Jedro

Sodišče, ki odloča o izročitvi zahtevane osebe, mora namreč razpolagati z jasnimi podatki o tem, ali je bila zahtevana oseba v skladu s procesnimi zahtevami, kot so določene v nacionalnem pravu države odreditve, pravočasno vabljena in s tem obveščena o predvidenem dnevu in kraju sojenja in opozorjena na to, da bo sodišče izreklo odločbo tudi v njeni nenavzočnosti, ker je to zahteva, ki jo navaja določba prve alineje prvega odstavka 13. člena ZSKZDČEU-1. Okoliščina, da je bila v isti kazenski zadevi v priporu, ne zadošča za ugotavljanje izpolnitve pogoja za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti, navedenega v 13. členu ZSKZDČEU-1.

Izrek

Pritožbi zagovornika J. P. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 846/2017 z dne 16. 1. 2017 po določbi 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) sklenilo, da se dovoli predaja J. P. Republiki Franciji zaradi izvršitve kazni pet let zapora, od katere mora po upoštevanju dela že prestane kazni prestati še dve leti, osem mesecev in dvaindvajset dni zapora, izrečene s sodbo pritožbenega sodišča v Reimsu, Republika Francija, z dne 11. 9. 2002, št. 00/00473, s katero je bil skupaj z A. V. spoznan za krivega, da sta „dne 26. 1. 1998 v Courcyju (Departma Marne) tihotapila in uvozila snovi, ki so klasificirane kot droga, v tem primeru 6,075 kg heroina, kar se kaznuje po 222-36. členu., 222-41. členu.,222-44. čl. do 222-50. čl. Kazenskega zakonika, L627, R5171 in naslednjih členih Zakona o javnem zdravju in odredbi z dne 22. 2. 1990 (NATINF 7995); dne 26. 1. 1988 v Courcyju (Departma Marne), s kršenjem določil zakonov in pravilnikov, odredba z dne 22. 9. 1987, 251. čl. Zakona o carinah, vozila mimo carine, skrila, prevažala in tihotapila v notranjost carinskega ozemlja blago nevarno za zdravje in javno moralo, in sicer 6,075 kg heroina, to pa je kaznivo dejanje, ki se kaznuje po prvem odstavku 215. čl., 432. čl. Zakona o carini ter z odredbo z dne 24. 9. 1987, ob upoštevanju 215. čl. Zakona o carinah(NATINF 5715)“, za kar je bila J. P. izrečena tudi dokončna prepoved vstopa na francosko ozemlje. Sklenilo je tudi, da se J. P. ne sme preganjati, zoper njega izvršiti kazen, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja storjenega pred njegovo predajo (VI. odstavek 23. člena ZSKZDČEU-1).

2. Proti temu sklepu se je pritožil zagovornik zahtevane osebe iz razlogov, ker je predajo zahtevane osebe zavrniti iz razloga po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 (zastaranje izvršitve kazni) in po prvi alineji prvega odstavka 13. člena istega zakona (sojenje v nenavzočnosti). Pritožuje pa se tudi zaradi neobstoja begosumnosti pri zahtevani osebi. Iz njegove pritožbe je razbrati, da se zavzema za razveljavitev napadenega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po pritožbi bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti predajo J. P. (zahtevane osebe) Republiki Franciji (državi odrediteljici) iz razloga, ker je izvršitev kazni zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo pritožbenega sodišča v Reimsu Republika Francija, z dne 11. 9. 2002, št. 00/00473, zastarala, s čemer je izpolnjen zavrnitveni razlog iz 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 in ker je bilo J. P. sojeno v nenavzočnosti, pred tem pa ni prejel obtožnice, vabila na glavno obravnavo in sodbe, s katero mu je bila izrečena kazen pet let zapora, pri čemer nikoli ni soglašal s sojenjem v nenavzočnosti. Z navedenim niso izpolnjeni pogoji za predajo zaradi kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP), predaja pa bila bila tudi v nasprotju z 29. členom Ustave Republike Slovenije. V spisu se ne nahaja dokumentacija, ki bi izkazovala, da je Republika Francija spoštovala pogoje za sojenje v nenavzočnosti in da bo zagotovila, da bo imela zahtevana oseba možnost zaprositi za ponovno obravnavo svoje zadeve. Po pritožbi torej ne obstajajo obligatorni in fakultativni pogoji za izročitev.

5. Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da obstaja obligatorni zavrnitveni razlog po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da se predaja zahtevane osebe zavrne, če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, za katerega bi v R Sloveniji kazenski pregon ali izvršitev kazni zastarala, če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon ali za izvršitev kazni. To je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in v napadenem sklepu odsotnost navedenega obligatornega razloga tehtno utemeljilo (točka 5 obrazložitve). Z razlogi prvostopnega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da bo zastaranje izvršitve kazni nastopilo dne 11. 9. 2022 (dopis prizivnega sodišča v Reimsu - list. št. 114), pa so zato pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje s tem podatkom ni razpolagalo, neutemeljena. Iz navedenega dopisa je razvidno, da mora zahtevana oseba po pravnomočni sodbi izrečeni v R Franciji ostati še dve leti, osem mesecev in dvaindvajset dni v zaporu ter da je tiralica zanjo še vedno aktivna.

6. Iz zapisnika senata pritožbenega sodišča v Remsu (list. št. 93) je razvidno, da je senat za pritožbe na javni obravnavi dne 11. 9. 2002 odločal o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo kazenskega sodišča v Reimsu z dne 5. 5. 2000, in da na obravnavi pritožbenega sodišča zahtevana oseba ni bila navzoča, prisoten pa je bil njen zagovornik. Iz zapisnika je razvidno, da je bila zahtevana oseba pozvana na sodišče z vabilom z dne 21. 12. 2001, poslanim po diplomatski pošti na njen hrvaški naslov, na sodišče pa ni pristopila. Po zaslišanju zagovornika zahtevane osebe ni dokazano, da je zahtevana oseba vedela za vabilo. Po navedbah zagovornika, podanih v zaključni besedi (str. 4 zapisnika, list. št. 96), obema obdolžencema v kazenski zadevi tudi ni bila vročena pravnomočna obtožnica.

7. Na navedeno v pritožbi opozarja zagovornik zahtevane osebe in na osnovi tega zatrjuje, da je podan zavrnitveni razlog iz prve alineje prvega odstavka 13. člena ZSKZDČEU-1. Po določbi prve alineje prvega odstavka 13. člena ZSKZDČEU-1 se nalog zaradi izvršitve kazni zapora ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, izvrši tudi, če zahtevana oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, na podlagi katerega je bila izdana odločba, če je v njem navedeno, da je bila oseba v skladu s procesnimi zahtevami, kot so določene v nacionalnem pravu države odreditve: - pravočasno osebno vabljena in s tem obveščena o predvidenem dnevu in kraju sojenja, na podlagi katerega je bila izdana odločba, ali če je bila ta oseba dejansko kako drugače uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, in sicer tako, da je mogoče nedvoumno sklepati, da je bila seznanjena z načrtovanim sojenjem in pod nadaljnjim pogojem, da je opozorjena, da bo sodišče izreklo odločbo tudi v njeni nenavzočnosti. Zagovornik v pritožbi navaja, da zahtevana oseba ni prejela obtožnice ali drugega pisanja, na podlagi katerega bi se lahko seznanila, da je zoper njo v teku kazenski postopek zaradi očitnega kaznivega dejanja, da ni soglašal s sojenjem v nenavzočnosti, da po odpravi pripora dne 5. 5. 2000 in izrečenem izgonu iz Republike Francije ni bila več v kontaktu s svojim zagovornikom v R Franciji in zato ni vedela, da je zoper njo ponovno v teku kazenski postopek, glede katerega je bila izpuščena iz pripora in da je vsled tega bila kršena pravica do poštenega sojenja, ki jo določa 6. člen EKČP, pa tudi pravica do sojenja v navzočnosti, ki jo zagotavlja e) točka 2. odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP). Zagovornik v pritožbi navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Colozza proti Italiji odločilo, da je iz vsebine namena 6. člena EKČP razvidno, da ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja pravico sodelovati na obravnavi, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel uveljavljati pravic, ki mu jih sicer zagotavlja 6. člen EKČP. Sklicuje se tudi na določbo Ustavnega sodišča RS UP-124/04, v zvezi s pravnimi jamstvi, ki jih glede sojenja v nenavzočnosti daje 29. člen Ustave Republike Slovenije.

