30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. ob Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 21/2001 z dne 13. 5. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 294/2000 z dne 3. 10. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 113/2000 z dne 1. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem v zvezi s tretjim, drugim in prvim odstavkom 302. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen enega leta zapora. Višje sodišče je deloma ugodilo pritožbi ter prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je pritožniku znižalo kazen za prvo kaznivo dejanje ter izreklo enotno kazen devetih mesecev zapora, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. S sodbo Vrhovnega sodišča je bila zahteva pritožnika in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do obrambe (29. člen Ustave), kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave) ter kršitev 20. in 23. člena Ustave. Kršitev pravice iz 29. člena utemeljuje s tem, da je sodišče povsem pavšalno zavrnilo dokazni predlog zagovornika, da bi se s pomočjo psihiatra ocenilo, ali je bil pritožnik sposoben obvladovati svoje ravnanje in posledično oblikovati naklep pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti. Sodišče naj ne bi ugodilo dokaznemu predlogu za dodatno zaslišanje izvedenke sodnomedicinske stroke. V zvezi s kršitvijo načela zakonitosti pritožnik navaja, da je bil spoznan za krivega hujše oblike poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. Po mnenju pritožnika ni mogoče enačiti uradnih oseb, ki so opravljale naloge javne varnosti, s sedanjimi nalogami policije. Po njegovem mnenju gre za nedopustno stališče oziroma analogijo, ko sodišče kontrolo prometa uvršča med naloge javne varnosti. Pritožnik navaja, da ni bil deležen nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave), temveč je prevladovala avtoriteta oškodovane ustanove. Prav tako naj bi bila po mnenju pritožnika vprašljiva sorazmernost pri odreditvi ter podaljšanju pripora glede na pomen in posledice dejanja (20. člen Ustave). Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb ter vrnitev zadeve v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

B.

3.Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Kršitev pravice iz prvega odstavka 28. člena Ustave obrazloži pritožnik z nepravilno uporabo prava. Tega očitka izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo uporabo četrtega odstavka 302. člena KZ ter razlago pojma "nalog javne varnosti". Po mnenju sodišča je delo policistov, ki v redni patrulji opravljajo tudi nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet, ter odkrivanje in prijemanje storilcev cestnoprometnih prekrškov, šteti zaradi njihove narave kot opravljanje "nalog javne varnosti". Tudi po mnenju Višjega sodišča spadajo naloge legitimiranja oziroma ugotavljanja identitete v okvir nalog policije, ki jih je šteti kot "naloge javne varnosti", kar je ustaljeno tudi v sodni praksi. Po mnenju Vrhovnega sodišča sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče pravilno uporabili zakonsko določbo. Sodišči sta svoji stališči oprli na razlago KZ, ga razumno obrazložili in jima ni mogoče očitati arbitrarnosti, zato pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 28. člena Ustave.

5.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

6.Pritožnik z zatrjevanjem, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njegove dokazne predloge, kršitve pravice ni utemeljil. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče izvedlo številne dokaze ter zavrnilo nekaj dokaznih predlogov obrambe, kar je sodišče posebej utemeljilo. Sodišče je posebej pojasnilo, zakaj ni videlo potrebe po dodatnem zaslišanju izvedenke sodnomedicinske stroke. Prav tako sodišče glede na racionalnost pritožnikovih ravnanj ter glede na njegove racionalne besede v danih okoliščinah ni dvomilo v pritožnikove sposobnosti razumevanja pomena svojega dejanja ter sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, zato je argumentirano zavrnilo predlog po angažiranju izvedenca psihiatrične stroke. Glede pritožnikovega nestrinjanja z odločitvijo in s stališčem v izpodbijanih odločbah je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče pretehtali pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložili presojo izvedenih dokazov. Kolikor se pritožnikov očitek nanaša na vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, mu je treba pojasniti, da sodi to vprašanje v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

7.Kršitve pravic iz 20. in 23. člena Ustave pritožnik ni utemeljil, zato Ustavno sodišče teh kršitev ni moglo preizkusiti.

8.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer