Jedro

Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s trditvami tožnice in številnimi očitki, ki jih je podala v zvezi z navedbami tožencev, niti ni presojalo pomena časovnega zaporedja dogodkov, ravnanja prvega toženca pred sklenitvijo sporne pogodbe, vedenja ostalih pogodbenih strank o njegovem slabem premoženjskem stanju, na kar vse se je sklicevala tožnica. Svoje zaključke pa je sprejelo predvsem na dokazni oceni izpovedbe tožencev in priče A. A. , ki niti ni bil stranka sporne pogodbe.

Jedro

7.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje II P 874/2018 z dne 13. 2. 2020 že enkrat obravnavalo ter s sklepom I Cp 493/2020 dne 29. 9. 2020 pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, predvsem zaradi pomanjkljive in neprepričljive dokazne ocene, ki ni temeljila na določbi 8. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je zaključilo, da so toženci sporno pogodbo sklenili z namenom oškodovanja upnice v smislu, da ji preprečijo poplačilo po pravnomočni sodbi obstoječi terjatvi zoper prvega toženca kot dolžnika iz njegovega premoženja. Pogodba katere namen je izigrati upnike, je v nasprotju z moralnimi načeli in kot taka nična. Prvi toženec je z direktnim namenom izigral upnico.

4Točka 8 obrazložitve sklepa VSRS v povezavi s točko 11 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje.

visokega dolga napram tožnici oziroma njeni pravni prednici direkten namen oškodovanja upnice. Njegovi izpovedbi, ki ni niti najmanj prepričljiva, še manj verodostojna, ni moč slediti. Sodišče druge stopnje mu sicer verjame, da je želel na ta način rešiti svoje premoženje, v zameno katerega bi mu sinova nudila ustrezno pomoč do njegove smrti, čeprav je vedel, da tega premoženja praktično nima več, ker ima poleg že izkazanih terjatev izhajajočih iz zemljiške knjige, še dodatno terjatev po pravnomočni sodbi, ki nenazadnje izvira iz že v letu 2011 sklenjene pogodbe med pravno prednico tožnice C. d.o.o. in družbo Č. d.o.o., katere solidarni porok je bil prvi toženec, ki je s poroštveno izjavo jamčil za plačilo terjatve iz te pogodbe, o kateri je bilo nazadnje odločeno s sodbo sodišča 13. 9. 2017 (glej tretjo alinejo točke 15 ter opombi 11 in 12 obrazložitve te sodbe). Očitno je, da je prvi toženec po tem, ko je to sodbo sprejel

Izrek

8.Zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje so se pritožili toženci, ki so s svojo pritožbo uspeli. VSRS je s sklepom Cp 2/2021 dne 3. 3. 2021 njihovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov pritožbeni postopek. VSRS je ob tehtanju pomena takojšnje dokončne in pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje na eni strani s pravico do pritožbe, ki s takim postopanjem ne bi bila prizadeta, in ekonomičnostjo ter smotrnostjo izvedbe dokazov na pritožbeni obravnavi, dalo prednost prvi. Presodilo je, da gre za situacijo iz drugega odstavka 347. člena ZPP, ko mora sodišče druge stopnje razpisati pritožbeno obravnavo, na kateri bo ponovilo (le) tiste dokaze, za katere bo ocenilo, da so potrebni in primerni za odpravo kršitve zaradi morebitnega prezrtja nekaterih relevantnih tožničinih navedb ali zaradi dopolnitve dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pričo A. A. zaslišalo kljub izrecnemu nasprotovanju tožene stranke, katerih pooblaščenec je na naroku dne 19. 11. 2019 navedel, da je priča starejša in bolana in ne vidi potrebe po njenem zaslišanju (list. št. 110 spisa), po zaslišanju priče na naroku dne 13. 2. 2020 pa navedel še, da zaslišanje ni bilo potrebno, niti ni glede na podano pisno izjavo priče prineslo kakšnega novega spoznanja v zadevi in je šlo izključno za obremenjevanje tako starejše priče kot strank postopka, ki bi se lahko zaključil že na prejšnjem naroku, zato je priglasil separatne stroške na podlagi osmega odstavka 236.a člena ZPP (list. št. 121 spisa). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je potrebno pričo zaslišati in ta dokaz neposredno izvesti na naroku pred sodiščem, dokaz pa so predlagali toženci sami (glej njihove dokazne predloge v odgovorih na tožbo prvega toženca ter tretjega in četrtega toženca in pripravljalno vlogo z dne 17. 5. 2019 - list. št. 72 spisa).