8. Izvajanju pritožbe ni mogoče odreči utemeljenosti. Iz obrazca A SIRENE (list. št. 4-6 kazenskega spisa) je razvidno, da v njem niso izpolnjene rubrike pod št. 294. Sojenje v navzočnosti, št. 296. Datum osebne vročitve sodnega poziva, 297. Vročitev sodnega poziva z drugimi sredstvi, št. 300. Datum vročitve sodbe, iz zapisnika o poteku seje pritožbenega senata (list. št. 93-99) pritožbenega sodišča v Remsu - Republika Francija, pa ni mogoče razbrati, da je bilo zahtevani osebi vročeno vabilo za sejo pritožbenega senata. V njem je le navedba sodišča, da je bilo poslano po diplomatski pošti na hrvaški naslov zahtevane osebe.

9. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadenega sklepa (točka 5) na navedbe zagovornika, da ni izkazano, da bi bila zahtevana oseba osebno vabljena in osebno obveščena o predvidenem naroku, ker o tem niso predložena nikakršna dokazila, odgovarja, da je vabilo zahtevani osebi bilo poslano po diplomatski poti, da na sodišče ni pristopila, je pa bil prisoten njen zagovornik, pri čemer pa je zahtevana oseba zagotovo vedela, da zoper njo teče postopek, ker je bila pred tem v tej zadevi v priporu.

10. Po presoji pritožbenega sodišča razlogi napadenega sklepa ne prepričajo. Iz Evropskega naloga za prijetje zahtevane osebe in iz zapisnika o seji pritožbenega senata pritožbenega sodišča v Remsu, Republika Francija, ni mogoče razbrati, da je bila zahtevana oseba pravilno obveščena o seji pritožbenega senata, na katerem je ta odločal o utemeljenosti obtožbe, vložene zoper njo. Zato bi sodišče prve stopnje ob odsotnosti navedenih podatkov in upoštevajoč določbo 13. člena ZSKZDČEU-1 postopalo pravilno, če bi zaprosilo pristojno sodišče v Republiki Franciji za podatke o tem.

11. Sodišče, ki odloča o izročitvi zahtevane osebe, mora namreč razpolagati z jasnimi podatki o tem, ali je bila zahtevana oseba v skladu s procesnimi zahtevami, kot so določene v nacionalnem pravu države odreditve, pravočasno vabljena in s tem obveščena o predvidenem dnevu in kraju sojenja in opozorjena na to, da bo sodišče izreklo odločbo tudi v njeni nenavzočnosti, ker je to zahteva, ki jo navaja določba prve alineji prvega odstavka 13. člena ZSKZDČEU-1. 12. Okoliščina, da je bila v isti kazenski zadevi v priporu, ne zadošča za ugotavljanje izpolnitve pogoja za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti, navedenega v 13. členu ZSKZDČEU-1, pa je zato pritožbi, ki se sklicuje na odsotnost izkazanosti takega pogoja, bilo potrebno ugoditi.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika zahtevane osebe in odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bo pridobilo potrebne podatke za odločanje o izročitvi zahtevane osebe skladno z določbami ZSKZDČEU-1 ter nato o zadevi vnovič odločilo.

14. O priporu zahtevane osebe je bilo odločeno s sklepoma sodišča prve stopnje IV Kpd 846/2017 z dne 9. 1. 2017 in I Ks 846/2017 z dne 12. 1. 2017, zato pritožbeno sodišče o pritožbenih navedbah, s katerimi pritožnik graja utemeljenost pripora, v tem pritožbenem postopku ni presojalo. Navedeno namreč ni predmet obravnave pritožbenega sodišča v tem stadiju postopka.