Jedro

Tožnik je za mednarodno zaščito predhodno že zaprosil. Prošnjo je vložil v Franciji ter od tam odšel, preden je bilo o njegovi prošnji odločeno. V zvezi z navedenim je tožena stranka tudi pojasnila, da poteka postopek za ponovni sprejem tožnika v Francijo, kar v tej zadevi niti ni sporno. Po presoji sodišča je tožena stranka ob sklicevanju na tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-13 pravilno sklepala, da so z ravnanjem tožnika izkazane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo pobegnil tudi iz RS, če mu gibanje ne bo omejeno.

Ker je že sam tožnikov opis dogodka tako splošen, nenatančen in nekonkreten, poleg tega pa še sam s seboj v nasprotju, sodišče razloge, zaradi katerih naj bi iz Francije odšel, ne da bi počakal na zaključek postopka v zvezi z mednarodno zaščito, ne sprejema kot opravičljive.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od 7. 1. 2022 od 11.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnika obravnavala policija 16. 12. 2021, ko mu je hrvaška policija ob poskusu ilegalnega prečkanja državne meje med Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) in Hrvaško zavrnila vstop in ga izročila slovenskim varnostnim organom.

3. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito je povedal, da je bil v Alžiriji kaznovan zaradi uboja, ki ga je storil leta 2013. V zaporu je bila zaradi storjenega kaznivega dejanja sedem let. Izvorno državo je zapustil poleti 2020 in ilegalno s čolnom prispel na Sardinijo. Za mednarodno zaščito v Italiji ni zaprosil. Po dveh mesecih ilegalnega bivanja je Italijo zapustil in odšel v Francijo, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Na odločitev v zvezi s svojo prošnjo ni počakal, saj je zaradi strahu pred družino osebe, ki jo je v Alžiriji ubil, iz Francije odšel po približno letu dni. Odpravil se je proti Švici, vendar so ga švicarski varnostni organi deportirali nazaj v Italijo. Od tam je naslednji dan nadaljeval svojo pot proti Sloveniji. Ciljne države nima. Slovenskim policistom je zgolj zato, da je nekaj rekel, povedal, da želi na Kosovo, čeprav to ne drži. 4. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 8. 10. 2020 v Franciji že zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev pa ni počakal. Kot je povedal, so bile v Franciji življenjske razmere dobre, prejemal je 400 EUR mesečno. Živel je v najetem stanovanju še z nekaj osebami in delal. Iz Francije je odšel, ker se je zbal za svoje življenje. Sorodniki osebe, ki jo je ubil v Alžiriji, so ga našli in mu grozili. Ker je njegovo življenje v Franciji ogroženo, se tja noče vrniti.

5. Tožena stranka je tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Pri tem se je sklicevala na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, in na drugi odstavek 28. člena, ki določa pogoje za pridržanje prosilca zaradi izvedbe postopka za predajo prosilca v odgovorno državo članico. Kot nadalje izhaja iz obrazložitve, je 7. 1. 2022 pristojnim francoskim migracijskim organom že posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika. Ker je pridržanje tožnika mogoče le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, je tožena stranka ob sklicevanju na tretjo alinejo 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), po kateri se šteje, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je ta predhodno že vložila prošnjo v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila, ocenila, da je ta podana. Tožnik je v Franciji že zaprosil za mednarodno zaščito in iz države odšel, ne da bi počakal na odločitev o svoji prošnji, poleg tega pa izjavil, da se v Francijo, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje, ne želi vrniti. Njegovim navedbam v zvezi z ogroženostjo tožena stranka ne more slediti, in meni, da bi grožnje lahko prijavil tudi policiji v Franciji, če bi mu kdo resnično grozil. Izpostavlja še, da je tožnik bival tudi v drugih državah EU ilegalno, kot na primer v Italiji, kjer kljub dvomesečnemu bivanju za mednarodno zaščito ni zaprosil. Ugotavlja še, da tudi RS ni bila tožnikova ciljna država, saj je za mednarodno zaščito zaprosil šele po tem, ko je bil v RS vrnjen s strani hrvaških varnostnih organov. Zato je prepričana, da bo tudi RS zapustil, če mu gibanje ne bo omejeno, s tem pa preprečil predajo odgovorni državi članici.

6. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma, zato meni, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na njegova pretekla ravnanja ocenjuje, da bi azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, lahko samovoljno zapustil. S takšnim ravnanjem pa bi onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

7. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov (razen ničnosti) po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Meni, da ne bi smel biti pridržan zgolj zato, ker v zvezi z njim poteka postopek predaje po Uredbi Dublin III (prvi odstavek 28. člena), saj je namen te uredbe preprečiti splošno odvzemanje prostosti. Tožnik naj bi v upravnem postopku jasno navedel razloge, zakaj je bil Francijo prisiljen zapustiti. Jasno naj bi izrazil tudi namen, da bo v RS počakal na zaključek postopka. Meni, da so ugotovitve tožene stranke, da njegovim navedbam glede ogroženosti v Franciji ne more slediti, saj da je tam kljub temu delal, groženj pa policiji ni prijavil, presplošne in nepojasnjene. V zvezi s temi ugotovitvami mu vprašanj ni postavila in ga ni podrobneje zaslišala. Tožniku tako ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, na katere je tožena stranka svoj sklep oprla. Razlogi, zakaj je Francijo zapustil, se nanašajo zgolj na dogodke v Franciji in ne morejo posplošeno veljati tudi za RS. Izpostavlja še, da tožnik v upravnem postopku ni imel pomoči pravnega zastopnika.

9. Meni, da nevarnost pobega, kot jo določa 84.a člen ZMZ-1 ni v skladu z Dublinsko uredbo in se pri tem sklicuje na mnenje zakonodajno – pravne službe Državnega zbora.

10. Z izrečenim ukrepom naj bi tožena stranka kršila njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Izrek ukrepa mora biti nujen in sorazmeren, kar naj tožena stranka ne bi presojala. Meni, da je obrazložitev tožene stranke, zakaj naj tožniku gibanje ne bi bilo omejeno na območje azilnega doma, pomanjkljivo in pavšalno. Sklicevanje tožene stranke na neučinkovitost ukrepa pridržanja na azilni dom naj ne bi opravičevala strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

11. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS- 1 tako, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijanega akta in ukine ukrep pridržanja. Začasno odredbo naj bi bilo treba izdati, ker mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo.

12. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da tožnik ni zapustil zgolj Francije, pač pa tudi Italijo, v kateri je nezakonito bival dva meseca, prošnje za mednarodno zaščito pa tam sploh ni vložil. Navaja, da predmet izpodbijanega sklepa ni vrnitev tožnika v Francijo, pač pa ugotovitev, da iz njegovega ravnanja izhaja znatna begosumnost. V zvezi s samim ukrepom pa ob sklicevanju na 9., 10. in 11. člen Recepcijske direktive ter sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navaja, da se zaradi omogočanja postopkov predaje lahko izreče tudi ukrep pridržanja kot odvzema prostosti, ki se izvaja v posebnih ustanovah. Kadar pa to ni mogoče, pa se tak ukrep lahko izvaja tudi v zaporu.

13. Nasprotuje tudi predlagani začasni odredbi, saj da tožnik ni konkretiziral nastanek težko popravljive škode. Poleg tega meni, da začasna odredba v primerih pridržanja nikoli ne bi smela biti izdana. Navaja, da je vsebina zahtevane začasna odredbe enaka tožbenemu zahtevku ter se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 59/2013 z dne 7. 3. 2013 iz katere izhaja, da je tudi v takšnih primerih začasno odredbo mogoče izjemoma izdati, pod pogojem, da bi bilo za toženo stranko mogoče vzpostaviti prvotno stanje, če bi sodišče tožbo zavrnilo. Pri tem pojasnjuje, da v teh primerih vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila mogoča, saj bi prosilci do pravnomočne odločitve v primeru zavrnitve tožbe že pobegnili. Prav tako tudi meni, da bi bila z odločitvijo izvršitve sklepa o omejitvi gibanja nesorazmerno prizadeta javna korist, saj bi sklep o omejitvi gibanja postal povsem brezpredmeten. Meni, da je izdajanje začasnih odredb v tovrstnih sporih povsem neprimerno, saj v kolikor prosilec ob izdani začasni odredbi ne bi pobegnil, potem omejitev gibanja niti ne bi bila potrebna, ker v takšnem primeru očitno ni begosumen.

14. Dne 19. 1. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, priloge sodnega spisa in zaslišalo tožnika.

K I. točki izreka

15. Tožba ni utemeljena.

16. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1, da so torej izpolnjeni pogoji za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III.

17. Uredba Dublin III pogoje za izrek obravnavanega ukrepa določa v drugem odstavku 28. člena, in sicer: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“ Bistveno v tej zadevi torej je, da v zvezi s prosilcem poteka postopek predaje v odgovorno državo članico, obenem pa je podana znatna nevarnost, da bi prosilec brez izrečenega ukrepa pridržanja pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov za predajo.

