Jedro

Pri tožniku je bila sicer ugotovljena kronična lumboishialgija, ne pa popolna izguba funkcije enega segmenta lumbalne regije, na podlagi katere bi šlo po Seznamu telesnih okvar za (dodatno) telesno okvaro, ki bi tožnika upravičevala do (višje) invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. … z dne 16. 11. 2009 in št. ... z dne 31. 3. 2010. Nadalje je razsodilo, da ima tožnik pravico do invalidnine za VI. stopnjo telesne okvare od 1. 5. 2009 kot posledica bolezni in se mu odmeri invalidnina v znesku 39,05 EUR na mesec ter se izplačuje od 1. 5. 2009 dalje (I., II. in III. točka izreka). Sodišče je nato razsodilo, da ima tožnik pravico do invalidnine za V. stopnjo telesne okvare od 1. 6. 2009 kot posledica bolezni ter mu odmerilo invalidnino v znesku 44,43 EUR na mesec, ki se mu izplačuje od 1. 6. 2009 dalje z uskladitvami. Glede stroškov pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 301,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV., V. in VI. točka izreka).

Zoper sodbo v delu, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (izrek sicer ne vsebuje zavrnilnega dela, očitno pa je, da je tožnik zahteval višjo stopnjo telesne okvare in s tem povezan višji znesek invalidnine za telesno okvaro, kot pa je razsodilo sodišče), je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri tožniku podana 60 % telesna okvara po poglavju II. C točka 15 b, nadalje po poglavju VI. B točka 8 c in po poglavju IV. A točka 2 c Seznama telesnih okvar (Sporazum o seznamu telesnih okvar, Ur. l. SFRJ št. 38/83 in 66/89), ki se ga skladno z 454. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) še nadalje uporablja. Po mnenju tožnika je sodišče nepravilno ravnalo s tem, ko ni ugotovilo telesne okvare, povezane s hrbtenico. Sodišče prve stopnje je sicer s tem v zvezi zaslišalo člana invalidske komisije druge stopnje, ki ugotavlja, da je podana hernia disci, vendar le ta ni izražena v taki obliki, da bi bila potrebna operacija, saj se je stanje pri tožniku izboljšalo. Telesne okvare tudi ne predstavlja ishias, saj je stanje glede tega spremenljivo. Bolečine, ki jih tožnik navaja, so sicer motnje v delovanju, niso pa opredeljene kot telesna okvara, saj s slikovno diagnostiko ni ugotovljena funkcionalna prizadetost. Po stališču sodišča prve stopnje bi član invalidske komisije druge stopnje, v kolikor bi razpolagal z RTG sliko, lahko podal mnenje tudi glede poškodbe hrbtenice, kar pa ni mogel storiti, ker tožnik tega dokaza ni predložil. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na določbo 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), ki se nanaša na načelo materialne resnice in na določbo 62. člena, ki se nanaša na preiskovalno načelo. S tem, ko je sodišče v postopku ugotovilo, da je obstoj RTG slike bistvenega pomena za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bi moralo skladno s preiskovalnim načelom in načelom materialne resnice uradno pridobiti RTG sliko (oziroma zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja) in na taki podlagi sprejeti odločitev, ali je tožnik upravičen do dodatnih pravic ali ne. Sodišče bi lahko tudi od tožnika zahtevalo predložitev dokaza, čemur bi tožnik tudi sledil. Tožnik ne razpolaga z ustreznim medicinskim znanjem, da bi lahko predvidel kakšne dokaze bi „dodatno“ še moral predložiti, da bi bila poškodba hrbtenice dokazana. Tožnik je mnenja, da je prav na sodišču oziroma sodnem izvedencu naloga, da se objektivno seznani s celotnim zdravstvenim stanjem tožnika. Nadalje navaja, da se je (tudi) omenjena RTG slika nahajala v zdravstveni dokumentaciji, s katero sta razpolagali tako invalidska komisija prve kot tudi druge stopnje. Telesna okvara hrbtenice po mnenju tožnika predstavlja telesno okvaro, na podlagi katere bi bil upravičen do invalidnine. Glede datuma, od kdaj naprej je tožnik upravičen do invalidnine za telesno okvaro pa tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje kot datum določilo 1. 5. 2009 oziroma 1. 6. 2009. V zvezi s tem pa opozarja, da je bil že v letu 1999 invalidsko upokojen oziroma, da je invalid I. kategorije že od 16. 11. 1999. Ker so socialne pravice določene v ZPIZ-1 nezastarljive, to pomeni, da bi mu morali priznati pravico do invalidnine že od 16. 11. 1999 dalje, torej že z dnem dokončnosti odločbe tožene stranke, s katero je bila pri njemu ugotovljena I. kategorija invalidnosti in je bil zaradi tega „prisilno“ upokojen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V novem sojenju se bo sodišče prve stopnje lahko seznanilo še z manjkajočo RTG sliko (slikovna dokumentacija) in tako imelo pred seboj celovito dejansko stanje, na podlagi katerega bo lahko pravilno odločilo o pravici tožnika do invalidnine za telesno okvaro.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 11. 2009, s katero je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do invalidnine za VI. stopnjo telesne okvare, nastale dne 15. 5. 2009, kot posledica bolezni. Invalidnina mu je bila odmerjena v znesku 39,05 EUR na mesec in se mu izplačuje od 15. 5. 2009 dalje. Od 1. 7. 2009 dalje pa se mu izplačuje v znesku 39,95 EUR. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila pri tožniku ugotovljena 40 % telesna okvara, nastala dne 9. 6. 2006 zaradi bolezni po poglavju II. C točka 15 b Seznama telesnih okvar (skupna izguba sluha po Fowlerju 64,5 %). Na novo pa je bila ugotovljena 30 % telesna okvara zaradi bolezni od 15. 5. 2009 in sicer po poglavju VI. B točka 8 c (kontraktura levega ramenskega sklepa). Na podlagi skupno ugotovljene telesne okvare ter ob upoštevanju XI. poglavja Seznama telesnih okvar, ki se nanaša na določanje odstotka pri dveh ali več telesnih okvarah, je tožena stranka odločila, da je pri tožniku podana skupna telesna okvara v višini 50 %.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je pri tožniku podana še dodatna telesna okvara po poglavju IV. A točka 2 c (delna ohromelost ishiadikusa) od 27. 6. 2006 dalje. Skupna telesna okvara tako znaša 60 %. Sodišče pa ni ugotovilo telesne okvare zaradi težav s hrbtenico. Taka ugotovitev pa je glede na pritožbene navedbe sporna.