16

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej v celoti glasi:

5Glej še opombo 12 obrazložitve te sodbe.

9.Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov ponovno obravnavalo pritožbo tožnice na seji senata dne 28. 4. 2021, ki je odločil, da je potrebno za razjasnitev zadeve opraviti pritožbeno obravnavo v smeri popolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično pravilne uporabe materialnega prava, pri čemer je senat ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo v dejanskem in pravnem pogledu in od odločitve v tej zadevi ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja ter zadevo dodelil v odločanje sodnici poročevalki kot sodnici posameznici, ki izpolnjuje pogoje iz petega odstavka 347. člena ZPP.

"1. Pogodba o preužitku, ki so jo dne 24. 10. 2017 sklenili toženci in Dodatek št. 1 k Pogodbi o preužitku, ki so ga dne 6. 10. 2018 sklenili toženci, sta nična.

in izvedel za odločitev sodišča prve stopnje v njej, že dne 24. 10. 2017 sklenil pogodbo o preužitku, s tem pa preprečil upnici, da bi si terjatev poplačala iz njegovega premoženja (dolžnikovega), kajti s sklenitvijo pogodbe o preužitku je razpolagal z vsem svojim premoženjem in ga prenesel na sinova.

6Pripravljalna vloga tožnice z dne 19. 4. 2019 (list. št. 48 spisa).

2. Ugotovi se, da so vknjižbe lastninske pravice v korist tretjega toženca in četrtega toženca na nepremičninah:

10.Sodišče druge stopnje je izvedlo narok za pritožbeno obravnavo dne 25. 5. 2021. Na njem je zaslišalo vse tožence zaradi razjasnitve dejanskega stanja in vprašanja pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje (ki je bistvo pritožbene graje), pri čemer je zaradi smrti priče A. A. (ki ga je nameravalo ponovno zaslišati), čeprav je sicer že bil zaslišan v postopku pred sodiščem prve stopnje, pred tem pa že podal pisno izjavo z dne 7. 4. 2019, ponovno izvedlo dokaz s prečitanjem njegove izpovedbe in izjave.

17

7VSRS sodba II Ips 44/2014, citat: "... Bistvena značilnost Paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstvo svoje terjatve pravilno uveljavlja s tožbo za ugotovitev ničnosti. To pomeni, da ima v tu obravnavani zadevi tožeča stranka, ki zatrjuje, da je sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju nična, ker je bila sklenjena z edinim namenom oškodovanja tožnic kot upnic, za uveljavljanje svojih pravic ničnostno tožbo. To pa nadalje pomeni, da je tožeča stranka že s tem, ko je izkazala, da je upnica, izkazala tudi svoj pravni interes za vložitev tu obravnavane tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju. ...", nadalje še primerjaj zadevi II Ips 297/2010 in II Ips 259/2013.

- k.o. X, parcela *176 in k.o. X, parcela 243/6 do 1/4 idealnega deleža v korist vsakega izmed njiju,

8Izročilna pogodba sklenjena med A. A. in vnukoma, torej tretje in četrto tožencema.

