Jedro

Institut neupravičene pridobitve je namenjen saniranju nepravičnosti, ki nastane v primeru neutemeljenega prehoda premoženja. V primeru, ko se imetnik oziroma lastnik stvari sam odloči, da stvari ne bo uporabljal, nepravičnosti ni. Enaka je situacija v primeru, ko sam zakrivi, da premičnine ne more uporabljati. Do uporabnine, ki se po analogiji lahko uporabi tudi v konkretnem primeru, v teh primerih ni upravičen, saj bi nasprotno stališče nasprotovalo temeljnim obligacijskim načelom: načelu vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic.

Za izkaz obogatitve namreč ni treba dokazati dejanske koristi, pač pa zadostuje, da ima okoriščeni možnost, da stvar izkoristi.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi toženih strank pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v I. in II. točki izreka spremeni tako, da tožena stranka Z. J. od dne 13. 10. 2009 dalje nima pridržne pravice na izposojenem orodju, ki ga je dne 1. 7. 1994 prevzel od E., d. o. o., zavrne pa se tožbeni zahtevek, da tožena stranka Z. J. nima pridržne pravice v času od 22. 5. 2002 do 13. 10. 2009, medtem ko se tožbeni zahtevek, da tožena stranka Z. N. od dne 22. 5. 2002 dalje nima pridržne pravice na izposojenem orodju, ki ga je Z. J. dne 1. 7. 1994 prevzel od E., d. o. o., v celoti zavrne; - v III. točki izreka tako, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki Z. J. in Z. N. nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki E., d. o. o., najemnino oziroma uporabnino za orodja za izdelavo avtomobilskih delov, in sicer: orodje za izdelavo rot. razdelilnika ŠKODA 120 (2006) IŠ 113, orodje za izdelavo rot. razdelilnika FIAT 600D, Z 750 (2001) IŠ 110, orodje za izdelavo rotor razdelilnika LADA – FIAT 850 (»2003, 2004«) IŠ 104, orodje za izdelavo rotor razdelilnika Golf Jetta vložek (2021-2014) IŠ 103, vložke za rotor jugo (2002A) IŠ 106, orodje za rotor razdelilnik Opel – Jugo 55 (2003) IŠ 102, orodje za izdelovanje rot. razdelilnika Volga (2013) IŠ 115, orodje za kapo r. ŠKODA 120, orodje za krive natikače, orodje za ravne natikače, ki sta jih toženi stranki imeli v posesti za čas od 22. 5. 2002 do 31. 5. 2012 v višini 74.150,00 EUR, - v IV. točki izreka pa tako, da se zavrne podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka Z. J. dolžna tožeči stranki E., d. o. o., plačati najemnino oziroma uporabnino za orodja za izdelavo avtomobilskih delov, in sicer: orodje za izdelavo rot. razdelilnika ŠKODA 120 (2006) IŠ 113, orodje za izdelavo rot. razdelilnika FIAT 600D, Z 750 (2001) IŠ 110, orodje za izdelavo rotor razdelilnika LADA – FIAT 850 (»2003, 2004«) IŠ 104, orodje za izdelavo rotor razdelilnika Golf Jetta vložek (2021-2014) IŠ 103, vložke za rotor jugo (2002A) IŠ 106, orodje za rotor razdelilnik Opel – Jugo 55 (2003) IŠ 102, orodje za izdelovanje rot. razdelilnika Volga (2013) IŠ 115, orodje za kapo r. ŠKODA 120, orodje za krive