Jedro

Tožnikovega upiranja policiji in nespoštovanja njenih ukazov ni mogoče šteti kot njegovega soprispevka k nastanku poškodb v predelu mod in v predelu med zatiljem in vratom, do katerih je prišlo pri prekoračitvi policijskih pooblastil. Zaradi tožnikovega neprimernega ravnanja in upiranja je bila sicer potrebna uporaba prisilnih sredstev s strani policistov, vendar zgolj v okviru zakonskih pooblastil. Tretja tožnica sicer spada v krog posrednih oškodovancev, ki so upravičeni do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (kot hči spada med ožje družinske člane), vendar ne uveljavlja pravno priznane oblike nepremoženjske škode (smrti ali posebno težke invalidnost bližnjega). Presoja sodišča prve stopnje, da je tretja tožnica zaradi okrnitve pravice do duševne integritete upravičena do plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, je zato materialnopravno zmotna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka) spremeni tako, da se: tožbena zahtevka prve in tretje tožnice tudi v preostalem delu zavrneta, odškodnina, ki jo je tožena stranka dolžna plačati drugemu tožniku, pa se zniža za 1.100,00 EUR (na 700,00 EUR); znesek stroškov, ki so jih tožniki dolžni povrniti toženi stranki zviša za 3.173,11 EUR (na 4.884,83 EUR).

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki so dolžni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 210,68 EUR v roku 15-ih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici odškodnino v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, drugemu tožniku odškodnino v višini 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in tretji tožnici odškodnino v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh (1. točka izreka). Kar so zahtevali tožniki več ali drugače, je zavrnilo (2. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da so tožniki dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.711,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, v 15 dneh (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne ter tožnikom naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Meni, da je ugotovitev sodišča, da so policisti pooblastila pri uporabi prisilnih sredstev zoper prvo tožnico prekoračili, napačna. Prva tožnica se je vmešala v postopek zakonite intervencije policistov zoper drugega tožnika, hotela je priti k njemu in mu pomagati. Priča B. P. je zelo prepričljivo izpovedal, da je prva tožnica pritekla z njegove desne strani, da bi prišla pomagat drugemu tožniku ter je krilila z rokami in kričala, zato jo je ustavil. Prijel jo je za roke in jih zvil na hrbet ter jo odstranil 5 do 7 m stran. Ta se je pri tem upirala. Povedal je tudi, da so se okrog policistov začeli zbirati gostje z namenom, da bodo napadli policiste in rešili drugega tožnika. Glede na takšen potek dogodka tožena stranka meni, da ni prišlo do prekoračitve pooblastil, ko policist tožnice ni le prijel za roke in jo ustavil, ampak je pravilno presodil, da jo je treba oddaljiti od kraja dogajanja. Sodišče je tožnici nadalje odmerilo tudi previsoko odškodnino. Upoštevati bi moralo, da je odgovornost za intervencijo policije in za škodni dogodek na prvi tožnici in drugemu tožniku. Zaradi njiju je morala policija dvakrat posredovati, prav tako pa je prva tožnica posegla v postopek policistov, zaradi česar so jo morali odstraniti, čemur se je aktivno upirala, kar je povzročilo njene poškodbe. To bi moralo sodišče upoštevati tako pri odškodnini za telesne poškodbe kot tudi za strah. Sicer meni, da tožnice glede na njeno aktivnost od dogodku ni moglo biti strah. Primarnega strahu tako ni bilo. Ker so bile njene poškodbe lahke, je njen strah trajal le en dan. Zakonita intervencija ne more pomeniti posega v