Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotovitveni tožbeni zahtevek zavreči. Res je, da novejša sodna praksa in teorija zavračata ugotovitvene dele tožb v postopkih motenja posesti kot nepotrebne. Vendar je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ugodilo tudi ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, saj bi drugače druga točka tožbenega zahtevka, s katero tožnik zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, ostala nedoločena. Dajatveni zahtevek namreč ni določen glede lokacije, na kateri se zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženka motila tožnika v neposredni posesti s tem, da je dne 20. 10. 2016 iz stanovanja hiše, stoječe na nepremičnini parc. št. ..., k. o. X, ID znak...., odpeljala: pomivalni stroj znamke Bosch, pralni stroj znamke Beko, 6 gobelinov, otroško mizo in stol, zunanjo vrtno garnituro (miza in stoli), likalno desko in likalnik znamke Philips ter TV znamke Sony, diagonale 101 cm (I. točka izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku, da je toženka dolžna v roku osmih dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da mora vrniti tožniku zgoraj navedene predmete v neposredno posest (II. točka izreka). Toženki je prepovedalo, da bi v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem motila tožnika pri izvajanju njegove posesti (III. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da predmeti, ki so predmet tožbenega zahtevka, niso jasno definirani, tako da bi jih bilo mogoče ločiti od ostalih podobnih in istovrstnih predmetov. Meni, da je ugotovitveni zahtevek tožnika (ki mu je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ugodilo) nedopusten, zato bi bilo treba tožbo tožnika v tem delu zavreči. Nadalje navaja, da njeno dejanje ne predstavlja motilnega dejanja, saj ga tožnik sam ne razume oziroma dojema kot motilnega. Na izrecno vprašanje sodišča prve stopnje "v čem je moten glede posesti, ker je toženka odpeljala določene predmete iz skupne hiše, ki so predmet te tožbe", je namreč odgovoril, "da to niti ne pomeni motenja posesti glede premičnin, ampak to, da je tega dne vstopila v hišo in pustila vse razmetano in pobrano v hiši". Tožnik nima ekonomskega interesa za zahtevano posestno varstvo, saj je toženka premičnine, ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, odvzela zato, da bo lahko zadovoljila osnovne življenjske potrebe mladoletnega otroka A. Poleg tega se je tožnik z dejanjem odvzema predmetov strinjal, saj ga je potem, ko je bilo le-to izvedeno, odobril. V SMS sporočilu z dne 22. 10. 2016 je namreč izrecno navedel: "[...] če še kaj rabiš iz hiše, lepo povej ali pa napiši, da se dogovoriva in ti prinesem". Slednjega sporočila ni mogoče razumeti zgolj kot strinjanje s kasnejšim in dodatnim odnašanjem stvari iz skupne hiše, kot to razlaga sodišče prve stopnje. Besedna zveza "če še kaj rabiš" namreč pomeni tudi obravnavo prej odvzetih stvari, sicer v njej ne bi bilo besede "še" (ki je v konkretnem primeru izraz za nekaj dodatnega). Toženka nadalje navaja, da tožnik ne more biti moten z odvzemom likalne deske, pralnega ter pomivalnega stroja, saj le-ta nikoli ne pomiva posode, lika ali pere perila. Poleg tega ima doma tudi večji in kvalitetnejši televizor, ki ga vsakodnevno uporablja, zato ne more biti moten z odvzemom bistveno slabšega televizorja. Tožnik pa v zvezi s tem, da bi kadarkoli izvajal posest nad gobelini, otroško mizo in stolom ter vrtno garnituro, ni podal trditev. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ravnalo v nasprotju z osnovnim principom varstva najboljših interesov mladoletnega otroka, ko je toženki naložilo, da mora stvari, ki so pomembne za zagotavljanje otrokovih osnovnih potreb (pranje, likanje, kuhanje, izobraževanje, itd.), vrniti tožniku.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko navaja, da tožnik ni podal trditev v zvezi s tem, da bi kadarkoli izvajal posest nad gobelini, otroško mizo in stolom ter vrtno garnituro. Tožnik je namreč v tožbi navedel, da je predmetne stvari redno uporabljal. 6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotovitveni tožbeni zahtevek zavreči. Res je, da novejša sodna praksa in teorija zavračata ugotovitvene dele tožb v postopkih motenja posesti kot nepotrebne. Vendar je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ugodilo tudi ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, saj bi drugače druga točka tožbenega zahtevka, s katero tožnik zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, ostala nedoločena.1 Dajatveni zahtevek namreč ni določen glede lokacije, na kateri se zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja.