Prvi toženec se je torej zavedal, da je glede na obsodilno sodbo upnici oziroma njeni pravni prednici dolžan povrniti dosojeno terjatev, pa je kljub temu razpolagal z vsem svojim premoženjem. Sodišče druge stopnje sicer prvemu tožencu verjame za razloge, ki jih je navedel v svoji izpovedbi že pred sodiščem prve stopnje, da si je iz razloga, ker je imel že precej dolgo finančne težave želel zagotoviti neko oskrbo s strani otrok, vendar po prepričanju sodišča druge stopnje to ni bil njegov glavni nagib za sklenitev sporne pogodbe, temveč v ohranitvi premoženja v družini. Prav zato mu tudi ne verjame, da o njegovih finančnih težavah ničesar niso vedeli niti žena niti oba sinova niti njegov oče, priča A. A., ki je pravzaprav v postopku ob priliki svojega zaslišanja povedal, da mu sin (edini otrok)

11.Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji, pa tudi na pritožbeni obravnavi izpostavljala vprašanje aktivne legitimacije tožnice, ki je naj tožnica ne bi izkazala. Vprašanje aktivne legitimacije je materialnopravno in ne procesno vprašanje. Tožnik je aktivno legitimiran, če toži za svojo materialno pravico, če je nosilec pravice iz obligacijskega razmerja, na katero se nanaša spor. Tožnica je v postopku, že v tožbi in tudi kasneje pravočasno v postopku zatrjevala in dokazala, da je podana stvarna legitimacija (tako aktivna kot tudi pasivna). Dokazala je, da ima kot upnica terjatev zoper prvega toženca (aktivna legitimacija), ki je s pogodbo o preužitku (katere ničnost tožnica zatrjuje) razpolagal (po zatrjevanju tožnice z nedopustnim nagibom - namenom oškodovanja nje kot upnice) z vsem svojim nepremičnim premoženjem (specificiranim v izreku te sodbe), so pogodbeniki pa so ostali trije toženci (pasivna legitimacija). Sodišče prve stopnje se je do ugovora aktivne legitimacije tožene stranke posebej opredelilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere izhajajo argumentirani razlogi in sprejeti zaključki o podani aktivni legitimaciji, sodišče druge stopnje jih v celoti sprejema in se nanje sklicuje.

- k.o. Y, parcela 79/2 do 1/2 idealnega deleža v korist vsakega izmed njiju,

9Z dodatkom so pogodbene stranke v pogodbo vključile še nepremičnino, ki je bila ob sklenitvi Pogodbe o preužitku pomotoma izpuščena, in sicer parcelno številko 243/9 k.o. X do 7/84 celote.

18

- k.o. X parcela 243/1, k.o. X parcela 243/7, k.o. X parcela 243/11, k.o. X parcela 243/12, k.o. X parcela 243/13 in k.o. X parcela 243/14 do 7/168 idealnega deleža v korist vsakega izmed njiju,

12.Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala z izkazanostjo pogojev za ničnost pogodbe po 39. in 40. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po določbi četrtega odstavka 39. člena OZ je pogodba nična, če ni podlage ali če je ta nedopustna. Nedopustna je podlaga takrat, ko je v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba v skladu z določbo drugega odstavka 40. člena OZ prav tako nična. Izrecno pa je tožnica izključila uporabo tako imenovane Paulijanske tožbe kot materialne podlage vložene tožbe, zatrjujoč, da je ničen pravni posel absolutno neučinkovit proti vsakomur že ob sklenitvi, zato upnik (tožeča stranka), čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati in doseči s Paulijansko tožbo, temveč s tožbo za ugotovitev ničnosti. Takšno stališče tožnice je pravilno in v skladu s sodno prakso.