osebnostno pravico tožnice, niti ne more pomeniti takšnega posega pretirana uporaba prisilnih sredstev, še zlasti ne zato, ker je škodne posledice povzročila tožnica tudi s svojim aktivnim vmešavanjem v zakonit postopek. Zaradi poškodb drugega tožnika tožnica ni utrpela neposredne škode, zato ne gre za pravno priznano škodo. Prisojena odškodnina za poseg v osebnostno pravico pa je sicer tudi previsoka. Drugemu tožniku pa sodišče sploh ne bi smelo prisoditi odškodnine za strah, saj v navedbah tožeče stranke za to postavko ni bilo ustrezne trditvene podlage. Glede na to, da je tožnik škodni dogodek povzročil sam, pa tudi meni, da primarnega strahu ni utrpel, sekundarni strah pa je bil glede na utrpele poškodbe minimalen. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je drugemu tožniku, glede na njegov delež odgovornosti za škodni dogodek ter glede na to, da je šlo za lahke poškodbe in enostavno zdravljenje, prisojena previsoko. Prav tako je bila neutemeljeno prisojena odškodnina tretji tožnici, saj opazovanje zakonite intervencije, do katere je prišlo zaradi ravnanja njenih staršev, ne more pomeniti posega tožene stranke v osebnostne pravice tretje tožnice, enako velja za opazovanje morebitnega manjšega prekoračenja pooblastil. Tretja tožnica ni bila neposredno poškodovana, starši pa so utrpeli le lahke telesne poškodbe, zaradi česar škoda, ki jo vtožuje, ni pravno priznana. V sodbi pa tudi ni jasno opredeljena škoda, ki naj bi jo tretja tožnica utrpela v zvezi z zakonito in dovoljeno intervencijo, in škoda nastala v zvezi z morebitno manjšo prekoračitvijo pooblastil. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da je presoja sodišča prve stopnje, da so policisti pri uporabi prisilnih sredstev zoper prvo tožnico prekoračili pooblastila, materialnopravno zmotna. Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, je prva tožnica poskusila poseči v policijski postopek, voden zoper drugega tožnika. Hotela je priti do drugega tožnika, da bi mu pomagala. Ker se tožnica ni odzvala na ukaz policistov, da naj preneha z vmešavanjem v intervencijo, jo je eden od policistov (P.) prijel za obe zapestji, ji roke zvil na hrbtu ter jo odstranil 5 -7 m, kjer je tudi obstala. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče druge stopnje meni, da so policisti prisilna sredstva uporabili skladno s tedaj veljavnimi predpisi. Uporaba fizične sile je bila potrebna, saj se prva tožnica na ukaze policistov ni odzvala, pri čemer so policisti uporabili najmilejše prisilno sredstvo, in sicer strokovni prijem (prijem za obe zapestji in zvijanje rok tožnice na hrbet; glej 9. člen Navodil o uporabi prisilnih sredstev, Ur. l. SRS, št. 25/81), glede katerega ni bilo niti zatrjevano, da bi bil izveden nestrokovno. Zato, da so lahko policisti nemoteno izvedli postopek zoper drugega tožnika, pa je bila na mestu tudi odstranitev prve tožnice od kraja dogajanja. Upoštevaje navedeno in ker ugotovljene okoliščine ne nakazujejo na to, da bi za obvladovanje prve tožnice zadostoval drugačen („blažji“) strokovni prijem, sodišče druge stopnje ne more pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da zvijanje rok tožnice na hrbet ni bilo potrebno in da bi moral policist uporabiti fizično silo na način, da bi tožnico zgolj prijel za roke in jo ustavil. Ker torej policistom ni mogoče očitati, da so prekoračili pooblastila, pa tudi ni podano protipravno ravnanje državnih organov (policistov) in s tem odškodninska odgovornost tožene stranke v razmerju do prve tožnice. Posledično je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je prva tožnica upravičena do plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi prekoračitve policijskih pooblastil pri uporabi prisilnih sredstev.

