Jedro

Sama okoliščina, da je obdolženec državljan Italije, kjer naj bi tudi stalno prebival, v Evropski uniji pa obstaja izdelan in utečen sistem pravosodnega sodelovanja, pa ne izključuje možnosti sklepanja o begosumnosti, zlasti ko je v konkretnem primeru izkazana obdolženčeva visoka mobilnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor zoper obdolženega A. A. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena in drugem odstavku 371. člena ZKP. Predlaga, da naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi oz. spremeni tako, da pripor zoper obdolženega odpravi oz. podredno nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora – da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost in begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v vloženi obtožnici, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov, na katerih slednji sloni, v preiskavi pridobljeni dokazi pa utemeljenega suma niso omajali, temveč so ga kvečjemu potrdili. Vsebino vseh dokazov pridobljenih tekom predkazenskega postopka in tekom preiskave, na podlagi katerih temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje povzelo v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, na straneh od 3 do 6. 6. Zagovornica v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o vsebini povzetih dokazov, pač pa ponovno podaja svoje videnje dokazne vrednosti posameznih dokazov (npr. da dejstvo, da je obdolženec od 17. 7. 2023 do 21. 7. 2023 prepotoval 8 evropskih držav, samo po sebi ne pomeni nič) in vztraja pri tem, da navajanje dokazov brez dejstev, ki naj bi iz teh dokazov izhajala, za obrazložitev utemeljenega suma ne zadošča in da je izpodbijani sklep glede obstoja utemeljenega suma neobrazložen. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sklepa Okrožnega sodišča v Celju II Ks 53251/2023 z dne 17. 8. 2023, v katerem je bil obstoj utemeljenega suma obrazložen na podoben oz. celo bolj strnjen način kot v tokrat izpodbijanem sklepu, ugotovilo, da so taki razlogi dovolj konkretni, tehtni in vsebinsko obrazloženi. Glede na to, da je tokrat izpodbijani sklep glede tega še obsežneje obrazložen, v zvezi s pritožbenimi očitki zagovornice glede neobrazloženosti ni mogoče sprejeti drugačnih zaključkov. Sicer pa je sodišče prve stopnje po povzemanju vsebine dokazov, _ki v medsebojni povezavi_ tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkazujejo utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, v predzadnjem odstavku 6. točke obrazložitve navedlo tudi svoje zaključke, ko je zapisalo, da sledi navedbam ODT, da je utemeljen očitek, da je obdolženec 4 tujce z namenom pridobitve premoženjske koristi zase nezakonito spravil čez mejo in jih prevažal po ozemlju Republike Slovenije, ker pa je v avtomobilu, ki je registriran za 4 osebe, prevažal skupno 5 oseb, je s tem ogrožal življenje in zdravje vsaj enega od tujcev.

7. Zgolj v potrditev zaključkom sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, pritožbeno sodišče poudarja, da na večjo verjetnost, da je pri prevozu tujcev šlo za izvrševanje očitanega kaznivega dejanja, kot zgolj za naključni prevoz, kažejo ugotovitve o obdolženčevem gibanju, ki izhajajo iz podatkov o zabeleženih komunikacijah v omrežju A1 od 20. 7. 2023 do 21. 7. 2023, iz katerih je razvidno, da je potoval iz Italije proti Madžarski 20. 7. 2023 v popoldanskih urah (od 14.46 do 19.24), iz Madžarske proti Italiji pa se je vračal naslednjega dne 21. 7. 2023, ko je zabeležena komunikacija na območju meje v Dolgi vasi, saj je mogoče sklepati, da je obdolženec opravil to vožnjo prav z namenom, da prevzame in prepelje osebe, ki jih je vozil. K takemu sklepanju pa dodatno vodijo ugotovitve o zavarovanih podatkih na njegovem telefonu, kjer je v aplikaciji „WhatsApp“ razvidno, da je od osebe „Vounes“ 16 minut po prijetju dobil sporočilo, da naj izbriše vse, kar je storila tudi oseba s tem imenom, najden kontakt z oznako „B. B.“ in zelo zgoščena komunikacija z osebo „C. C.“.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ne drži očitek, da naj bi obdolženec storil kvalificirano obliko kaznivega dejanja, ker ni mogoče sklepati, da je povzročil konkretno nevarnost za zdravje in življenje prebežnikov, pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je taka razprava preuranjena, ker se nanaša na področje pravilne pravne opredelitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kar bo predmet presoje v nadaljnjem sodnem postopku po izvedenem dokaznem postopku.

