Jedro

Ker je bil športni objekt že pred sprejemom ZSpo v lasti društva, njegova lastninska pravica na tem objektu pa tudi vknjižena v zemljiški knjigi, ni zakonskih pogojev, da bi občina razglasila ta objekt za športni objekt občinskega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1117/99-16 z dne 9.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo sklep o razglasitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v Občini V. (Uradni list RS, št. 24/99, v nadaljevanju sklep) glede objektov, določenih v 6. točki 3. člena sklepa in sicer: Stara telovadnica v V., s pripadajočim zemljiščem, parc. št. 207 in 208, vpisani v vl. št. 378 k.o. V.t. ter v odpravljenem delu vrnila zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Toženi stranki je še naložilo, da mora v ponovnem postopku odločiti v 90-tih dneh od pravnomočnosti sodbe. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 64. člena Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98, v nadaljevanju ZSpo) razglasila navedeni športni objekt v V. za objekt občinskega pomena in s tem last navedene občine. Tožeča stranka je izpodbijala sklep Občine V. na podlagi dejstva, da ima na spornih objektih lastninsko pravico, vknjiženo v zemljiški knjigi. Po mnenju sodišča prve stopnje zakonskih kriterijev za lastninjenje športnih objektov ni mogoče razlagati tako, da bi se športni objekti, ki so bili v zasebni lasti, stali pa so na zemljišču v družbeni lastnini, lastninili po 64. členu ZSpo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Po njenem mnenju bi morala tožeča stranka v zakonskem roku podati zahteve glede vlaganja v športne objekte. Vknjižba lastninske pravice tožeče stranke na zemljiščih je bila v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo. Tožeča stranka je le formalni lastnik športnega objekta, dejansko pa je šlo za objekt v družbeni lastnini, v katerega je tožena stranka vlagala sredstva, obnavljal pa se je tudi s prostovoljnim delom občanov. Teh nepremičnin tožeča stranka ni imela v posesti. S samo vknjižbo se lastninska pravica še ne pridobi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. V konkretnem primeru so bili športni objekti lastnina tožeče stranke in je bila njena lastninska pravica tudi vknjižena v zemljiški knjigi, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje ZSpo v 1. odstavku 64. člena določa, da športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve ZSpo opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi ZSpo določi za športne objekte občinskega pomena. Nadalje je določeno, da tudi nekdanja družbena zemljišča, na katerih so športne površine, in so prešla po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v državno last, postanejo po stanju ob sprejetju tega zakona last lokalne skupnosti. ZSpo ureja torej le lastninjenje športnih objektov, ki so bili do njegove uveljavitve v družbeni lastnini. V obravnavanem primeru pa iz prvostopne sodbe, kar potrjujejo tudi upravni spisi, izhaja, da je v izreku izpodbijane sodbe navedena nepremičnina v trenutku uveljavitve ZSpo bila lastnina Š.u. Slovenije in ni bila v družbeni lastnini. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča taka nepremičnina ni mogla biti predmet lastninjenja po 64. členu ZSpo. Na to odločitev ne more vplivati navajanje tožene stranke, da je tožeča stranka le formalni lastnik nepremičnine. Pritožbeno sodišče pripominja, da se lastninska pravica na nepremičninah pridobi na podlagi pridobitnega naslova, ki je lahko pogodba ali pa tudi drug ustrezen naslov, in pa na podlagi vpisa v zemljiško knjigo, ki je pridobitni način za prenos lastninske pravice na novega lastnika. Ker pa je zemljiška knjiga javna knjiga, izpisek iz te knjige pa javna listina, ki dokazuje resničnost zapisanega v njej, je sodišče prve stopnje na podlagi zemljiškoknjižnih izpiskov za vl. št. 378 k.o. V.t. utemeljeno lahko sprejelo sklep, da je tožeča stranka lastnica te nepremičnine. Tudi pritožbeno sodišče namreč meni, da tožeči stranki zato zahtevka iz 64. člena ZSpo ni bilo treba priglasiti, saj iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki so v upravnih spisih, nedvoumno izhaja, da je tožeča stranka lastnica te nepremičnine. Da pa so na podlagi tedaj veljavne zakonodaje društva kot civilnopravne osebe lahko pridobivala lastninsko pravico tudi na nepremičninah, je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.