Jedro

Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Odškodnine je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika. Ker je tožniku nastala škoda, je v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava potrebno z odškodnino vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če mu tožena stranka ne bi onemogočila izrabe tedenskega počitka. V tem smislu je torej tožnik upravičen do neto zneska, ki pa ni nič drugega kot znesek neto plače za 8-urni delovnik. S prisojenim neto zneskom plače za 8 ur dela se torej vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če tožena stranka tožniku ne bi onemogočala izrabe tedenskega počitka. Vendar pa tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu pripada neto znesek odškodnine, ker so bili ob izplačilu plače že plačani prispevki in davki v skladu z Uredbo. Neto plača, ki jo tožnik prejema na misiji v skladu z Uredbo, predstavlja zgolj osnovo za izračun odškodnine, do katere je upravičen zaradi neizrabe tedenskega počitka. Tožniku pripada neto znesek, ker je potrebno vzpostaviti stanje pred nastankom škode in torej ne zato, ker je tožena stranka od plače že odvedla prispevke in davek (akontacijo dohodnine).

Pripadnik SV je upravičen do zneska odškodnine, ki predstavlja neto znesek plače, pomnožen s številom neizkoriščenih dni tedenskega počitka, po predhodnem odvodu prispevkov in davka. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da tožnik v primarnem tožbenem zahtevku ni zahteval predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov na (neto) znesek oziroma od zneska, ki ga je uveljavljal v plačilo. Zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ni moglo ugoditi, saj tožniku ni moglo dosoditi (neto) zneska brez predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov, ker tožnik tega ni zahteval. Pritožbeno sodišče bi torej s takšno odločitvijo tožniku priznalo več, kot je zahteval. Zato kljub temu, da je tožnik upravičen do neto zneska odškodnine v višini 3.657,60 EUR in ne bruto zneska v tej višini, tožniku ni moglo prisoditi neto zneska, saj bi moralo toženi stranki v takem primeru naložiti tudi obračun in odvod davka in prispevkov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Ugotovi se, da je tožena stranka umaknila pritožbo zoper sodbo.

IV. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto znesek 3.657,60 EUR ter po odvodu davka in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2010 do plačila, pod izvršbo (točka I izreka). Kar je zahteval tožnik več in sicer zakonske zamudne obresti za čas pred 17. 5. 2010 in plačilo 702,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2013 do plačila, je zavrnilo (točka II izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 495,00 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo (točka III izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 4.888,03 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2013 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka IV izreka). Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka po primarnem tožbenem zahtevku.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik se je pritožil tudi zoper sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklep spremeni tako, da ugodi primarnemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe in sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na stroške primarnega tožbenega zahtevka. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje primarno zahteval, da mu je tožena stranka dolžna iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka na misiji in iz naslova zakonskih zamudnih obresti od 22. 8. 2009 do dneva vložitve tožbe plačati 4.888,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2013 do plačila. Navedeni znesek se nanaša na znesek 3.657,60 EUR odškodnine za škodo iz naslova onemogočenega tedenskega počitka na misiji in na znesek 1.230,43 EUR, ki predstavlja zakonske zamudne obresti od dne 22. 8. 2009 (prvi dan po vrnitvi tožnika z misije) do dne 17. 5. 2013 (datum vložitve tožbe). Zaradi različne sodne prakse delovnih sodišč glede dosojanja odškodnine iz naslova neizkoriščenega tedenskega počitka je tožnik postavil še podredni tožbeni zahtevek na bruto znesek odškodnine, od katerega bi morala tožena stranka obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek od bruto 3.657,60 EUR, kar znaša 2.088,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2009 do plačila. Poleg tega je s podrednim zahtevkom zahteval tudi zakonske zamudne obresti od zneska 2.088,44 EUR od prvega dne po vrnitvi z misije do dneva vložitve tožbe v višini 702,63 EUR.

Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbe pravilno ugotovilo znesek tožnikove mesečne plače na misiji (3.392,58 EUR), urno postavko (19,05 EUR) ter vrednost 8-urnega delovnika (152,40 EUR). Pravilno je tudi ugotovilo, da znaša odškodnina 3.657,60 EUR. Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da ta znesek predstavlja bruto (in ne neto) znesek odškodnine. Navaja, da je podlaga za obračun in plačilo davkov in prispevkov 42. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-2) ter 4. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS. št. 67/2008; Uredba). Ker je tožena stranka vse predpisane dajatve iz naslova plače za tožnika že obračunala in plačala ob izplačilu plače, pri izplačilu nadomestila oziroma odškodnine zaradi neizrabljenega tedenskega počitka ni potrebno obračunati (in plačati) nobenih dajatev. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo tožbo v delu zahtevka za plačilo stroškov postopka iz primarnega tožbenega zahtevka.

Glede zavrnitve obrestnega dela zahtevka navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja tožene stranke glede zakonskih zamudnih obresti. Premoženjska škoda v skladu z določbo 165. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zapade v plačilo s trenutkom nastanka škode, zato tožnik utemeljeno uveljavlja zakonske zamudne obresti od dneva vrnitve z misije. Nastale zamude ni mogoče prelagati na tožnika. Gre za čisto denarno terjatev iz delovnega razmerja, ki jo lahko delavec neposredno uveljavlja pred sodiščem in ki zastara v roku petih let. Ker tožnikov zahtevek ni zastaran, saj od nastanka škode še ni preteklo pet let, tudi ni zastaral obrestni del tožbenega zahtevka. Meni, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o stroških postopka nepravilno upoštevalo uspeh tožnika v višini 74,82 %. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka se je pritožila zoper točko I. in III. sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z vlogo z dne 15. 1. 2016 je tožena stranka umaknila pritožbo zoper sodbo.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali njeno zavrnitev in potrditev dela sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je nasprotna stranka izpodbijala s pritožbo.

6. Tožnik je z vlogo z dne 15. 12. 2015 posredoval umik tožbe in predlog za vrnitev sodne takse, vendar pritožbeno sodišče te vloge ni moglo upoštevati, saj v postopku pred pritožbenim sodiščem tožbe ni mogoče umakniti (drugi odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji; ZPP).

7. Skladno z drugim odstavkom 334. člena ZPP lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Ker sodišče druge stopnje še ni odločilo o pritožbi do umika že vložene pritožbe tožene stranke, je sklenilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.

8. Ob odločitvi o umiku pritožbe tožene stranke je moralo pritožbeno sodišče odločiti tudi o pritožbenih stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (drugi odstavek 158. člena ZPP). Ker je tožena stranka umaknila pritožbo, sama krije svoje stroške v zvezi s to pritožbo. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo. Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Med takšne pa ni mogoče uvrstiti stroškov tožnika za odgovor na pritožbo, saj bi te stroške sodišče priznalo le, če bi odgovor na pritožbo bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi nasprotne stranke, kar pa v danem primeru ni podano. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

9. Pritožba tožnika je delno utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je glede izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na vračilo stroškov postopka po primarnem tožbenem zahtevku, zavrglo iz razloga, ker je tožena stranka uspela po podrednem tožbenem zahtevku. Zato je štelo, da zaradi tega ni mogoče ugoditi zahtevku po primarnem tožbenem zahtevku in tožbo zavrglo. Takšno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Sodišče prve stopnje je namreč delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter v točki III izreka sodbe, glede na uspeh tožnika, meritorno odločilo o vseh stroških postopka. Ker je bilo (s sodbo) že odločeno o vseh stroških postopka, tako tistih, ki se nanašajo na (ne)uspeh tožnika po primarnem tožbenem zahtevku, kot tudi glede na delni uspeh po podrednem tožbenem zahtevku, ni bilo pogojev za zavrženje tožbe v delu odločitve o stroških postopka po primarnem tožbenem zahtevku, saj je bilo tudi o tem že odločeno s sodbo. Ker je podano nasprotje med izrekom sodne odločbe v točki III izreka sodbe in odločitvijo v sklepu, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnika v tem delu ugodilo ter sklep razveljavilo.

12. Tožnik je uveljavljal plačilo denarnega nadomestila zaradi nezmožnosti izrabe tedenskega počitka v času, ko je bil na misiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik z ukazom št. ... z dne 2. 2. 2009 napoten na opravljanje nalog v tujino za obdobje od 22. 2. 2009 do 31. 8. 2009, v mirovne sile „...“ - KFOR A.. Tožnik je bil na misiji od 22. 2. 2009 do 21. 8. 2009, ko se je predčasno vrnil z misije. V skladu s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbi tretjega odstavka navedenega člena se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št., 82/1994 s spremembami) v drugem odstavku 97. f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Uradni list RS, št. 68/2007, 58/2008 - ZSPJS-I) je nadalje določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

13. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v navedenem obdobju napotitve na misijo opravljal naloge, ki so mu onemogočale izrabo tedenskega neprekinjenega 24-urnega počitka. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vrednost urne postavke za delo v tujini. Zato je tožniku za 24 dni neizkoriščenega tedenskega počitka prisodilo odškodnino. Pritožbeno sodišče v tem delu sprejema tako dejanske ugotovitve kot pravna stališča sodišča prve stopnje ter izpostavlja, da je zaradi umika pritožbe tožene stranke obseg presoje izpodbijane sodbe omejen le na tisti del sodbe, ki jo izpodbija tožnik, torej ali je tožnik upravičen do neto ali bruto zneska odškodnine, ter glede zavrnilnega dela odločitve glede plačila zakonskih zamudnih obresti oziroma upoštevanja ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Zato se pritožbeno sodišče ni spuščalo v pravilnost same ugotovitve, ali je bil tožniku dejansko onemogočen neprekinjen tedenski 24-urni počitek, saj ta del izpodbijane sodbe ni bil del pritožbenega preizkusa.

14. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika, to v obravnavani zadevi znaša 152,40 EUR, oziroma 3.657,60 EUR za 24 dni neizkoriščenega tedenskega počitka.

15. Ker je tožniku na misiji nastala škoda, je v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava potrebno z odškodnino vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če mu tožena stranka ne bi onemogočila izrabe tedenskega počitka. V tem smislu je torej tožnik upravičen do neto zneska, ki pa ni nič drugega kot znesek neto plače za 8-urni delovnik. S prisojenim neto zneskom plače za 8 ur dela se torej vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če tožena stranka tožniku ne bi onemogočala izrabe tedenskega počitka. Vendar pa tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu pripada neto znesek odškodnine, ker so bili ob izplačilu plače že plačani prispevki in davki v skladu z Uredbo. Neto plača, ki jo tožnik prejema na misiji v skladu z Uredbo, predstavlja zgolj osnovo za izračun odškodnine, do katere je upravičen zaradi neizrabe tedenskega počitka. Tožniku pripada neto znesek, ker je potrebno vzpostaviti stanje pred nastankom škode in torej ne zato, ker je tožena stranka od plače že odvedla prispevke in davek (akontacijo dohodnine). Ker gre torej za odškodnino, ki je prejemek iz delovnega razmerja, je tožnik upravičen do neto zneska, glede katerega mora tožena stranka predhodno obračunati prispevke in davek. Na podlagi določbe tretjega odstavka 35. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji; ZDoh-2) mora delodajalec plačati akontacijo dohodnine ter prispevke v skladu s 144. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji; ZPIZ-2). Osnova za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot je določena v 144. členu ZPIZ-2, se upošteva tudi kot osnova za plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje v skladu s 50. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 in naslednji; ZZVZZ), za plačilo prispevkov za starševsko varstvo po 10. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/2014; ZSDP-1) ter za plačilo prispevkov za zaposlovanje, po določbi 135. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji; ZUTD). Pripadnik SV je torej upravičen do zneska odškodnine, ki predstavlja neto znesek plače, pomnožen s številom neizkoriščenih dni tedenskega počitka, po predhodnem odvodu prispevkov in davka.

16. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da tožnik v primarnem tožbenem zahtevku ni zahteval predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov na (neto) znesek oziroma od zneska, ki ga je uveljavljal v plačilo. Zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ni moglo ugoditi, saj tožniku ni moglo dosoditi (neto) zneska brez predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov, ker tožnik tega ni zahteval. Pritožbeno sodišče bi torej s takšno odločitvijo tožniku priznalo več, kot je zahteval. Zato kljub temu, da je tožnik upravičen do neto zneska odškodnine v višini 3.657,60 EUR in ne bruto zneska v tej višini, tožniku ni moglo prisoditi neto zneska, saj bi moralo toženi stranki v takem primeru naložiti tudi obračun in odvod davka in prispevkov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pritožba je neutemeljena tudi glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka je pravočasno uveljavljala zastaranje zamudnih obresti. Ker terjatve iz naslova obresti zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti do 17. 5. 2010, ker so zastarale. Tožnik je sicer kapitalizirani znesek obresti, za katere je tožena stranka uveljavljala zastaranje, postavil kot samostojno glavnico v podrednem tožbenem zahtevku (za čas od prvega dne zamude do 17. 5. 2010), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako postavljenega zahtevka od dne vložitve tožbe dalje, vendar je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je bil glede tega dela zahtevka uveljavljalan ugovor zastaranja in tožnik ne more z drugače oblikovanim zahtevkom, s katerim pa dejansko zahteva plačilo zastaranega dela zakonskih zamudnih obresti, uspeti kljub ugovoru zastaranja. Pritožba neutemeljeno navaja, da tudi za obresti velja petletni zastaralni rok, saj gre za občasne denarne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ.

18. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi glede stroškov postopka, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

20. Tožnik je sicer deloma uspel s pritožbo, vendar to ni vplivalo na njegov uspeh v pravdi. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).

21. Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).