18. Uredba Dublin III v 3. členu določa splošno načelo oziroma pravilo, po katerem prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe. Uredba Dublin III določa tudi, da kadar država članica, pri kateri prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je za obravnavo te nove prošnje pristojna druga država članica, zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica (prvi odstavek 23. člena). V ta namen poda zahtevo za ponovni sprejem zadevne osebe (drugi odstavek 23. člena).

19. Tožnik se v tožbi v prvi vrsti sklicuje, da so njegovi razlogi zaradi katerih je iz Francije odšel, ne da bi počakal na zaključek postopka, utemeljeni. Tožena stranka pa na tej podlagi ne bi smela sklepati, da bo tožnik zapustil tudi ozemlje RS, če mu gibanja ne bi omejila.

20. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da v skladu z (n) točko 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je šele naknadno z določili noveliranega ZMZ-12 posebej uredil objektivne kriterije za opredelitev nevarnosti pobega z določili 84.a člena v povezavi z 31. točko 2. člena ZMZ-1, ki določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Zakonodajalec je s tem po presoji sodišča postavil izpodbojno pravno domnevo. To domnevo tožnik lahko ovrže. Po presoji sodišča tožnik tega s svojimi navedbami ni uspel storiti, kot bo pojasnjeno tudi v nadaljevanju. Glede na navedeno je presoja tožene stranke, da je podana domneva iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, pravilna.

21. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da je podan razlog za pridržanje po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (tretja in četrta stran izpodbijanega sklepa) in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tem zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito predhodno že zaprosil. Prošnjo je vložil v Franciji ter od tam odšel, preden je bilo o njegovi prošnji odločeno. V zvezi z navedenim je tožena stranka tudi pojasnila, da poteka postopek za ponovni sprejem tožnika v Francijo, kar v tej zadevi niti ni sporno. Prav tako je po presoji sodišča tožena stranka ob sklicevanju na tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-13 pravilno sklepala, da so z ravnanjem tožnika izkazane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo pobegnil tudi iz RS, če mu gibanje ne bo omejeno. Ker je tožnik že pred vstopom v RS v drugi državi članici že zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev pa ni počakal, lahko utemeljeno pričakuje, da bo enako storil tudi v RS.

22. Kot izhaja iz listin v spisu in tega, kar je tožnik zaslišan pred sodiščem povedal, je prošnjo za mednarodno zaščito najprej vložil v Franciji. Po letu dni bivanja tam pa je Francijo zapustil, ne da bi počakal na odločitev o svoji prošnji. Kot je pojasnil, je iz Francije odšel zaradi strahu, ker so mu grozili. Zato se je v Franciji tudi selil iz kraja v kraj, a so ga našli tudi v Marseillu. Nazadnje je Francijo zapustil in odšel proti Italiji. Napad v Lyonu je policiji prijavil, vendar mu tam niso verjeli in so ga iz policijske postaje pregnali. Drugih groženj pa ni prijavil. 23. Na posebno vprašanje sodišča zakaj v Franciji ni bival v azilnem domu, glede na to, da je v Lyonu bival z več osebami v nekem stanovanju, v Marseillu pa na ulici kot brezdomec, je odgovoril, da so mu v Franciji povedali, da je zanj odgovorna Italija. Sodišče takšni tožnikovi razlagi težko sledi. Iz uradnih podatkov spisa namreč izhaja, da je poleg RS za mednarodno zaščito zaprosil samo še v Franciji, kar je, kot je izjavil, bil tudi njegov cilj, ker je tam hotel živeti in delati. Pa tudi tožnik se je svojega statusa v Franciji nedvomno zavedal, saj je na zapisnik o ustnem izreku izpodbijanega ukrepa med drugim povedal, da je imel bivanje v Lyonu urejeno na način, da je prejemal 400 EUR mesečno in živel v stanovanju z več osebami. V kolikor bi se tožnik resnično počutil tako ogroženega, kot skuša prikazati v tem postopku, je imel možnost, da temu primerno ukrepa, kar med drugim pomeni tudi nastanitev v azilnem domu, kjer je po prepričanju sodišča za varnost gotovo bolje poskrbljeno kot bivanje na ulici. Prav tako bi se od njega pričakovalo, da v skrbi za lastno varnost pristojnim organom prijavi vsakokratno prejeto grožnjo. Sodišče njegovi izpovedbi v zvezi z edino prijavo, ki naj bi jo policiji podal, težko sledi tudi zaradi nelogičnih navedb v zvezi s tem. Sprva je namreč navedel, da naj mu na policiji ne bi verjeli in ga od tam pregnali, v nadaljevanju pa, da je bila njegova napaka, da je prijavo podal, saj bo policija te osebe verjetno zasliševala, oni pa bodo dejanja zanikali. Kako bi torej policija lahko našla in zasliševala osebe, če mu niti ni verjela, da je do napada prišlo. Ker je torej že sam tožnikov opis dogodka tako splošen, nenatančen in nekonkreten, poleg tega pa še sam s seboj v nasprotju, sodišče razloge, zaradi katerih naj bi iz Francije odšel, ne da bi počakal na zaključek postopka v zvezi z mednarodno zaščito, ne sprejema kot opravičljive.