10Njen univerzalni pravni naslednik je tožnica (623 člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1)

- k.o. Z parcela 4974/1, k.o. Z parcela 4974/2 in k.o. Z parcela 4975 do 1/8 idealnega deleža v korist vsakega izmed njiju,

ni plačeval zneska za katerega sta se dogovorila že leta 2005, vse od leta 2013, ker ni imel denarja ter je bil "koliko toliko" seznanjen s sinovim finančnim stanjem. Kljub temu sta se on in njegov sin (prvi toženec) šele mesec dni po izdaji sodbe na podlagi katere je sin dolgoval skoraj 400.000,00 EUR, in skoraj štiri leta po tem, ko mu dogovorjenih mesečnih zneskov sin ni več plačeval, odločila, da bosta poskrbela vsak zase, priča s sklenitvijo izročilne pogodbe, sin pa s sklenitvijo pogodbe o preužitku, pri čemer sta bili obe pogodbi sklenjeni istega dne 24. 10. 2017. Prvi toženec se je za to odločil kljub temu, da je zoper njega že nekaj časa tekel postopek pred sodiščem, sprožen s strani upnice (pravne prednice tožnice) in takoj po tem, ko je bilo v tej zadevi razsojeno v njegovo škodo. Sklenil je sporno pogodbo in na ta način razpolagal s celotnim svojim premoženjem. Res je, da oče prvega toženca ni stranka sporne pogodbe, vendar prav zanj toženci zatrjujejo, da je bil zelo avtoritativen v družini, da je opravil z njimi razgovor, na podlagi katerega so sklenili družinski dogovor (namera sklenitve obeh citiranih pogodb) zato ob dejstvu, da je vedel za (pre)zadolženost prvega toženca, je izkustveno in življenjsko sprejemljivo, da sta tako on, kot tudi njegov sin, prvi toženec, to dejstvo predočila svojima otrokoma in ženi. Da je bil namen izigrati upnico pa kaže tudi dejstvo, da je na podlagi sporne pogodbe zemljiškoknjižno izveden le vpis lastninske pravice prevzemnikov na izročenih nepremičninah, ne pa tudi služnost, ki jo je zase in za drugo toženko izgovoril s sporno pogodbo prvi toženec. Poleg tega je šlo za nepremičnine, v katerih nista živela niti prvi toženec niti njegov oče, tudi ne druga toženka in četrti toženec, ki živita v Avstriji, temveč le tretji toženec. Pri tem je v postopku irelevantno, da se sporna pogodba s strani prevzemnikov (sinov) izvršuje

11Prvi toženec je bil kot solidarni porok (prvi toženec se je za družbo Č. d.o.o. zavezal kot solidarni porok) obsojen na plačilo terjatev iz naslova Pogodbe z dne 19. 9. 2012 (sklenjene med družbama C. d.o.o. in Č. d.o.o.) v znesku 78.676,08 EUR, ki je bila s Pogodbo o oddelitvi in prevzemu z dne 22. 8. 2017 prenesena na družbo D. d.o.o., s čimer je prevzemna družba postala univerzalni pravni naslednik terjatve, ki je predmet citirane pogodbe in na ta način je tožnica vstopila v vsa pravna razmerja, ki so v zvezi s to pogodbo.

- k.o. X parcela 243/9 do 7/168 idealnega deleža v korist vsakega izmed njiju,

13.Tožnica se je tekom postopka sklicevala na to, da je v konkretnem primeru podlaga za sklenitev pogodbe o preužitku nedopustna, ker je v nasprotju z moralnimi načeli (kar je med drugim utemeljevala z dosedanjim ravnanjem prvega toženca), prav tako pa je navajala, da je na odločitev prvega toženca, da je sklenil pogodbo bistveno vplival nedopusten nagib za sklenitev pogodbe, in sicer prenos premoženja, ki bi tožnici onemogočal poplačilo terjatve, za kar so drugi pogodbeniki vedeli ali bi bili morali vedeti, saj gre za ožje družinske člane. Sklicevala se je na časovno sosledje sodnih postopkov, ki so tekli zoper prvega toženca in sklenitev pogodbe o preužitku ter na dosedanji način ravnanja prvega toženca, ki naj bi kazal na namen preprečitve plačila terjatev ter dodatno utemeljevalo sum, da je prvi toženec sporno pogodbo o preužitku sklenil z nedopustnim nagibom oškodovanja upnikov.