natikače, orodje za ravne natikače, ki jih je tožena stranka Z. J. imela v posesti za čas od 22.5.2002 do 31.5.2012 v višini 74.150,00 EUR, - V. točka izreka se razveljavi, - VI. točka izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama v roku 15 dni nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 3.754,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženima strankama v roku 15 dni povrniti njune pritožbene stroške v višini 3.470,49 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno in vmesno sodbo razsodilo, da toženi stranki od dne 13. 10. 2009 dalje nimata pridržne pravice na izposojenem orodju, ki ga je Z. J. dne 1.7.1994 prevzel od E., d. o. o., (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da toženi stranki v času od 22. 5. 2012 (pravilno: 2002) do 13. 10. 2009 nimata pridržne pravice na izposojenem orodju, ki ga je Z. J. dne 1. 7. 1994 prevzel od E., d. o. o., (II. točka izreka), kot tudi primarni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki Z. J. in Z. N. nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki E., d. o. o., najemnino oziroma uporabnino za orodja za izdelavo avtomobilskih delov, in sicer: orodje za izdelavo rot. razdelilnika ŠKODA 120 (2006) IŠ 113, orodje za izdelavo rot. razdelilnika FIAT 600D, Z 750 (2001) IŠ 110, orodje za izdelavo rotor razdelilnika LADA – FIAT 850 (»2003, 2004«) IŠ 104, orodje za izdelavo rotor razdelilnika Golf Jetta vložek (2021-2014) IŠ 103, vložke za rotor jugo (2002A) IŠ 106, orodje za rotor razdelilnik Opel – Jugo 55 (2003) IŠ 102, orodje za izdelovanje rot. razdelilnika Volga (2013) IŠ 115, orodje za kapo r. ŠKODA 120, orodje za krive natikače, orodje za ravne natikače, ki sta jih toženi stranki imeli v posesti za čas od 22. 5. 2002 do 13. 10. 2009 v višini 54.377,30 EUR (III. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka Z. J. dolžna tožeči stranki E., d. o. o., plačati najemnino oziroma uporabnino za orodja za izdelavo avtomobilskih delov, in sicer: orodje za izdelavo rot. razdelilnika ŠKODA 120 (2006) IŠ 113, orodje za izdelavo rot. razdelilnika FIAT 600D, Z 750 (2001) IŠ 110, orodje za izdelavo rotor razdelilnika LADA – FIAT 850 (»2003, 2004«) IŠ 104, orodje za izdelavo rotor razdelilnika Golf Jetta vložek (2021-2014) IŠ 103, vložke za rotor jugo (2002A) IŠ 106, orodje za rotor razdelilnik Opel – Jugo 55 (2003) IŠ 102, orodje za izdelovanje rot. razdelilnika Volga (2013) IŠ 115, orodje za kapo r. ŠKODA 120, orodje za krive natikače, orodje za ravne natikače, ki jih je tožena stranka Z. J. imela v posesti za čas od 22. 5. 2002 do 13. 10. 2009 v višini 54.377,30 EUR (IV. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke zoper toženi stranki Z. J. in Z. N. za plačilo uporabnine orodja oziroma za škodo od 13. 10. 2009 do 31. 5. 2012 izkazan glede podlage (V. točka izreka), odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (VI. točka izreka).

