Jedro

V primeru ukinitve samostojnega delovnega mesta kot nepotrebnega sodišče ne more nalagati delodajalcu, da tako delovno mesto kljub vsemu ohrani in tožnico zaposli za krajši delovni čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zavrnilo je tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke tožnice. Ugotovilo je, da je tožena stranka ukinila delovno mesto, na katerem je delala tožnica, kar pomeni resen in utemeljen poslovni razlog. Tožnica je bila pisno obveščena o nameravani redni odpovedi, prejela pa je tudi pisno obrazloženo odpoved. Tožnica je edina opravljala administrativno - računovodska dela, ostali delavci so bili mehaniki.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedla zakonito. V obrazložitvi odpovedi je tudi ugotovila, da za tožnico ni drugega delovnega mesta, ki bi ustrezal njeni strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je po določbi tretjega odstavka 88. člena ZDR dolžan delodajalec preveriti, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Tožena stranka v postopku sploh ni zatrjevala, da je to preverila, čeprav bi tožnico lahko zaposlila s krajšim delovnim časom na istem delovnem mestu. Tožena stranka je najemala delavce preko študentskega servisa, ki so opravljali delo tožnice, sodišče pa dokaza s poizvedbo na študentskem servisu ni izvedlo. Ker sodišče ni uporabilo določbe prvega odstavka 213. člena ZPP, je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožena stranka naj bi tudi zamudila rok za sprejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Obširno navaja okoliščine glede možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji in glede zaposlovanja delavcev preko študentskega servisa, s čimer utemeljuje neutemeljenost revizije, ki s sklicevanjem na napačno ugotovljeno dejansko stanje uveljavlja nedopusten revizijski razlog.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnice, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Prvi odstavek 213. člena ZPP določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. "Neuporaba" te določbe pomeni lahko le nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar v revizijskem postopku ni več mogoče uveljavljati kot samostojnega revizijskega razloga. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava pa revizijsko sodišče presoja, ali je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno: torej, ali je sodišče za pravilno uporabo materialnega prava ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev.

Navedbe tožnice glede preverjanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji in glede zaposlovanja delavcev preko študentskega servisa pomenijo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča in dokazno oceno. Sodišče druge stopnje je izrecno ugotovilo, da je tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ugotovila, da tožnice ni možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delih. Toženi stranki zato ni mogoče očitati, da tega ni preverila in da je s tem kršila obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ker gre za ukinitev samostojnega delovnega mesta kot nepotrebnega, sodišče tudi ne more nalagati delodajalcu, da tako delovno mesto kljub vsemu ohrani in tožnico zaposli za krajši delovni čas. Taka zaposlitev bi bila tudi neustrezna in je tožena stranka tožnici na podlagi citirane določbe ZDR tudi ne bi bila dolžna ponuditi (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 69/2004).

Sodišči sta pri odločitvi upoštevali izpoved direktorja tožene stranke, ki je povedal (na obravnavi 1.3.2005) tudi, da so delavce preko študentskega servisa zaposlovali v času (porodniške) odsotnosti tožnice, po odpovedi pogodbe tožnici pa nobenega. Tajniška dela je opravljal sam. Take dejanske ugotovitve v celoti potrjujejo presojo, da je tožena stranka dokazala obstoj zatrjevanega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Trditev o zamudi roka za sprejem odpovedi tožnica le navrže, ne da bi jo kakorkoli utemeljila, kaj šele, da bi ponudila za to kakršenkoli dokaz. Iz dejanskih ugotovitev sodišča pa izhaja, da je tak očitek že na prvi pogled očitno neutemeljen. Tožena stranka je sklep o ukinitvi delovnega mesta tožnice sprejela na skupščini družbe dne 30.4.2004. Tožnica je bila o nameravani odpovedi pisno obveščena 7.5.2004, pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je tožena stranka sprejela 17.5.2004. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).