Jedro

Odškodninska odgovornost delodajalca je podana, če delavcu ni omogočil izrabe letnega dopusta. Dokazani morajo biti vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica izkazala (pravilno: dokazala), da ji tožena stranka kljub njeni prošnji za izrabo letnega dopusta (v nadaljevanju: LD), tega ni odobrila. Zato ji je dolžna plačati odškodnino za 16 dni neizrabljenega LD v znesku 584,14 EUR, ker je njena mesečna plača znašala za 174 ur dela 794,08 EUR bruto.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, revizije pa ni dopustilo. Ugotovilo je, da je podana odškodninska odgovornost delodajalca za neizrabljeni LD, če ga delavec ni mogel izrabiti po njegovi krivdi. Za takšno odgovornost morajo biti podani štirje elementi civilnega delikta. Izrabo LD urejata 11. točka 54. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 111 in 127/2006) in 73. člen Podjetniške kolektivne pogodbe. Tožena stranka je zavrnila zahtevo tožnice za izrabo letnega dopusta za leto 2006. Ker je pravica do LD temeljna socialna pravica, je vprašljivo, ali morajo biti za odškodninsko odgovornost podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti. Tožena stranka tožnici izrabe letnega dopusta ni omogočila, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožena stranka vložila pritožbo. Predlagala je, da Vrhovno sodišče (v nadaljevanju: VS) izpodbijani sklep razveljavi in revizijo dopusti. Navajala je, da morajo biti za odškodninsko odgovornost podani štirje elementi takšne odgovornosti. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da „se sodišče prve stopnje sicer ni izrecno opredelilo do posameznih postavk civilne odgovornosti, kljub temu pa iz obrazložitve sodbe nedvomno izhaja, da so podani vsi elementi.“ Elementov odškodninske odgovornosti sodišče ni ugotovilo, ni pa tudi ugotovilo višine škode, ki bi naj nastala tožnici. Za čas, za katerega zahteva odškodnino, je tožnica prejela plačo. Sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali določb Obligacijskega zakonika, ki urejajo odškodninsko odgovornost, pa tudi ne določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih, kjer je urejena odškodninska odgovornost delodajalca. O splošnih pogojih odškodninske odgovornosti se je VS izreklo že v številnih sodbah, dve izmed katerih sta tudi sodba II Ips 489/98 in sodba II Ips 469/2004. Iz teh sodb jasno izhaja, da morajo za obstoj odškodninske odgovornosti biti podani štirje elementi odškodninske odgovornosti.

Na podlagi 366. v zvezi s 344. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 73/2007, v nadaljevanju: ZPP) in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-55/04-10 in Up 90/04-14 z dne 6.4.2006, je bila pritožba vročena tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi številnih odločitev tega sodišča v enakih ali podobnih zadevah, mora stranka, ki se pritoži zoper sklep o nedopustitvi revizije, po določbi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) v pritožbi navajati okoliščine, ki so navedene v drugi alineji prvega odstavka navedenega člena in o tem tudi predložiti odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ali / in VS. Pritožba zoper sklep o nedopustitvi je dovoljena, „če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse VS glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, VS pa o tem še ni odločilo“.

Pritožba ne navaja odstopanja izpodbijanega sklepa od drugih odločitev sodišča druge stopnje, navaja le dve odločbi VS (sodba II Ips 489/98 z dne 7.7.1999 in sodba II Ips 469/2004 z dne 9.3.2006), v katerih so bili obrazloženi elementi (pogoji) odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi na tretji strani ugotovilo, da „se sicer sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do posameznih postavk civilne odgovornosti, kljub temu pa iz obrazložitve nedvoumno izhaja, da so podani vsi elementi“. Sodišče druge stopnje je torej ugotovilo, da so elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke podani. Nadaljnja obrazložitev v sodbi sodišča druge stopnje („da je pravica do letnega dopusta socialna pravica, zato ima delavec pravico do denarne odškodnine za pridobljen in neizkoriščen dopust .... dejansko pa je vprašljivo, ali morajo biti za pridobitev pravice izpolnjeni vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti“) pomeni le pomislek za ugotavljanje vseh elementov v primerih, ko po krivdi delodajalca delavec LD ni mogel izrabiti. Ob tem pa ostaja bistvena ugotovitev sodišča druge stopnje, da so podani elementi odškodninske odgovornosti.

VS lahko pritožbo v zvezi z nedopustitvijo revizije presoja le v okviru druge alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Ob presoji odločitve sodišča druge stopnje z vidika smotrnosti je torej bistveno, ali je podana kršitev iz navedene določbe ZDSS-1. Ob ugotovitvi sodišča druge stopnje, da so elementi odškodninske odgovornosti podani, navedena določba ZDSS-1 ni bila kršena.

Zaradi obrazloženega je bilo treba na podlagi določb 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.