9. Tudi zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti je v izpodbijanem sklepu ustrezno in zadovoljivo obrazložen, saj je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpostavilo, da obstajajo močne navezne okoliščine obdolženca na tujo državo (Italijo), medtem ko ga na Slovenijo ne veže prav nobena navezna okoliščina. Tako je logično in izkustveno sprejemljivo sklepanje, da se je obdolženec tu nahajal zgolj v tranzitu, zaradi izvršitve kaznivega dejanja, in da njegovo gibanje po 8 evropskih državah v obdobju 4 dni, pri čemer se je v vsaki državi zadrževal v povprečju le 12 ur, kaže na njegovo izredno mobilno aktivnost in nakazuje, da ima veze in poznanstva v tujini, kar bi mu omogočilo, da se v primeru izpustitve na prostost zateče tudi v kakšno drugo državo in s tem onemogoči tek in dokončanje tega kazenskega postopka, k čemur ga lahko motivira višina zagrožene kazni ta očitano mu kaznivo dejanje. Ob takih okoliščinah, ki v medsebojni povezavi brez dvoma kažejo, da je obdolženčeva begosumnost izrazita, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, sama okoliščina, da je državljan Italije, kjer naj bi tudi stalno prebival, v Evropski uniji pa obstaja izdelan in utečen sistem pravosodnega sodelovanja, pa ne izključuje možnosti sklepanja o begosumnosti, zlasti ko je v konkretnem primeru izkazana obdolženčeva visoka mobilnost. Kakšne druge „subjektivne“ okoliščine bi morale biti izkazane za sklepanje o begosumnosti, zagovornica podrobneje ne razloži, pritožbeno sodišče pa šteje, da povzeti razlogi povsem zadostno utemeljujejo zaključek o obstoju tega pripornega razloga. Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju tega pripornega razloga celovito presodilo in obrazložilo vse relevantne okoliščine, pritožbeni očitki o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitvi 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije niso utemeljeni.

10. Prav tako so brez podlage pritožbene trditve, da so pavšalne, nekonkretizirane in neutemeljene navedbe v sklepu, s katerimi sodišče utemeljuje zaključek o ponovitveni nevarnosti ter da niti v predlogu za podaljšanje pripora, niti v sklepu niso navedene okoliščine, ki bi zadoščale za sklepanje, da pri obdolžencu obstajajo tiste posebne objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo sklep o nevarnosti ponovitve specifičnega tj. istovrstnega kaznivega dejanja. Tudi tokrat iz 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhajajo dejstva in okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, to pa so teža, način in okoliščine storitve očitanega dejanja ter pravilno ugotovljene obdolženčeve negativne osebne lastnosti (koristoljubnost, vztrajnost, trdna odločenost) ter osebnih okoliščin, saj je brez poklica in brezposeln. Tako je utemeljeno sklepanje, da je na ravni utemeljenega suma izkazano kaznivo dejanje storil z namenom pridobitve premoženjske koristi, torej iz koristoljubnosti, da bi si (tudi) s tem zagotovil sredstva za življenje in to z izkoriščanjem stiske teh ljudi, kaznivo dejanje pa naj bi storil z uporabo manjšega vozila, s katerim je vozil po avtocesti, na podlagi česar je mogoče sklepati o namenu pritegnitve čim manjše pozornosti nadzornih organov države, hkrati pa je prevažal več oseb, ko jih je dovoljeno voziti v takem vozilu. Na vztrajnost in trdovratnost pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na podlagi ugotovitev, da je prevoz opravljal čez celotno ozemlje Republike Slovenije in ne zgolj na manjšem območju oz. na krajši poti. Pritožbene navedbe, da so negativne osebne lastnosti obdolženca splošne in nekonkretizirane, ker ni jasno, kako naj bi bil v svojem početju trdovraten in vztrajen, če pa je tujce vozil v osebnem avtomobilu, po avtocesti in se ni skrival ali izbral neobljudenih cest so, glede na pravkar navedeno, neutemeljene.

11. Nobenih pomislekov pa ni tudi glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izkazana tudi nujnost, neogibna potrebnost in sorazmernost pripora. Tudi tokrat je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče zagotoviti nemotenega poteka predmetnega kazenskega postopka, zagotoviti varnosti javnega reda in miru ter varnosti tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo. Pritožba takšnim razlogom argumentirano ne nasprotuje, temveč zgolj predlaga, da naj sodišče druge stopnje pretehta možnosti milejšega ukrepa, čemur pa ni mogoče slediti. Seveda je obdolženec zaradi pripora omejen v svojih ustavno zagotovljenih pravicah do osebne svobode, svobode gibanja in družinskega življenja, vendar na ustavno in zakonsko dopusten način, pod pogoji, ki jih določa zakon in ob ustrezno izkazanih okoliščinah, ki kažejo na izpolnjevanje teh pogojev.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj pritožbeno sodišče presodi, ali je podaljšano trajanje pripora v konkretnem primeru v okviru razumnega časa glede na očitana kazniva dejanja, pa pritožbeno sodišče poudarja, da časovna sorazmernost glede na trenutne okoliščine še ni vprašljiva. Obdolženec je namreč v priporu od 21. 7. 2023 tj. dva meseca in pol, pri čemer se mu očita storitev kaznivega dejanja v kvalificirani obliki, za katero je zagrožena kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen, postopek pa poteka brez zastojev, saj je času od začetka pripora bila preiskava že zaključena in tudi vložena obtožnica, prav tako pa je pričakovati nadaljnje ažurno poslovanje sodišča v predmetni zadevi.

13. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

14. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.