2. Zoper I., V. in VI. točko izreka izpodbijane sodbe sta iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo toženca in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa v vsakem primeru v roku 15 dni od vročitve odločbe pritožbenega sodišča naloži povrnitev njunih pravdnih in pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila sta pritožbene stroške. Zoper II., III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe pa je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, pri čemer tožnica na pritožbo tožencev ni odgovorila, toženca pa sta na pritožbo tožnice odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi, tožnici pa naloži, da je dolžna v roku 15 dni od vročitve odločbe pritožbenega sodišča tožencema povrniti njune stroške odgovora na pritožbo, ki sta ga vložila dne 28. 10. 2013 kot tudi predmetnega odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila sta stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožencev pa je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v tem sporu že odločalo, in sicer je s sodbo (pravilno: s sklepom) I Cpg 1521/2013 z dne 7. 10. 2014 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo. Sodišču prve stopnje je v ponovljenem postopku naložilo, da ugotovi, ali sta toženca po 13. 10. 2009 orodje uporabljala in bila na ta način neupravičeno obogatena oziroma ali je tožnici s tem, ko orodja po 13. 10. 2009 ni mogla uporabljati, nastala kakšna pravnorelevantna škoda.

Glede pritožbe tožnice

6. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil obstoj podjemnega razmerja med tožnico in tožencem že ugotovljen, in sicer s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 4/2003 z dne 15. 5. 2006 (priloga B3), ki je bila naknadno potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 919/2006 z dne 12. 2. 2008 (priloga B2). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica tožencu orodje, kot navedeno na prilogi A2, izročila z namenom medsebojnega sodelovanja, pri čemer sta bili stranki ob izročitvi dogovorjeni, da bo(sta) toženec (in toženka) izdeloval(a) izdelke primarno za tožnico, po svojem izboru pa tudi za tretje osebe, po prenehanju sodelovanja pa bo toženec orodje vrnil. Tožnica je bila torej tista, ki je zagotovila material in orodje, njuno oziroma njihovo sodelovanje pa je potekalo na podlagi naročil, ki predstavljajo bistveno sestavino podjemne pogodbe. Tudi namen oziroma kavza izročitve orodja, to je izdelava rezervnih delov, ki jih je nato tožnica odkupovala od toženca/ev, kaže na to, da je bila izročitev orodja podrejena in namenjena realizaciji podjema in odvisna oziroma povezana s sámo podjemno pogodbo.

7. S tem, ko je sodišče prve stopnje presodilo, da gre v obravnavanem primeru za t. i. povezano pogodbo, v kateri sta se stranki dogovorili za podjem in izročitev orodja zaradi realizacije podjema, za vrnitev orodja po zaključku podjema in možnost uporabe orodja tudi za izdelavo, ki presega okvir podjema, se je posredno (argumentum a contrario) opredelilo, da predmetno orodje tožencu oziroma tožencema ni bilo izročeno na podlagi samostojne – dodatno sklenjene posodbene pogodbe, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Reverzi z dne 1. 7. 1994 št. 1/94, 2/94, 3/94, 6/94 in 7/94 (priloge A11-A15) sami po sebi še ne izkazujejo, da je šlo v konkretnem primeru za posebno posodbeno pogodbo, pač pa zgolj izkazujejo, da je bilo predmetno orodje tožencu (ne pa tudi toženki) zares izročeno v posest. Tudi sámo dejstvo, da je tožnica orodje vseskozi vodila kot svoje osnovno sredstvo (izpis osnovnih sredstev – inventura na prilogah A3-A10), ne pomeni, da je šlo v konkretnem primeru za posojeno orodje, saj se tudi v primeru podjema in na tej podlagi izročenega orodja, le to še vedno šteje kot last tožnice tako v pravnem kot ekonomskem smislu in potemtakem tudi vodi kot osnovno sredstvo tožnice.

8. Po 647. členu OZ ima podjemnik, zato da si zavaruje plačilo za svoje delo in povračilo za porabljeni material ter druge terjatve iz podjemne pogodbe, zastavno pravico na stvareh, ki jih je izdelal ali popravil, kot tudi na drugih predmetih, ki mu jih je izročil naročnik v zvezi z njegovim delom, vse dokler jih ima v posesti in dokler jih prostovoljno ne neha imeti. Glede na to, da je bila v konkretnem primeru sklenjena podjemna pogodba, sta imela toženca (oziroma kot bo pojasnjeno v nadaljevanju: je imel toženec) do dne 13. 10. 2009 na orodju zakonito zastavno pravico v skladu s 647. in 261. členom OZ. V konkretnem primeru je imel namreč toženec do tožnice terjatev na plačilo računov iz naslova opravljenega dela oziroma izdelave naročenih avtomobilskih delov. V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnica dne 13. 10. 2009 navedene obveznosti do toženca (priloga B14) poplačala, zato bi ji tega dne slednji moral vrniti orodje, saj je s trenutkom poplačila terjatve prenehala tudi njegova zastavna pravica.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem delu (vendar upoštevajoč odločitev pritožbenega sodišča glede pritožbe tožencev) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožencev

10. Toženca sta že v odgovoru na tožbo opozorila na vprašanje pasivne legitimacije toženke, pri čemer se sodišče prve stopnje ne v prvem ne v tem – ponovljenem postopku do tega ugovora ni opredelilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imel terjatev do tožnice na plačilo izdanih in zapadlih računov za opravljena dela v zvezi s predmetno podjemno pogodbo zgolj toženec kot s. p., ne pa tudi toženka. Celo sama tožnica se strinja, da je predmetno orodje glede na podpise reverzov prevzel zgolj toženec, kljub temu pa zatrjuje, da sta orodje uporabljala in zadrževala oba toženca, torej tudi toženka. Glede uporabe orodja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka prenehala z dejavnostjo kot samostojni podjetnik z dnem 26. 2. 1998, kar izhaja iz odločbe Obrtne zbornice Slovenije št. 036221/1593/01-36/1995 z dne 26. 2. 1998 (priloga B8), priča K. pa je v svoji izpovedbi potrdila, da je toženka s tožnico poslovala zgolj do prenehanja njene obrti, torej zgolj do leta 1998. Kar se tiče zadrževanja predmetnega orodja pa iz dopisov med pooblaščencem tožnice in pooblaščencem toženca izhaja, da so pozivi na vrnitev in prevzem orodja potekali zgolj med tožencem in tožnico. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da pasivna legitimacija tožnice ni podana, saj ta ni bila v poslovnem razmerju s tožnico, orodja v spornem obdobju ni uporabljala, prav tako pa ga ni imela v posesti in ga ni zadrževala proti plačilu kakšnih svojih morebitnih terjatev. Že iz tega razloga je tožbeni zahtevek zoper toženko v celoti (tudi kar se tiče ugotovitvenega zahtevka iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in I. in II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tožena stranka Z. J. od dne 13. 10. 2009 dalje nima pridržne pravice na izposojenem orodju, ki ga je dne 1. 7. 1994 prevzel od E., d. o. o., zavrne pa se tožbeni zahtevek, da tožena stranka Z. J. nima pridržne pravice v času od 22. 5. 2002 do 13. 10. 2009, medtem ko se tožbeni zahtevek, da tožena stranka Z. N. od dne 22. 5. 2002 dalje nima pridržne pravice na izposojenem orodju, ki ga je Z. J. dne 1. 7. 1994 prevzel od E. d. o. o., v celoti zavrne (355. člen ZPP).

11. Čeprav je sodišče prve stopnje glede na izpovedbo zakonitega zastopnika tožnice in K. ugotovilo, da je tožnica orodje v letu 2009 in 2010 še potrebovala, medtem ko ga v času izpovedb le teh, torej v maju 2013, ni več potrebovala, in zgolj na tej podlagi zaključilo, da so očitno nekatera orodja (vsaj orodje za rotor razdelilnik Lada Fiat 850) v oktobru 2009 še imela nekaj uporabne vrednosti, zaradi česar je nedvomno prišlo do prikrajšanja tožnice, se pritožbeno sodišče s tem ne strinja povsem.

12. Pritožba utemeljeno navaja, da iz trditev tožnice in izpovedb obeh zaslišanih ne izhaja, za katere avtomobile oziroma avtomobilske dele naj bi tožnica v letih 2009 in 2010 še potrebovala predmetno orodje, glede na nesporno ugotovitev, da takšnih vozil, za katere bi potrebovali takšno orodje za izdelavo rezervnih delov, od konca leta 2009 praviloma ni več na cestah. Prav tako iz dopisa pooblaščenca tožnice z dne 4. 1. 2010 (priloga A28) izhaja, da je predmetno orodje za tožnico povsem nekoristno, ker si je nabavila drugo – novo orodje.

13. Ne glede na to pa je institut neupravičene pridobitve namenjen saniranju nepravičnosti, ki nastane v primeru neutemeljenega prehoda premoženja. V primeru, ko se imetnik oziroma lastnik stvari sam odloči, da stvari ne bo uporabljal, nepravičnosti ni. Enaka je situacija v primeru, ko sam zakrivi, da premičnine ne more uporabljati. Do uporabnine, ki se po analogiji lahko uporabi tudi v konkretnem primeru, v teh primerih ni upravičen, saj bi nasprotno stališče nasprotovalo temeljnim obligacijskim načelom: načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ).

