12. 2. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata 30. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1584/2006 z dne 30. 11. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2157/2006 z dne 20. 10. 2006 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo pritožnika zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper odločbo organa za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju tožena stranka) o zavrženju prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Strinjalo se je s stališčem Upravnega sodišča, da sta bili pritožnikovi vlogi nepopolni in da ga je tožena stranka pravilno pozvala, naj vlogi dopolni. Ker pritožnik kljub temu, da vsi v pozivu navedeni podatki nisi pomenili takšnih podatkov, ki bi jih bilo mogoče pridobiti le na podlagi uradnih evidenc, tega ni storil, je tožena stranka po presoji obeh sodišč ravnala pravilno, ko je, ne glede na 66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP), pritožnikovi prošnji zavrgla.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi meni, da bi morala tožena stranka v skladu z ZUP njegovi prošnji vsebinsko obravnavati ne glede na njuno popolnost, čeprav se pritožnik na poziv za dopolnitev vloge ni odzval. Sklicuje se na 66., 139. in 140. člen ZUP. Ker naj Upravno in Vrhovno sodišče na njegove razloge za takšno stališče, ki naj bi jih navedel v tožbi in pritožbi, ne bi odgovorili, naj bi mu bili kršeni pravici iz 22. in iz 25. člena Ustave. Stališče obeh sodišč, na katerem temeljijo izpodbijane odločitve, naj bi zaradi neupoštevanja bistvenih določb ZUP pomenilo samovoljno izkrivljanje prava. Pritožnik s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1213/2005 z dne 20. 10. 2005 zatrjuje tudi, da je Vrhovno sodišče odstopilo od sodne prakse. Ker mu brezplačna pravna pomoč zaradi kršitve procesnih jamstev v upravnem postopku in v upravnem sporu ni bila zagotovljena, naj bi mu bila kršena tudi pravica dostopa do sodišča.

B.

3.Pritožnik z večino navedb v ustavni pritožbi oporeka pravilnosti odločitve Upravnega in Vrhovnega sodišča. Zlasti nasprotuje stališču, da sme pristojni organ za odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč pozvati prosilca, naj predloži listine, četudi gre za listine iz tretjega odstavka 66. člena ZUP, če bi na ta način postopek odločanja o brezplačni pravni pomoči hitreje stekel. Meni, da takšno stališče zaradi neupoštevanja 66., 139. in 140. člen ZUP pomeni samovoljno izkrivljanje prava. Tretji odstavek 66. člena ZUP določa, da ne glede na določbe področnih zakonov in podzakonskih predpisov v postopku, ki se začne na zahtevo stranke, vlogi ni treba prilagati potrdil, izpiskov in drugih podatkov iz uradnih evidenc, ki jih vodijo upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil. Organ v tem primeru ravna po 139. členu tega zakona. Citirane določbe v povezavi z 32. in s 33. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in nasl. – v nadaljevanju ZBPP) ni mogoče razlagati drugače, kot da je organ za brezplačno pravno pomoč dolžan podatke o dejstvih iz uradnih evidenc vedno pridobiti po uradni dolžnosti. Zato je nepravilno stališče sodišč, da sme pristojni organ za odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč v primerih, ko oceni, da bi postopek zaradi tega hitreje stekel, pozvati prosilca, da sam predloži listine iz tretjega odstavka 66. člena ZUP. Ker pa je v obravnavanem primeru organ za brezplačno pravno pomoč pritožnika pozval, naj predloži tudi podatke, o katerih ne obstajajo uradne evidence (npr. potrdilo o morebitnih prihrankih, potrdila o osebnih dohodkih v bruto znesku v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo prošnje za vlagatelja in C. C.), nepravilno stališče sodišč, tudi če bi pomenilo poseg v kakšno od pritožnikovih človekovih pravic, zanj ni imelo pomembnih pravnih posledic, ker na samo odločitev ni moglo vplivati.

4.Z ustavnopravnega vidika bi bil lahko pomemben očitek, da se Upravno in Vrhovno sodišče nista opredelili do navedb pritožnika o tem, zakaj bi morala tožena stranka pritožnikovi vlogi na podlagi ZUP obravnavati kljub temu, da sta bili nepopolni. Ker naj Upravno in Vrhovno sodišče na njegove razloge za takšno stališče, ki naj bi jih navedel v tožbi in pritožbi, ne bi odgovorili, naj bi mu bili kršeni pravici iz 22. in iz 25. člena Ustave. Res je, da tretji odstavek 140. člena ZUP določa, da v primeru, če stranka ne predloži dokazil, upravni organ vlogo obravnava. Vendar pa tudi v tem primeru morebitna kršitev za pritožnika ni mogla imeti posledic. Odločitev organa za brezplačno pravno pomoč, da pritožnikovi vlogi zavrže, glede na vrsto dokazil, ki jih ni bilo mogoče pridobiti iz uradnih evidenc, v obravnavanem primeru sama po sebi ni mogla vplivati na pritožnikov položaj. Sama vrsta odločitve (zavrženje ali zavrnitev) namreč na samo pravico do brezplačne pravne pomoči ne vpliva.

5.Glede na to, da morebitne kršitve za pritožnika niso mogle imeti posledic, po oceni Ustavnega sodišča pa tudi ne gre za pomembna pravna vprašanja ustavnopravnega pomena, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

6.Ustavnopravno pomemben bi bil lahko očitek o odstopu od enotne sodne prakse, ki ga pritožnik utemeljuje s sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi št. I Up 1213/2005. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je namreč lahko kršena, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa s sklicevanjem na eno samo odločitev Vrhovnega sodišča pritožnik ni izkazal obstoja enotne sodne prakse. Zato je ta očitek neutemeljen.

7.Pritožnik zatrjuje tudi, da mu je bila zaradi nedodelitve brezplačne pravne pomoči kršena pravica dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožnik ima sicer prav, ko smiselno uveljavlja, da je sestavni del navedene pravice tudi pravica do dostopa do sodišča, pri čemer mora biti zagotovljeno dejansko in učinkovito izvrševanje te pravice. Tako osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča. Skladno s pravico do dostopa do sodišča mora država stranki zagotoviti tudi strokovno pomoč, kadar je to nujno za učinkovito izvrševanje te pravice. Iz same narave pravice pa izhaja, da mora zakon predpisati način njenega uresničevanja z določitvijo postopka in organov, ki o njej odločajo. Najbolj celovito in popolno je sistem brezplačne pravne pomoči urejen v ZBPP, ki določa tudi postopek pridobitve te pravice. Ob upoštevanju, da iz ustavne pravice do sodnega varstva ne izhaja zahteva, da bi morala biti brezplačna pravna pomoč dodeljena vsakemu, ki zanjo zaprosi (temveč le tistemu, ki izpolnjuje materialne in procesne pogoje iz ZBPP), izpodbijana odločitev ni sporna z vidika ustavne pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe tudi v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

9.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan