Jedro

V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Ker takšno stanje pri tožniku ni podano, ga zgolj na podlagi v hipotetičnih navedb, da ne bo mogel skleniti delovnega razmerja oziroma da ga delodajalec ne bo mogel obdržati na delu, ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravice do pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 13. 3. 2008 in št. ... z dne 5. 8. 2008 ter da se tožniku od 19. 12. 2007 prizna pravica do invalidske pokojnine zaradi I. kategorije invalidnosti in nadalje, da mu je toženec dolžan povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je zaposlitev, prevzem obveznosti rednega dela in vstop v delovno razmerje nekaj povsem drugega kot občasno „počasno“ neintenzivno delo doma. Za pravilno odločitev je treba ugotoviti, ali je sposoben fizično delo opravljati v takem tempu, kot se to pričakuje in zahteva od zaposlenega, nadalje, ali bo v primeru morebitne take ali drugačne zaposlitve delovno razmerje trajalo vsaj nekaj časa. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja sploh ni preverjalo v tej smeri in svoje odločitve glede omenjenega tudi ni obrazložilo. Invalidnost je pravica iz delovnega razmerja in se ocenjuje v tem odnosu – vprašanje sposobnosti za delo pri delodajalcu, izpolnjevanje delovnih obveznosti v delovnem razmerju, ne pa glede vprašanja ocene sposobnosti osebnega dela v gospodinjstvu, nastanitvi itd. Sodišče prve stopnje je torej odločalo povsem o drugem dejanskem vprašanju oziroma drugi podlagi. Pravni in dejanski temelj spora je uveljavljanje pravic tožnika – delavca, ki je bil v delovnem razmerju. Sodišče bi moralo slediti zahtevi tožnika in pridobiti izvedensko mnenje drugega sodnega izvedenca. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem je tožnik dovolj jasno in na sprejemljiv način opredelil v pisni pripravljalni vlogi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da se ne strinja s stališčem tožnika, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je sposoben delo opravljati s tempom, ki ga pričakuje delodajalec in ali bi sklenjeno delovno razmerje trajalo. Za oceno invalidnosti je namreč odločilno objektivno dokazljivo tožnikovo zdravstveno stanje, kakršno je bilo podano v času upravnega postopka. Ocena invalidnosti tako ne obsega projekcij glede delovnega razmerja. Obstoj in trajanje konkretnega (ali teoretičnega, bodočega) delovnega razmerja, ne sodi v to oceno. Sodišče je s pridobitvijo pisnega izvedenskega mnenja ter z zaslišanjem sodnega izvedenca pravilno ugotovilo tožnikovo zdravstveno stanje in njegovo delazmožnost. Pravice na podlagi invalidnosti (invalidnost sama ni pravica) so pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne pravice iz delovnega razmerja. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. ... z dne 5. 8. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 13. 3. 2008, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in sicer od 15. 2. 2006 dalje. Tožniku je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki je fizično lahko delo, ki ne zahteva prijemanja s prsti, brez vzpenjanja po lestvah, s polovico polnega delovnega časa od 15. 2. 2006 dalje (odločba toženca št. ... z dne 20. 2. 2007). V zadevi je sporno, ali se je v času po izdaji omenjene odločbe pri tožniku zdravstveno stanje poslabšalo v taki meri, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v 1. alineji 2. odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

V predsodnem postopku sta glede tožnikove invalidnosti podali mnenji najprej invalidska komisija I. stopnje dne 15. 2. 2006 in nato invalidska komisija II. stopnje dne 18. 1. 2007. Gre v bistvu za enotni mnenji, da je pri tožniku še vedno podana delazmožnost z omejitvami pri opravljanju drugega dela in pa s časovno razbremenitvijo. Invalidska komisija II. stopnje tako ugotavlja, da je tožnik do leta 2003 opravljal dela „pomožnega gradbenega delavca“ ter da je po izobrazbi ključavničar. Ta dela ni več zmožen opravljati, ni pa se pripravljen tudi dodatno izobraževati oziroma pridobiti poklicno prekvalifikacijo. Pri tožniku gre za stanje po amputaciji 8 prstov na obeh rokah zaradi ozeblin. Iz navedenih mnenj ne izhaja, da bi se pri tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo ter da bi zaradi tega prišlo do izgube delazmožnosti. Tekom sodnega postopka je sodišče zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobilo še izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in na glavni obravnavi zaslišalo tudi člana omenjene komisije, specialista medicine dela, prometa in športa.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Nedvomno gre pri tožniku za hudo telesno okvaro, ki vpliva na njegovo delazmožnost, vendar pa ne v taki meri, da bi bila delazmožnost popolnoma izgubljena. Tako je tudi sodni izvedenec zaslišan na glavni obravnavi izpostavil, da je tožnik pri določenih opravilih hudo omejen. Tožnik živi sam in se ob socialni pomoči preživlja s samostojnim delom na kmetiji. Ob pregledu je bilo ugotovljeno, da so njegove roke od fizičnega dela obdelane. Izvedenca sta ocenila, da je tožnik za enostavna fizična dela, kjer ni potreben fin prijem, še vedno zmožen v skrajšanem delovnem času. Zgolj nestrinjanje tožnika s tako podanim izvedenskim mnenjem nikakor ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti njegov dokazni predlog in za ugotovitev dejanskega stanja postaviti drugega sodnega izvedenca. Tožnik tudi v pritožbi ne navaja, v čem bi bilo omenjeno mnenje nepravilno, temveč je očitno za tožnika sporno vprašanje, ali bo ob takih omejitvah sploh dobil delo, torej ali je zaposljiva oseba. Kot to poudarja tudi toženec v odgovoru na pritožbo, je potrebno ločiti pravice iz invalidskega zavarovanja od pravic iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče opozarja na določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (uradno prečiščeno besedilo, Ut. l. RS, št. 16/2007, v nadaljnjem besedilu ZZRZI), katerega namen je povečati zaposljivost invalidov in vzpostaviti pogoje za njihovo enakovredno udeležbo na trgu dela z odstranjevanjem ovir in ustvarjanjem enakih možnosti. V tem primeru zgolj na podlagi hipotetičnih navedb, da ne bo mogel skleniti delovnega razmerja oziroma ga delodajalec ne bo obdržal na delu, tožnika ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravico do invalidske pokojnine. Sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje, s tem, ko je pravilno izhajalo iz določb ZPIZ-1, ki se nanašajo na invalidnost, tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno razsodilo, da zaenkrat pri tožniku še ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila podana popolna izguba delazmožnosti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče je tudi ustrezno pojasnilo, da v primeru novejših izvidov (izvid nevrologa z dne 8. 4. 2009, iz katerega izhaja, da gre pri tožniku za občasne izgube zavesti), lahko tožnik sam ali preko svojega osebnega zdravnika pri tožencu sproži nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Gre namreč za novote, o katerih mora najprej odločiti toženec. Sodišče namreč presoja stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane odločbe toženca. V nasprotnem primeru bi brez pravne podlage prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.