Sodišče druge stopnje se nadalje strinja s toženo stranko, da je sodišče prve stopnje drugemu tožniku neutemeljeno priznalo odškodnino za strah. Tožnik namreč ni podal ustrezne trditvene podlage glede navedene vrste nepremoženjske škode, saj ni trdil, kako so se negativne posledice škodnega dogodka odrazile v njegovem duševnem zdravju oziroma ni podal trditev o intenziteti doživljanja strahu in o tem, koliko časa je strah trajal. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, mimo tožbenih trditev, ugotavljalo pravno relevantna dejstva v zvezi s to obliko nepremoženjske škode, je kršilo razpravno načelo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost dela sodbe, v katerem je bila tožniku priznana odškodnina za strah (1. odstavek 339. člena ZPP). Navedeno kršitev lahko sodišče druge stopnje glede na njeno naravo odpravi samo (1. odstavek 354. člen ZPP), in sicer tako, da dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotavljalo mimo trditev tožnika, pri presoji ne upošteva. Neupoštevanje teh dejstev pa ima v konkretnem primeru za posledico zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za strah, saj, kot je bilo že navedeno, tožnik sodišču ni ponudil zadostne trditvene podlage. Ne glede na navedeno velja še dodati, da je bil, glede na potek dogajanja (policija je sicer v določeni meri prekoračila pooblastila pri uporabi prisilnih sredstev zoper tožnika, vendar pa se je tožnik ves čas neprimerno obnašal ter ni se pokoril ukazom policije) in upoštevaje ugotovljene (blažje) telesne poškodbe, ki jih je utrpel tožnik v obravnavanem škodnem dogodku, strah, ki ga je doživljal drugi tožnik, lahko le minimalen oziroma ni dosegel ne intenzitete in tudi ne takšnega trajanja, da bi lahko predstavljal pravno priznano škodo. Tudi iz tega razloga bi bilo tako treba zahtevano odškodnino za strah zavrniti.

Utemeljeno pa sodišče prve stopnje, ko je odločalo o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jo je tožniku prisodilo zgolj v zvezi s poškodbama, ki sta bili tožniku povzročeni pri prekoračitvi policijskih pooblastil, ni uporabilo določbe 192. člena Zakona o obligacijskih razmerij (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki predstavlja podlago za (delno) razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, v primerih, ko je tudi ravnanje oškodovanca (so)prispevalo k nastanku škode oziroma k temu, da je bila škoda večja, kot bi bila, če ravnanja oškodovanca ne bi bilo. Tožnikovega upiranja policiji in nespoštovanja njenih ukazov namreč ni mogoče šteti kot njegovega soprispevka v smislu navedene zakonske določbe k nastanku poškodb v predelu mod in v predelu med zatiljem in vratom, do katerih je prišlo pri prekoračitvi policijskih pooblastil. Zaradi tožnikovega neprimernega ravnanja in upiranja je bila sicer potrebna uporaba prisilnih sredstev s strani policistov, vendar zgolj v okviru zakonskih pooblastil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno razmejilo poškodbe, ki jih je tožnik utrpel pri pravilni in zakoniti uporabi prisilnih sredstev, od poškodb, ki jih je tožnik utrpel pri prekoračiti policijskih pooblastil. Za škodo, ki je tožniku nastala v zvezi s prvimi poškodbami, mu je (pravilno) v celoti zavrnilo zahtevek na plačilo odškodnine, saj te poškodbe niso bile posledica protipravnega ravnanja policistov. Glede zahtevka na plačilo odškodnine v zvezi z drugo navedenimi poškodbami, pa je pravilno presodilo, da je po temelju v celoti utemeljen. Če ukrepanje oziroma posamezni udarci policistov niso potrebni oziroma niso izvedeni (zgolj) z namenom, da se obvlada upiranje osebe, ki se ne pokorava zakonitim ukazom, ampak gre že za grdo, skoraj surovo ravnanje, za kar je v konkretnem primeru glede na vrsto in mesto spornih dveh udarcev očitno šlo (sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja dr. S. ugotovilo, da je tožnik dobil direkten udarec v levi testis in pa v predel med zatiljem in vratom), namreč ni mogoče šteti, da je oškodovanec soodgovoren za škodo, ki nastane pri takšnem policijskem ravnanju, pa čeprav je potrebo po uporabi fizične sile sprožil sam, s svojim neprimernim obnašanjem.