19

12VSL sodba I Cp 1691/2020 z dne 11. 11. 2020.

neveljavne in se izbrišejo.

14.Toženci so se tekom postopka branili s trditvami, da je prišlo do sklenitve sporne pogodbe na pobudo A. A., očeta prvega toženca in dedka tretjega in četrtega toženca, z namenom, da slednja poskrbita za svoja starša (in deda), nagib prvega toženca in druge toženke pa je bil v zagotovitvi ustrezne oskrbe na stare dni, pri čemer druga toženka ter tretji in četrti toženec za obveznosti prvega toženca niso vedeli, z njimi so se seznanili šele v tem postopku, tudi za kakšne druge obveznosti prvega toženca niso ničesar vedeli, zato slednje ni vplivalo na njihovo odločitev, izjema pa so bile obveznosti do hipotekarnih upnikov, ki izhajajo iz javno razvidnih ZK vpisov.

kajti pravno relevantno je stanje in vedenje pogodbenih strank ob sami sklenitvi sporne pogodbe.

13B. Podgoršek in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, stran 567, 571 in 572.

3. V zemljiški knjigi se vzpostavi prvotno zemljiškoknjižno stanje z lastništvom prvega toženca, in sicer tako, da se:

- na nepremičnini k.o. X parcela *176 in k.o. X parcela 243/6) vknjiži lastninska pravica v korist prvega toženca na solastnem deležu do 1/2 celote,

14Prvi toženec je bil pravnomočno obsojen na plačilo glavnice 392.991,19 EUR (glej točko 15 obrazložitve te sodbe).

Iz izpovedb prevzemnikov sporne pogodbe o preužitku izhaja njuno pričakovanje, da bosta v zameno za prevzete obveznosti nekaj dobila. To pa je v direktnem nasprotju z njuno izpovedbo, da ne vesta (niti približno) za koliko je predmet sporne pogodbe (pridobljene nepremičnine) sploh obremenjen z že navzven vidnimi zemljiškoknjižnimi vpisi terjatev zavarovanih s hipotekami. Očitno je, da sta kljub zanikanju to vedela, na kar kaže njuna nadaljnja izpoved, da v kolikor bi za očetov dolg do tožnice vedela, sporne pogodbe ne bi sklenila, ker ne bi imela nič od tega, torej ker ne bi imela koristi. To pa nenazadnje kaže tudi na namen preprečitve poplačila terjatve upnici, katerih hipoteka na obravnavanih nepremičninah (še) ni bila vpisana. S prisilno izterjavo njene terjatve, katero je lahko uveljavljala šele s pravnomočno in izvršljivo sodbo (z izvršilnim naslovom), pa bi lahko tudi upnica za zavarovanje svoje terjatve pridobila zastavno pravico na nepremičnini (hipoteko). Zaradi takoj po izdaji sodbe sodišča prve stopnje sklenjene sporne pogodbe o preužitku, pa je lastninska pravica njenega dolžnika, prvega toženca takoj prešla na prevzemnika, tretjega in četrtega toženca.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so:

- na nepremičnini k.o. Y parcela 79/2 vknjiži lastninska pravica v korist prvega toženca do 1/1 celote,

15Datum sodbe sodišča se zmeraj glasi (razen pri pridržalnih sodbah) na datum zadnjega naroka za glavno obravnavo, na katerem je bila zadeva zaključena. Dejstvo pa je, da mora sodbo sodnik še napisati, za tem pa mora biti sodba strankam vročena, kar pomeni, da od datuma izdaje sodbe do vročitve strankam preteče še nekaj časa.

