča v oporo razlogom za neutemeljenost s tem povezanih revizijskih navedb odgovor, da po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nogometno igrišče Nogometnega kluba Ilirija ni bilo neustrezno oz. neprimerno za igro in da imetnik tega igrišča ni tožena stranka.

Objektivna odgovornost tožene stranke pa ne izvira niti iz njene dejavnosti kot organizatorja nogometne tekme - ne iz naslova nevarne dejavnosti, saj igranje nogometa po že ustaljeni sodni praksi ni takšna dejavnost, niti na podlagi določbe 181. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri se odgovornost organizatorja športne prireditve ne more presojati po načelu vzročnosti v razmerju do aktivnih športnih udeležencev (četudi se poškodujejo pri nevarni športni dejavnosti kot na primer boks, avto-moto dirke itd.), temveč le v razmerju do tistih, ki se prav zaradi prireditve zberejo v večjem številu na določenem prostoru in ki so ogroženi lahko tudi prav zaradi neobičajno velikega števila ljudi in izrednih okoliščin s tem v zvezi.

Ob preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve v smeri presoje o morebitni krivdni odgovornosti tožene stranke za tožnici nastalo škodo je revizijsko sodišče izhajalo iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je vezano glede na že navedeno določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP. Ni sicer dvoma o tem, da je bila tožena stranka kot organizator nogometne tekme dolžna zagotoviti primernost igrišča za igro in ukreniti vse potrebno za varnost igralk, vendar dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ne omogočajo sklepanja o upoštevni opustitvi kakšne od teh njenih obveznosti v obravnavanem primeru. Za tekmo je določila igrišče, za katero je bilo z odločbo o registraciji ugotovljeno, da je primerno za igranje javnih tekem, dvoma o primernosti igrišča glede na njegovo stanje ob škodnem dogodku pa tudi ni izrazil nihče izmed tedaj navzočih trenerjev ekip, igralk in predvsem nogometnih sodnikov, ki so dolžni igrišče pred tekmo pregledati in ki so prav v okviru njihovih pristojnosti (20. člen Tekmovalnega pravilnika NZS) očitno presodili, da stanje igrišča oz. razmere na igrišču ne predstavljajo nikakršne ovire za to, da se tekma odigra. Ob tem sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali specifičnost nogometne igre, ki se odvija na odprtem v domala vseh možnih vremenskih razmerah, z nujno posledico nerealnosti pričakovanj, da bo nogometno igrišče vselej ravno in da ne bo imelo grbin oziroma vdolbin ali lukenj takšnih dimenzij kot tista, v katero je po ugotovitvah obeh sodišč stopila med igro tožnica. Iz tega izhaja, da je tožničina poškodba posledica naključja, ki se je njej primerilo in ki ne presega okvirov normalnega tveganja pri igranju nogometa, vselej povezanega z določenimi nevarnostmi spričo specifičnosti tega športa. Te pa bremenijo tistega, ki se s tem športom ukvarja - razen če gre za odškodnisnki delikt koga drugega, kar ne velja za obravnavan primer. Zgolj dejstvo nastanka škode med nogometno igro ni podlaga za odškodninsko odgovornost organizatorja igre.

Ker izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.