Sodišče prve stopnje je vprašanje, ali obstaja telesna okvara tudi zaradi težav s hrbtenico ugotavljalo med drugim s pridobitvijo pisnega pojasnila N.B.D., dr. med., specialistke fiziatrinje, nadalje je pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje in pa zaslišalo člana omenjene komisije prim. J.K., dr. med., specialista ortopeda. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da pri tožniku ni podana oziroma ugotovljena popolna izguba funkcije enega segmenta lumbalne regije. Sodišče odločitev utemeljuje s tem, da iz izvidov, ki so na razpolago, ni mogoče razbrati podatka, da se posamezen segment hrbtenice ne pregiba oziroma, da iz izvidov ne izhaja funkcionalna prizadetost hrbtenice. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje. Kot je to določeno v seznamu telesnih okvar (poglavje VIII. točka 3 b) mora biti dokazana popolna izguba funkcije enega segmenta lumbalne regije (končna faza), kar pa se dokazuje s kliničnim pregledom in obveznimi standardnimi in funkcijskimi radiografijami. Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da je pri tožniku prišlo do popolne izgube funkcije enega segmenta lumbalne regije. Že v predsodnem postopku sta omenjeno ugotavljali tako invalidska komisija prve stopnje kot tudi invalidska komisija druge stopnje v senatu katerih sta sodelovala tudi specialista ortopeda. Tožnik je bil pred senatom invalidske komisije prve stopnje tudi osebno pregledan, vendar je bilo ob pregledu zgolj ugotovljeno, da je hrbtenica boleča, slabo gibljiva, ter da tožnik za hojo potrebuje bergle. Med drugim je bila ugotovljena kronična lumboishialgija, ne pa izguba funkcije enega segmenta hrbtenice. Komisija tudi pri podaji dopolnilnega mnenja, ki ga je podala na zahtevo sodišča, ni ugotovila izgube funkcije enega segmenta hrbtenice. Glede na pripombe tožnika je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zaslišalo tudi člana invalidske komisije specialista ortopeda, ki je pojasnil, da pri podaji mnenja ni bilo na razpolago RTG slik funkcionalnega stanja hrbtenice, s tem da obrabne spremembe ne pomenijo, da je funkcija hrbtenice prizadeta.