7. Toženka v pritožbi navaja, da so predmeti, ki so predmet tožbenega zahtevka, nedefinirani. Sodišče prve stopnje je v zvezi s slednjim ugovorom pravilno pojasnilo, da med pravdnima strankama ni sporno, za katere predmete gre, ter da je toženka sama priznala, da je predmete, ki so predmet tožbenega zahtevka odpeljala, zato se neutemeljeno sklicuje na nedoločljivost le-teh.

8. Toženka v pritožbi navaja, da tožnik dejanja ne dojema kot motilnega, zato ni upravičen do posestnega varstva. Pojasnjuje, da je tožnik na izrecno vprašanje sodišča prve stopnje "v čem je moten glede posesti, ker je toženka odpeljala določene predmete iz skupne hiše, ki so predmet te tožbe", odgovoril, "da to niti ne pomeni motenja posesti glede premičnin, ampak to, da je tega dne vstopila v hišo in pustila vse razmetano in pobrano v hiši". Iz slednje navedbe tožnika ne izhaja, da le-ta dejanja toženke ne dojema kot motilnega. V okviru posestnega varstva je motilno dejanje tisto dejanje, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti. Tožnik je v postopku navajal, da zaradi dejanja toženke, predmetov, ki so predmet tožbenega zahtevka, ne more več uporabljati. Zgolj laičen odgovor tožnika, "da to niti ne pomeni motenja posesti glede premičnin [...]", ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo dejanje toženke motilno.

9. Navedbe toženke, da je premičnine, ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, odvzela zato, da bo lahko zadovoljila osnovne življenjske potrebe mladoletnega otroka A., so za presojo ekonomskega interesa tožnika pravno nerelevantne.

10. Toženka nadalje meni, da tožnik ne more biti moten z odvzemom likalne deske, pralnega ter pomivalnega stroja, saj le-ta nikoli ne pomiva posode, lika ali pere perila. Poleg tega ima doma tudi večji in kvalitetnejši televizor, ki ga vsakodnevno uporablja, zato tudi ne more biti moten z odvzemom bistveno slabšega televizorja. Toženka želi s slednjimi navedbami prikazati, da tožnik z odvzemom navedenih predmetov ni bil v ničemer prikrajšan v svoji ekonomski koristi. Pritožbeni očitki s tem v zvezi so neutemeljeni. Tožnik je upravičen do posestnega varstva, tudi če je predmete (likalno desko, pralni ter pomivalni stroj) uporabljala le toženka, vendar za potrebe življenjske skupnosti pravdnih strank.2 Gre namreč za predmete, potrebne za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb človeka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je tožnik uporabljal slabši televizor, zaradi toženkinih ravnanj pa ga ne more uporabljati več, zato je njegov ekonomski interes za uporabo le-tega izkazan. Zgolj dejstvo, da ima doma boljši televizor, še ne pomeni, da nima interesa za uporabo obeh.

11. Pritožba nadalje navaja, da se je tožnik z dejanjem odvzema predmetov strinjal, saj ga je potem, ko je bilo le-to izvedeno, odobril. V SMS sporočilu z dne 22. 10. 2016 je namreč izrecno navedel: "[...] če še kaj rabiš iz hiše, lepo povej ali pa napiši, da se dogovoriva in ti prinesem". Toženka v zvezi z razlago slednjega ponuja svojo dokazno oceno, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo in logično obrazložilo, zakaj iz vsebine SMS sporočila ne izhaja, da je tožnik z odvzemom predmetov, ki so predmet tega spora, soglašal. 12. V posestnem sporu se pri presoji utemeljenosti zahtevka ne upošteva princip varstva najboljših interesov mladoletnega otroka, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

13. Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani, prav tako tudi ne po uradni dolžnosti upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 252/2016 z dne 23. 3. 2016, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 618/2014 z dne 2. 4. 2014 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 44/2011 z dne 5. 5. 2011. 2 Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1321/2015 z dne 6. 5. 2015.