14. Pritožba utemeljeno opozarja, da je pooblaščenec toženca dne 21. 12. 2009 tožnici poslal dopis, s katerim ji je sporočil, da je pripravil vse potrebno za prevzem orodja in jo pozval, naj orodje prevzame na bivališču toženca po predhodni najavi po telefonu (priloga A29). Ta dopis je tožnica prejela dne 22. 12. 2009 in nanj odgovorila z dopisom z dne 4. 1. 2010 (priloga A28). V slednjem je navedla, da sta imela toženca predmetno orodje v uporabi več kot 15 let, v zadnjih osmih letih pa je zanjo postalo brezpravno, saj je bila kljub njegovi znatni uporabni vrednosti prisiljena nabaviti novo orodje, ki ga sedaj uporablja že več kot deset let. Pooblaščenec toženca je nato pooblaščencu tožnice poslal še dopis z dne 14. 1. 2010 (priloga A27), dopis z dne 5. 2. 2010 (priloga A26) in dopis z dne 3. 3. 2010 (priloga A25), v katerih je tožnico ponovno pozval na prevzem orodja, ji določil primeren rok za prevzem in jo opozoril na posledice takšne – prevzemne zamude, ki je nato nastopila dne 28. 2. 2010. Do toženca je sicer v vmesnem času prišla neka oseba, ki je brez pooblastila tožnice zahtevala izročitev orodja, vendar ji ga toženec iz navedenega razloga ni želel izročiti. Šele dne 20. 11. 2012 je do toženca prišel B. Z. s pooblastilom tožnice, ki pa je prevzel zgolj orodje za izdelavo rotor razdelilnika Lada Fiat 850 (2003, 2004) IŠ 104, glede ostalega orodja pa zatrdil, da ga ne potrebuje (izpovedba B. Z., priloge B20-B22).

15. Res je pritožbeno sodišče že v svoji sodbi (pravilno: sklepu) I Cpg 1521/2013 navedlo, da tudi v primeru, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo prevzemno zamudo na strani tožnice, še ne bi mogli govoriti o njeni nedobrovernosti. Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec skušal organizirati izročitev predmetnega orodja tožnici, vendar neuspešno. Glede na to, da tožnica ni izrazila želje po prevzemu in uporabi orodja, kljub temu, da ji je bilo to po plačilu terjatve dne 13. 10. 2009 s strani toženca omogočeno, je mogoče po analogiji z institutom uporabnine, zaključiti, da je na ta način tožnica privolila v svoje prikrajšanje.

16. Kar se tiče izpolnitve pogoja obogatitve pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da sta toženca orodje po 13. 10. 2009 res uporabljala niti ni navedlo, kakšne koristi naj bi toženca od morebitne uporabe predmetnega orodja imela, čeprav je tožnica v svoji peti pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2014 trdila, da naj bi toženca orodje uporabljala za pridobitno dejavnost, pri čemer bi v primeru, da orodja ne bi pridržala – morala plačevati najemnino oziroma uporabnino. Navedlo je zgolj, da toženca po 13. 10. 2009 res nista več opravljala pridobitne dejavnosti (prilogi B8 in B9), kar pa samo po sebi še ne dokazuje, da iz neupravičeno zadržanega orodja nista imela nobene koristi, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Za izkaz obogatitve namreč ni treba dokazati dejanske koristi, pač pa zadostuje, da ima okoriščeni možnost, da stvar izkoristi. Posledično se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da za izkaz obogatitve tožencev z orodjem zadostuje že, da ekonomsko zanimivega orodja nista izročila tožnici, pod pogojem seveda, da gre za ekonomsko zanimivo orodje, ki bi tožencema lahko prineslo korist. Med pravdnima strankama ni spora, da gre v predmetnem sporu za orodje za izdelavo rezervnih delov vozil, ki jih od konca leta 2009 praviloma ni več na cestah. To pomeni, da orodje za izdelavo avtomobilskih delov za te stroje načeloma ni več uporabno. Je pa sodišče prve stopnje že zgoraj ugotovilo, da je predmetno orodje (vsaj deloma) v letu 2009, 2010 in celo še v letu 2012 za tožnico le imelo neko uporabno vrednost, zaradi česar je vseeno potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da sta toženca imela oziroma bi lahko imela korist od uporabe orodja za izdelavo avtomobilskih delov, bodisi tako, da bi ta orodja sama uporabljala bodisi da bi jih dala v najem ali kako drugače ekonomsko izkoristila. Dejstvo, da sta tako toženec kot toženka že zelo stara in zato nista več sposobna za kakršnokoli uporabo predmetnega orodja, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče po 1. odstavku 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

