Jedro

Kaznivo dejanje po čl. 244/I KZ je podano kadar niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja in je splošno v razmerju do drugih kaznivih dejanj, kjer prav tako pride do zlorabe položaja odgovorne osebe. Storilec kaznivega dejanja po čl. 229/I KZ je lahko le lastnik stvari ali premoženja, pri tem pa je predmet kaznivega dejanja lahko tudi premoženje, ki je last pravne osebe, storilec pa njen zakoniti zastopnik in stori kaznivo dejanje v imenu in v korist pravne osebe.

Ugotovitev, ali je podano kaznivo dejanje, je v tem primeru odvisna od ugotovitve o veljavnosti pravnega posla. Obtoženec je kot direktor zastopal svoje podjetje brez omejitev, zato je bila pogodba o komisijski prodaji osebnega avtomobila, ki je bil last družbe, ki jo je zastopal, veljavna glede na pravila civilnega oziroma gospodarskega prava, obtoženec pa je predmet odtujil z namenom preprečitve poplačila upnika po zastavni, to je stvarni pravici.

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da so v ravnanju obtoženca podani znaki kaznivega dejanja po čl. 229/I KZ in ne 244/I KZ, kot je zatrjevalo državno tožilstvo v obtožbi.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba obtoženega V. P. se z a v r ž e .

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za krivega zaradi kaznivega dejanja po čl. 229/I KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Oškodovani pravni osebi je delno prisodilo premoženjskopravni zahtevek in jo s preostankom napotilo na pravdo ter odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 65.000,00 SIT.

Zoper sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka P. K. iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da bi pritožbeno sodišče spoznalo obtoženca za krivega zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja po čl. 244/I KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri bi mu določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter posebni pogoj, da mora plačati škodo oškodovani pravni osebi.

Obtoženec je v odgovoru na pritožbo državne tožilke predlagal njeno zavrnitev, istočasno pa tudi navedel, da naj pritožbeno sodišče njegov odgovor na pritožbo šteje kot pritožbo zoper izpodbijano sodbo, češ, da je bil prepričan, da je pritožbeni rok 30 dni. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 156) je razvidno, da je predsednica senata po obrazložitvi sodbe izrecno poučila navzoče, da imajo pravico do pritožbe, ki pa jo je potrebno napovedati v roku 8 dni, sicer se bo štelo, da so se tej pravici odpovedali, nakar je obtoženec izjavil, da je pravni pouk razumel in 11.7.2005 tudi napovedal pritožbo (list. št. 162), ki pa je ni vložil. Pritožbo pa je pravilno napovedala tudi državna tožilka. Iz navedenega je razvidno, da je bil obtoženec pravilno poučen o pravici do pritožbe.

Iz izpodbijane sodbe, ki jo je prejel 29.8.2005, je razviden pravni pouk, da je dovoljena pritožba v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo, vsebovano v odgovoru na pritožbo državne tožilke, v skladu z določilom čl. 389 ZKP zavrglo kot prepozno, saj jo je vložil priporočeno po pošti šele 29.9.2005. Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom I. odst. 377. čl. ZKP poslalo spis v pregled tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in višja državna tožilka je v pisnem predlogu, ki je bil posredovan tudi obtožencu, predlagala ugoditev pritožbi, obtoženec pa je v odgovoru na njen predlog vztrajal pri svojih predlogih.

Pritožba državne tožilke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ocenilo, da ni pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožnica ne izpodbija, je razvidno, da je bil obtoženec direktor in lastnik družbe S. d.o.o., ki jo je zastopal brez omejitev, kot je razvidno iz rednega izpiska iz sodnega registra (list. št. 16). Z družbo A. d.o.o. je 29.10.1999 sklenil pogodbo o zavarovanju terjatve z zastavno pravico na osebnem avtomobilu BMW, ki je bil last družbe S.. Pogodba je bila tudi overjena z notarskim zapisom. Podjetje S., ki ga je zastopal obtoženec kot direktor, je 1.3.2002 sklenilo s podjetjem A. d.o.o. pogodbo o komisijski prodaji navedenega osebnega avtomobila za 1.026.000,00 SIT, vozilo je bilo istega dne tudi odjavljeno in ponovno prijavljeno na obtoženčevo ime z drugo registrsko številko (list. št. 85). Obtoženec je na opisani način odtujil avtomobil iz premoženja družbe S. d.o.o. z namenom preprečitve uveljavitve zastavne, to je stvarne pravice družbe A. s tem pa povzročil zatrjevano škodo.

Okrožno državno tožilstvo je obtožencu očitalo izvršitev kaznivega dejanja zlorabe položaja po I. odst. 244. čl. KZ, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da je to kaznivo dejanje podano, kadar niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, kajti kaznivo dejanje po tem členu je splošno v razmerju do drugih kaznivih dejanj, kjer prav tako pride do zlorabe položaja odgovorne osebe.

Storilec kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po čl. 229/I KZ je tudi lahko le lastnik stvari ali premoženja, predmet kaznivega dejanja pa je lahko tudi premoženje, ki je last pravne osebe, storilec pa njen zakoniti zastopnik, ki stori kaznivo dejanje v imenu in v korist pravne osebe, ugotovitev, ali je podano kaznivo dejanje, pa je odvisna od ugotovitve o veljavnosti pravnega posla. Obtoženec je kot direktor zastopal svoje podjetje brez omejitev, zato je bila pogodba o komisijski prodaji glede na pravila civilnega in gospodarskega prava veljavna, osebni avtomobil pa je odtujil z namenom preprečitve plačila upnika A. po zastavni pravici. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da so v obtoženčevem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja po čl. 229/I KZ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.