Jedro

Prva in druga toženka bi lahko dedovali po J. G. ml. samo na podlagi t. i. dedne transmisije, saj drugega aktivnega premoženja (razen dedne pravice po svojem očetu – J. G. st.) slednji ni imel. J. G. ml. je namreč sodil v krog zakonitih dedičev po J. G. st., ker pa je sam umrl pred koncem zapuščinskega postopka po svojem očetu, je njegova dedna pravica (sestavni del te je tudi možnost uveljavljanja nujnega dednega deleža – 25. člen ZD) prešla na njegove dediče, toženke v tej pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je v obravnavani zadevi s tožbo zahtevala, da ji prva in druga toženka plačata vsaka po 1.261,89 EUR, zoper tretjo toženko pa je zahtevala ugotovitev obstoja terjatve v identični višini. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženko zavrnilo, zahtevku zoper tretjo toženko pa v celoti ugodilo.

2. Zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik ter predlaga njeno spremembo. Izraža prepričanje, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo oziroma zakonske določbe dednega prava, ko je zaključilo, da prva in druga toženka nista dedinji po prvotnem dolžniku, njunem očetu, J. G. ml. Spregledalo je namreč (pravno) odločilno okoliščino, da sta prva in druga toženka v zapuščinskem postopku po svojem dedku J. G. st. najprej prijavili pravico do nujnega dednega deleža in s tem podali nepreklicno dedno izjavo. Do kasnejšega odstopa od uveljavljanja pravice do nujnega dednega deleža je prišlo zgolj iz razloga, ker sta toženki želeli izigrati upnike prvotnega dolžnika J. G. ml. in se izogniti jamčevanju za njegove neporavnane obveznosti. Ker sta isti (sporni) dedni delež v končni fazi dedovali po pokojni babici A. G., kateri je njun dedek z oporoko zapustil vse svoje premoženje, je tudi iz tega razloga edini logičen in sprejemljiv zaključek, da odgovarjata za dolgove J. G. ml. Pritožba končno opozarja, da izpodbijana sodba v svojem osrednjem delu, ki se nanaša na prehod zapuščine na prvo in drugo toženko, nima razlogov in se je zato ne da preizkusiti.

3. Prva in druga toženka sta podali odgovor na pritožbo, v katerem zavračata pritožbene naracije kot neosnovane, ponavljata izvajanja, ki sta jih že podali med postopkom na prvi stopnji in se zavzemata za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba - tako v formalnem kot materialnem pogledu - brezhibna in da ne vsebuje napak oziroma kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo (določbe Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD), pri čemer je svojo odločitev oprlo na vsestransko prepričljivo in vsebinsko konsistentno razlago. Pritožbeno sodišče, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe (glej 4. in 5. stran izpodbijane sodbe) in glede na izrecne pritožbene očitke le še dodaja, kot sledi iz nadaljevanja obrazložitve.

6. Rdečo nit pritožbenih izvajanj predstavlja zatrjevanje tožnika, da sodišče prve stopnje pri sprejemanju svoje odločitve ni vzelo v obzir dejstva, da sta se prva in druga toženka v zapuščinskem postopku po svojem dedku J. G. st. odpovedali pravici do uveljavljanja nujnega dednega deleža izključno iz razloga, da se izogneta dedovanju po svojem očetu J. G. ml. in na ta način izključita prevzem odgovornosti za njegove dolgove. Cilj tega (šikanoznega) ravnanja toženk je bil izključno v izigranju upnikov - med njimi tudi tožnika – J. G. ml. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavljajo tovrstne navedbe pritožbene novote, ki jih tožnik v postopku na prvi stopnji ni navajal. Ker v pritožbi tudi ni pojasnil opravičljivih razlogov, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je sedaj z njimi prekludiran in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (omejitev „beneficium novorum“ – prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Ne glede na pravno posledico prekluzije tožnika, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno uporabilo določbe ZD, ko se je ukvarjalo z odločilnim pravnim vprašanjem, ali sta prva in druga toženka dedinji in s tem univerzalni pravni naslednici prvotnega dolžnika tožnika – J. G. ml. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (glej 10., 11. in 12. točko na 5. in 6. strani)(1), bi prva in druga toženka lahko dedovali po J. G. ml. samo na podlagi t. i. dedne transmisije, saj drugega aktivnega premoženja (razen dedne pravice po svojem očetu – J. G. st.) slednji ni imel (2). J. G. ml. je namreč sodil v krog zakonitih dedičev po J. G. st., ker pa je sam umrl pred koncem zapuščinskega postopka po svojem očetu, je njegova dedna pravica (sestavni del te je tudi možnost uveljavljanja nujnega dednega deleža – 25. člen ZD) prešla na njegove dediče, toženke v tej pravdi. Iz pravnomočnega sklepa o dedovanju D 545/2008 z dne 20. 10. 2008, na katerega je sodišče brezpogojno vezano („res iudicata pro veritatae habetur“ - 2. člen Zakona o sodiščih), nedvoumno izhaja, da je pravico do nujnega dednega deleža na ta način izkoristila samo tretja toženka, nista pa tega storili tudi prva in druga toženka. Zato je pravilen zaključek sodišča, da prve in druge toženke ni mogoče šteti za dedinji po prvotnem dolžniku J. G. ml., s čimer je izključena tudi njuna odgovornost za dolgove zapustnika.

8. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je, kot je že bilo pojasnjeno, v izpodbijani sodbi tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženki stroškov odgovora na pritožbo nista priglasili.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno, v tem delu skrbno in izčrpno obrazložilo svojo odločitev. Zato je potrebno kot neutemeljene in pavšalne zavrniti pritožbene očitke, da sodba v tem delu nima razlogov in da je sodišče s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Op. št. (2): V tej zvezi je kot zmotno označiti postopanje zapuščinskega sodišča, ki je zapuščinski postopek po J. G. ml. ustavilo na temelju ugotovitve, da slednji ni imel nobenega premoženja. 2. člen ZD namreč eksplicite določa, da so predmet dedovanja poleg stvari tudi pravice, ki pripadajo posameznikom. Mednje nedvomno sodi tudi dedna pravica, ko gre za primer dedne transmisije (134. člen ZD). Prim. s: K. Zupančič: Dedno pravo, Ur. l. SR Slovenije, 1984, str. 32 ali s sklepom naslovnega sodišča I Cp 485/2006 z dne 7. 11. 2006.