Sodišče prve stopnje pa je pri določitvi tožnikove odškodnine za navedeno obliko nepremoženjske škode, kot pravilno opozarja pritožba, (delno) zmotno uporabilo določbo 200. člena ZOR. Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imel tožnik zaradi udarnine in podplutbe vratu in poškodb v predelu mod hude telesne bolečine največ en dan po poškodbi, za tem pa še do pet dni trajajoče srednje hude telesne bolečine, v nadaljevanju pa 14 dni trajajoče lahke bolečine, da je bil trikrat pregledan pri splošnem zdravniku, prejel je injekcijo proti bolečinam, med zdravljenjem pa je jemal sredstva proti bolečinam, je primerna odškodnina iz tega naslova v znesku 700,00 EUR, in ne 1000,00 EUR, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Po presoji sodišča druge stopnje je tako znižana odškodnina iz tega naslova primerna intenziteti in trajanju bolečin in nevšečnostim, ki niso bile niti intenzivne, niti dolgotrajne ter za katere bi bila višja odškodnina v nasprotju z odškodninami v podobnih primerih, kot se prisojajo po sodni praksi.

Tožena stranka s pritožbo nadalje utemeljeno izpodbija odločitev, s katero je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tretje tožnice na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tretja tožnica zahteva odškodnino zaradi okrnitve pravice do duševne integritete, do katere naj bi prišlo s tem, ko je gledala, kako so policisti tepli njeno mater in očeta. Tretja tožnica torej ne trdi (niti to ni bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje), da je prišlo do kršitve njene osebnostne pravice s protipravnim ravnanjem oziroma ob nezakoniti uporabi fizične sile policistov zoper njo, ampak zoper njene starše. To pa pomeni, da tretja tožnica kljub njeni osebni prizadetosti, katero je ugotovilo sodišče prve stopnje (pri tretji tožnici je prišlo do začasnega porušenja psihičnega stanja), oziroma njeni lastni škodi, ne pripada krogu neposrednih, temveč posrednih oškodovancev. 201. člen ZOR je povrnitev nepremoženjske škode posrednih oškodovancev omejil. Ti so upravičeni do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo le v primeru, kadar spadajo v določen krog oseb (ožji družinski člani), in pod pogojem, da gre za pravno priznano škodo (duševne bolečine zaradi smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega). Tretja tožnica sicer spada v krog posrednih oškodovancev, ki so upravičeni do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (tretja tožnica kot hči spada med ožje družinske člane), vendar ne uveljavlja pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Presoja sodišča prve stopnje, da je tretja tožnica zaradi okrnitve pravice do duševne integritete upravičena do plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, je zato materialnopravno zmotna.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbena zahtevka prve in tretje tožene stranke tudi v preostalem delu zavrnilo, odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo drugemu tožniku, pa je znižalo na 700,00 EUR (5. in 6. alineja 358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP je moralo sodišče druge stopnje glede na delno spremembo sodbe odločiti o stroških vsega postopka. Upoštevajoč, da je spremenjeni uspeh tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje cca. 98 %, je tožeča stranka dolžna toženi na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP povrniti vse potrebne pravdne stroške v višini 4.884,83 EUR (sodišče druge stopnje je upoštevalo v pritožbenem postopku neizpodbijano odmero toženkinih pravdnih stroškov, narejeno s strani sodišča prve stopnje, saj jo sprejema kot pravilno). Glede na 90 % uspeh toženke s pritožbo, pa je tožeča stranka dolžna skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP povrniti toženi stranki tudi 90 % stroškov pritožbenega postopka, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (500 točk za sestavo pritožbe in 2% materialni stroški, kar znaša, upoštevajoč 90 % uspeh, 210,68 EUR).