24. Tudi preostala tožnikova ravnanja po presoji sodišča kažejo na njegovo znatno begosumnost. Kot je že ugotovila tudi tožena stranka, je tožnik sprva nelegalno bival dva meseca v Italiji, ne da bi v tem času zaprosil za mednarodno zaščito. Njegov cilj je bila namreč Francija. Iz Francije je nato nelegalno odšel ponovno v Italijo, od tam pa se je namenil na sever proti Nemčiji. Do Nemčije ni prišel, saj so ga švicarski varnostni organi ob nelegalnem prehajanju državnih mej ustavili in ga hoteli vrniti v Italijo. Sam je pot kljub temu nadaljeval, dokler v Švici ni bil ponovno prijet in nazadnje deportiran v Italijo. Že po enem dnevu pa je Italijo zapustil in se tokrat namenil proti vzhodu, proti RS in Hrvaški.

25. Na podlagi navedenega sodišče pritrjuje razlogom iz izpodbijanega sklepa, da je glede na okoliščine tega primera podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik RS zapustil, še preden bo tožena stranka odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Na to ugotovitev kaže tako tožnikovo prehajanje državnih meja v EU, dejstvo, da je bil prijet tako v Švici (dvakrat), kot ob prehodu slovensko – hrvaške meje, njegovi razlogi za zapustitev Francije pa tudi po presoji sodišča niso upravičeni.

26. Ker je tožena stranka izpodbijani sklep sprejela na podlagi individualnih okoliščin tega primera, tudi tožbeni ugovor, da konkretne okoliščine v tej zadevi niso podane, ni utemeljen.

27. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce je po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti (milejšega) ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ker ZMZ-1 izrecno govori o posameznem primeru, je toženka v konkretnem primeru to storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega iz azilnega doma.

28. Tožnik je sicer na zaslišanju izpovedal, da bo v RS ostal in počakal na zaključek postopka, da pa se v Centru za tujce ne počuti dobro, ker je zaprt. Glede na ugotovljeno nevarnost pobega pa je tudi sodišče ocenilo, da je pridržanje na Center za tujce utemeljeno. Namestitev v azilnem domu po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je po svoji naravi res milejši ukrep, vendar pa je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, da pri tožniku, ki je Francijo zapustil pred odločitvijo o svoji prošnji, ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja nevarnost, da bo pobegnil, in da zato glede na milejši režim v azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa. Takšna odločitev je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita.

29. V zvezi s tožbenim ugovorom, da glede na svojo naravo ukrep omejitve gibanja pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, sodišče pojasnjuje, da gre pri omejitvi gibanja na Center za tujce sicer za (strožji) ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU,4 ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi II, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa tudi iz tožbenih navedb, ki so ostale na ravni pavšalnega zatrjevanja, ne izhaja.

30. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in zakonit, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

31. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

32. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

33. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Navaja, da je z nezakonitim odvzemom prostosti tožniku kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU.

34. Ker je sodišče ugotovilo, da izpodbijani akt ni nezakonit in ker je nepopravljiva škoda v utemeljitvi predloga za izdajo začasne odredbe samo na splošno opredeljena, tožnik pa na zaslišanju na glavni obravnavi ni izrazil ali izkazal kakšne posebne stiske ob dejstvu, da je zaprt v Centru za tujce, ki bi očitno odstopala od povsem splošnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito, tako da ni zaznalo nobenih znakov posebne ranljivosti, je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno. Ob tem je tehtalo zatrjevano škodo na strani tožnika z varstvom javnega interesa glede učinkovitega vodenja azilnih postopkov in pri tem ni našlo elementov nesorazmernosti (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), v nadaljevanju Uredba Dublin III. 2 ZMZ-1A, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 54/2021 dne 9. 4. 2021, in se prične uporabljati 9. 11. 2021. 3 Po tretji alineji 84.a člena ZMZ-1 se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. 4 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96), v nadaljevanju Recepcijska direktiva II.