17. Ker tožnica v postopku ni uspela dokazati pogoja svojega lastnega prikrajšanja, je sodišče prve stopnje pritožbi tožencev tudi v preostalem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki Z. J. in Z. N. nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki E., d. o. o., najemnino oziroma uporabnino za orodja za izdelavo avtomobilskih delov, in sicer: orodje za izdelavo rot. razdelilnika ŠKODA 120 (2006) IŠ 113, orodje za izdelavo rot. razdelilnika FIAT 600D, Z 750 (2001) IŠ 110, orodje za izdelavo rotor razdelilnika LADA – FIAT 850 (»2003, 2004«) IŠ 104, orodje za izdelavo rotor razdelilnika Golf Jetta vložek (2021-2014) IŠ 103, vložke za rotor jugo (2002A) IŠ 106, orodje za rotor razdelilnik Opel – Jugo 55 (2003) IŠ 102, orodje za izdelovanje rot. razdelilnika Volga (2013) IŠ 115, orodje za kapo r. ŠKODA 120, orodje za krive natikače, orodje za ravne natikače, ki sta jih toženi stranki imeli v posesti za čas od 22. 5. 2002 do 31. 5. 2012 v višini 74.150,00 EUR, v IV. točki izreka pa tako, da se zavrne podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka Z. J. dolžna tožeči stranki E. d. o. o., plačati najemnino oziroma uporabnino za orodja za izdelavo avtomobilskih delov, in sicer: orodje za izdelavo rot. razdelilnika ŠKODA 120 (2006) IŠ 113, orodje za izdelavo rot. razdelilnika FIAT 600D, Z 750 (2001) IŠ 110, orodje za izdelavo rotor razdelilnika LADA – FIAT 850 (»2003, 2004«) IŠ 104, orodje za izdelavo rotor razdelilnika Golf Jetta vložek (2021-2014) IŠ 103, vložke za rotor jugo (2002A) IŠ 106, orodje za rotor razdelilnik Opel – Jugo 55 (2003) IŠ 102, orodje za izdelovanje rot. razdelilnika Volga (2013) IŠ 115, orodje za kapo r. ŠKODA 120, orodje za krive natikače, orodje za ravne natikače, ki jih je tožena stranka Z. J. imela v posesti za čas od 22. 5. 2002 do 31. 5. 2012 v višini 74.150,00 EUR, V. točka izreka pa se razveljavi (355. člen ZPP).

18. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker sta toženca v postopku (razen delno v ugotovitvenem delu - I. točka izreka) v celoti uspela, jima je tožnica v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče je tožencema priznalo zaradi zastopanja dveh strank povišano nagrado za narok v ponovljenem postopku (tar. št. 3102 in tar. št. 1200) v višini 1.227,72 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR in 22% DDV, pri čemer pa jima ni priznalo odgovora na pritožbo zoper prvotno izdano odločbo v tem postopku v višini 1.259,20 EUR, saj je mnenja, da ta vloga za konkretni primer v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP ni bila potrebna (stroškovnik na list. št. 174). Poleg že prvotno priznanih stroškov v odločbi sodišča prve stopnje z dne 14.5.2013 višini 2.232,00 EUR (stroškovnik na list št. 106) je tožencema vse skupaj prisodilo za 3.754,22 EUR pravdnih stroškov, ki jima jih mora tožnica povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

19. Ker sta toženca v pritožbenem postopku praktično v celoti uspela, tožnica pa s svojo pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožencema povrniti njune pritožbene stroške v višini 3.470,49 EUR (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencema priznalo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi za zastopanje več oseb v višini 1.636,96 EUR (tar. št. 3210 in tar. št. 1200), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), sodno takso za pritožbo v višini 1449,00 EUR in 22% DDV. Toženca pa sama krijeta stroške svojega odgovora na pritožbo tožnice, saj njun odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v tem smislu ni bil potreben.