V pritožbi se tožnik izrecno ne sklicuje na noben izvid, ki bi izkazoval izgubo funkcije enega segmenta lumbalne hrbtenice. Meni zgolj, da dejansko stanje ni bilo ustrezno razčiščeno, ter da bi moralo sodišče prve stopnje manjkajoče dokaze pridobiti po uradni dolžnosti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na določbo prvega odstavka 7. člena ZPP, kjer je določeno, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Na glavni obravnavi je zaslišani član invalidske komisije druge stopnje izrecno pojasnil, da je glede obstoja telesne okvare zaradi težav s hrbtenico potrebno funkcijsko RTG slikanje hrbtenice, vendar pa tožnik ni predložil nobenega dokaza, niti na glavni obravnavi ni predlagal izvedbe dodatnih dokazov. Res je, da je v prvem odstavku 62. člena ZDSS-1 določeno, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar kot to izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, se je le to postavilo na stališče, da so bila bistvena dejstva ugotovljena, ter da iz predloženih dokazov ne izhaja, da bi pri tožniku prišlo do izgube funkcije enega segmenta lumbalne regije. V tem primeru torej sodišču ni mogoče očitati relativne bistvene kršitve določb postopka, saj tožnik na zadnji glavni obravnavi drugih dokazov ni predlagal, sodišče pa je očitno štelo, da je dejansko stanje ustrezno razčiščeno.

Glede pritožbenih navedb, da se v dokumentaciji že nahajajo RTG posnetki, pritožbeno sodišče po pregledu dokumentacije v spisu ugotavlja, da teh posnetkov ni, oziroma jih osebna zdravnica v predlogu za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine ne navaja, niti niso priloženi. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je za presojo zadeve bistveno zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 31. 3. 2010. V primeru, da je prišlo kasneje do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma, če bo tožnik pridobil dodatno dokumentacijo (funkcionalno RTG slikanje hrbtenice), torej nov dokaz, ki je bistven pri ugotavljanju izgube funkcije hrbtenice, pa bo lahko sam ali preko svojega osebnega zdravnika pri toženi stranki začel nov postopek za priznanje višjega odstotka telesne okvare in s tem višje invalidnine za telesno okvaro.

Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ki se nanaša na datum priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tožnik namreč neutemeljeno povezuje razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, ki je bila pri njemu ugotovljena od 16. 11. 1999 dalje, z nastankom posamezne telesne okvare. Pravica do invalidnine in pa pravica do invalidske pokojnine sta povsem samostojni pravici. Za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, je bistvena ugotovitev, kdaj je pri zavarovancu prišlo do izgube delazmožnosti, torej od katerega dne dalje ni več zmožen opravljati organizirano pridobitno delo (prva alineja drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1). Za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pa je bistvena ugotovitev, od kdaj dalje je podana telesna okvara. Skladno s prvim odstavkom 143. člena ZPIZ-1 je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Upoštevaje navedene določbe, torej obstaja možnost, da je pri zavarovancu ugotovljena I. kategorija invalidnosti, torej nezmožnost za pridobitno delo, vendar pa niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev telesne okvare po Seznamu telesnih okvar oziroma obratno, da pri zavarovancu invalidnost sploh ni ugotovljena, da pa obstaja telesna okvara po seznamu telesnih okvar. V spornem primeru je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo od kdaj dalje je pri tožniku podana posamezna telesna okvara in od kdaj dalje ima pravico do invalidnine ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Nenazadnje iz dokumentacije v spisu še izhaja, da je bila v zvezi z priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro tudi že izdana pravnomočna sodna odločba opr. št. Ps 209/2006 z dne 13. 4. 2007. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.