Jedro

Praviloma se šteje, da je trajnejša življenjska skupnost med bratoma prekinjena, če se eden odseli in si ustvari novo življenjsko skupnost. To pravilo pa ni absolutno veljavno. Takšna skupnost med bratoma v izjemnih okoliščinah kljub odselitvi enega od bratov lahko še vedno obstoja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 44.160,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Tožnik je v tej pravdi uveljavljal odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti brata, ki je umrl v posledici poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči, katero je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo drugega odstavka 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in na zaključek, da trajnejše življenjske skupnosti med tožnikom in pokojnim bratom ni bilo, saj je pokojni živel s svojo materjo v nato pa v tožnik pa se je v letu 1989 poročil in od takrat naprej živel na pri svoji ženi in 10-letnem sinu. Tožnik si je torej ustvaril življenjsko skupnost z ženo in otrokom. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da se tožeča stranka ne oprosti plačila sodnih taks z utemeljitvijo, da ne razpolaga ne s podatkom glede višine tožnikovih prejemkov in tudi ne s potrdilom o premoženjskem stanju, kot se zahteva.

Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi vseh možnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 353. člena ZPP ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Podrejeno pa predlaga, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. odstavka 354. člena ZPP (očitno je mišljena 13. točka drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj je na glavni obravnavi sklenilo, da izda pridržalno odločbo v soglasju s strankami po prejemu in pribavi spisa P ...., ki se trenutno nahaja na Višjem sodišču v Ljubljani. Ta spis pa je še vse do vložitve pritožbe, to je do 3.1.1995 v Ljubljani, sodišče pa je kljub temu izdalo sodbo, ne da bi upoštevalo sklep, sprejet na glavni obravnavi dne 24.11.1994. Če je smatralo, da je zahtevek neutemeljen, bi pač moralo znova otvoriti obravnavo v smislu 305. člena ZPP in odločiti, da je dokaz po spisu P .....

nepotreben. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj interpretacija drugega odstavka 201. člena ZOR govori o trajnejši življenjski skupnosti, ki pa ne pomeni neposredne prisotnosti in skupnega gospodinjstva tožnika s pokojnim bratom nepretrgoma. Izraz trajnejša se lahko odraža tudi v dejanski situaciji, ki je v konkretnem primeru podana in katero bi sodišče tudi lahko ugotovilo, če bi zaslišalo vse tožnikove sodelavce. Ti bi lahko povedali, da je tožnik do pokojnega brata gojil poseben "očetovski odnos", ki se je rezultiral s tem, da ga je skorajda vsakodnevno obiskoval. Ne smemo prezreti dejstva, da je bil tožnik pokojnikov najstarejši brat. Vsi so odraščali brez očeta, ki je umrl že leta 1983. To pomeni, da gre za specifično razmerje, kjer je običajno in naravno, da starejši sin prevzame vlogo gospodarja v hiši. V danem primeru je bilo tako. Pri tem je potrebno opozoriti, da sta in oddaljena le približno 4 km in da začasna odselitev tožnika iz skupnega doma v bistvu neposredno pred bratovo smrtjo ne pomeni izključitev "trajnejše življenjske skupnosti". Tožnik je večkrat prespal pri materi in pokojnem bratu, katerega je vsakodnevno videval in mu dajal napotke za življenje. Tožnik je vsak dan delal le 100 m stran od doma pokojnega brat in matere. Hkrati iz zapisnika tudi ni razvidno, da je tožnik ob zaslišanju jokal, zaradi česar ga je sodišče le skopo zaslišalo. Tožnika bratova smrt ne bi nič bolj prizadela kot ga je sedaj, če bi vsak dan spala pod isto streho. Zato bi bilo krivično, upoštevajoč vse okoliščine, da tožniku ne bi šla primerna denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine. Tudi tožnika bi moralo sodišče ponovno zaslišati kot tudi njegove sodelavce in sovaščane, da bi konkretni primer po dejanski plati osvetlili. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Tožnik je povedal, da ima približno 30.000,00 SIT osebnega dohodka, ki komajda zadošča za lastno preživljanje. Zaposlen je v ki je v stečaju.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo glede zatrjevane bistvene procesne kršitve in ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni storilo. Res je na obravnavi dne 24.11.1994 predsednik senata sprejel sklep, da bo sodišče izdalo sodbo, ko bo spis opr. št. P .... (pravdna zadeva po tožbi tožnikove matere proti isti toženi stranki zaradi plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti sina prišel iz Višjega sodišča v Ljubljani.

Takoj nato pa je bil sprejet sklep, da glede na to, da nobena od pravdnih strank nima novih dokaznih predlogov, predsednik senata sprejme sklep, da se dokazovanje zaključi, glavna obravnava je končana, ker je stvar zrela za razsojo in da sodba izide pisno.

Sodišče prve stopnje je nato zaprosilo Višje sodišče v Ljubljani z dopisom z dne 25.11.1994 za fotokopijo sodbe v zadevi P ....., ki se tudi nahaja v spisu. Sodišče prve stopnje s takim ravnanjem ni storilo nikakršne procesne kršitve in seveda tudi ne zatrjevane kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Pri nadaljnjem preizkusu izpodbijane sodbe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in zato tožbeni zahtevek že po temelju zavrnilo. Drugi odstavek 201. člena ZOR določa, da lahko sodišče prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti svojca tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost. To zakonsko določbo je potrebno razlagati tako, da ni nujno potrebna trajna življenjska skupnost med tožnikom in pokojnim bratom. Praviloma se res šteje, da je bistveno pri razlagi določbe drugega odstavka 201. člena ZOR to, da si brat oziroma sestra ne ustvari samostojnega življenja v kakšni drugi skupnosti. Če je takšna nova skupnost še fizično ločena od prejšnje družinske skupnosti, kakršna je situacija v obravnavani zadevi, se praviloma šteje, da trajnejše življenjske skupnosti med brati ni bilo. Vendar pa tako stališče ne more biti absolutno veljavno, ampak je mogoče tudi v nekaterih izjemnih pogojih vendarle šteti, da je trajnejša življenjska skupnost med bratoma obstajala, čeprav si je eden od bratov ustvaril novo življenjsko skupnost in se odselil. Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi ugotovilo, da je tožnikov oče umrl že leta 1983. Takrat je bil tožnik star 21 let, njegov pokojni brat pa komaj 12 let. Družina je ostala torej brez očeta, v takih primerih pa je res običajno tako, kot zatrjuje pritožba, da najstarejši sin prevzame vlogo nekakšnega hišnega gospodarja in tudi v nekem smislu očetovsko vlogo do mlajših bratov, zlasti v primeru, če je starostna razlika tako elika, kot je v obravnavanem primeru. Tožnik se je poročil in odselil k ženi v letu 1989, njegov mlajši brat pa je umrl dne 18.11.1992, torej razmeroma kratek čas po odselitvi in prenehanju formalne družinske skupnosti.

Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, njegovo izpovedbo pa je v celoti potrdila kot priča tudi njegova mati, da je dejansko prevzel očetovsko vlogo napram 9 let mlajšemu bratu, da mu je dajal napotke za življenje, da mu je pomagal iskati službo in da je tudi po odselitvi k ženi in otroku ohranil z mlajšim bratom zelo tesne stike, saj sta se skoraj vsakodnevno videvala. Ob dejstvu, da sta domova tožnika in njegove matere ter brata narazen le nekaj kilometrov, kar danes ne predstavlja ob sedanjih prometnih sredstvih nikakršne ovire in da je tožnik zaposlen na kraju, ki je le malenkost oddaljen od doma njegove matere in prej pokojnega brata, je seveda možno, kar zatrjuje pritožba, da je med tožnikom in pokojnim bratom kljub temu, da si je tožnik ustvaril novo družino, še vedno obstajala izredno tesna družinska skupnost in medsebojna navezanost. Vse to pa so okoliščine, ki bodo, v kolikor jih bo sodišče prve stopnje kot take ugotovilo v ponovljenem postopku, takšnega značaja in veljave, da kljub prej navedenemu pravnemu stališču oziroma razlagi določbe drugega odstavka 201. člena ZOR, vendarle lahko pomenijo, da je med tožnikom in pokojnim bratom obstajala trajnejša življenjska skupnost v smislu določbe drugega odstavka 201. člena ZOR. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh bistvenih dejanskih okoliščin, potrebnih za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja v tej pravdni zadevi, zato bo to moralo storiti v ponovljenem postopku.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo prvega odstavka 370. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka v že nakazani smeri in v novo odločanje.

Tudi pritožba tožeče stranke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku, je po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljena. Sodišče prve stopnje je oprlo ta sklep na zaključek, da tožeča stranka ni predložila potrdila o premoženjskem stanju, ki ga je po določbi drugega odstavka 173. člena ZPP stranka, ki predlaga oprostitev plačila sodnih taks, res dolžna priložiti takemu svojemu predlogu. V spisu pa se potrdilo o premoženjskem stanju tožnika (priloga A3) nahaja in nosi datum 15.2.1995, kar kaže, da je tožeča stranka to potrdilo dostavila sodišču šele po vložitvi pritožbe, ki je bila vložena 4.1.1995. Res je, da tožnik doslej v postopku na prvi stopnji in tudi k svoji pritožbi ni priložil dokazila o svojem zaslužku, kot tudi ne o zaslužku svoje žene. Ugotovljeno pa je dejstvo, da ima tožnik 10 let starega sina, za katerega po vsej verjetnosti skrbi. Ob znanemu dejstvu, da je podjetje, pri katerem je tožnik zaposlen, res v stečaju, zaradi česar imajo delavci izredno nizke plače, je odločitev sodišča prve stopnje, da prošnja tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku ni uemeljena, vsaj preuranjena. Tožnik je bil dolžan plačati sodno takso za sodbo v znesku 7.000,00 SIT, prav toliko za sodbo, za pritožbo pa 14.000,00 SIT, skupno torej 28.000,00 SIT, kolikor približno po njegovih pritožbenih trditvah znaša njegova plača. Sodišče prve stopnje bo moralo zato znova oceniti, ali bo tožnik lahko plačal sodne takse brez škode za nujno preživljanje samega sebe in svoje družine. Tožnik pa bo seveda v nadaljnjem postopku moral predložiti ustrezne dokaze, ki bodo takšno odločitev omogočali. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno tudi pritožbi zoper navedeni sklep ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z določbo 3. točke 380. člena ZPP razveljavilo in tudi glede te odločitve vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je utemeljena v določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP, po kateri se v primeru razveljavitve prvostopenjske odločbe odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.