Sodišče prve stopnje je gradilo svojo odločitev na izpovedbah strank in priče A. A., ki jih je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku, na pritožbenem naroku ponovno zaslišalo, pri čemer ni sledilo njihovi izpovedbi, da je bil namen pogodbenih strank, tožencev v pomoči staršema (glede izročilne pogodbe pa dedku ). O tem, da je prvi toženec reševal svoje premoženje ne more biti dvoma, da pa ničesar o njegovem slabem finančnem položaju in sicer na sploh o njegovem delu niso vedeli ničesar njegovi družinski člani (ostali toženci) razen njegovega očeta (priča A. A.), ker mu od leta 2013 ni več plačeval v zameno za uporabo njegovih nepremičnin mesečnega denarnega zneska, sodišče druge stopnje ne verjame. In prav njihove izpovedbe so same s sabo toliko nasprotujoče oziroma nelogične in življenjsko ter izkustveno nesprejemljive, da jim ob vseh obstoječih listinskih dokazih in zaporedju dogodkov vezanih na sporno pogodbo, ni moč slediti. Da sta tudi sinova vedela za tožničino terjatev je moč sklepati iz njunih, v postopku podanih izpovedbah in časovnega sosledja vseh dogodkov. Oba sta povedala, da če bi vedela za sporen dolg, pogodbe ne bi sklenila, ker sta od tega tudi sama nekaj pričakovala oziroma želela imeti korist od tega, po drugi strani pa nista vedela povedati niti vsaj približne višine terjatev oziroma sta zanikala, da bi jima bila znana vsaj približna višina že v zemljiško knjigo vpisanih terjatev zavarovanih s hipoteko, katera bi teoretično gledano lahko celo presegala vrednost izročenih jima nepremičnin. Zato jima sodišče druge stopnje ne verjame. Sklepati je, da sta vedela za višino tega dolga v povezavi z vrednostjo obravnavanih nepremičnin, saj sta povedala, da sta imela oziroma imata namen le-te poplačati. Zakaj bi jih poplačala (gre za poplačilo tujega - očetovega dolga), če bi njihova vrednost presegla vrednost pridobljenih nepremičnin, ko pa sta nenazadnje povedala še, da v primeru, če bi vedela za že obstoječo terjatev tožnice, sporne pogodbe ne bi sklenila. Obetala sta si torej tudi zase neko korist, le-to pa bi lahko pridobila zgolj iz nepremičnin, ki so bile predmet sporne pogodbe, saj oče, prvi toženec drugega premoženja ni imel, česar v postopku nihče od toženec niti ni zanikal. Po drugi strani pa v teh nepremičninah živi le en sin (tretji toženec), medtem ko prvi toženec že ves čas v teh nepremičninah ne živi, živi na drugem naslovu, enako tudi druga toženka in četrti toženec, tukaj pa, kot pravilno trdi tožnica v postopku in na kar opozarja tudi v pritožbi, pride do situacije, ko se je potrebno vprašati, ali je res, da sta prvi toženec in druga toženka s sklenitvijo sporne pogodbe reševala svojo eksistenco z zagotovitvijo služnosti stanovanja, ki niti ni bila izvedena v zemljiški knjigi, čeprav je bilo po drugi strani takoj po sklenitvi sporne pogodbe poskrbljeno za prenos lastninske pravice od prvega toženca na tretjega in četrtega toženca v zemljiško knjigo.

- Med toženci je bila v obliki notarskega zapisa sklenjena Pogodba o preužitku dne 24. 10. 2017 (in Dodatek št. 1 dne 6. 10. 2018), s katero je prvi toženec prenesel lastninsko pravico na svojih nepremičninah (specificiranih v izreku te sodbe) na svoja sinova, tretjega in četrtega toženca (kot prevzemnika), v zameno pa si je prvi toženec zase in svojo ženo, drugo toženko (kot preužitkarja) izgovoril, da jima bosta prevzemnika do njune smrti nudila določene dajatve in storitve.

- na nepremičninah k.o. X parcela 243/1 , k.o. X parcela 243/7, k.o. X parcela 243/11, k.o. X parcela .243/12, k.o. X parcela .243/13 in k.o. X parcela .243/14 vknjiži lastninska pravica v korist prvega toženca na solastnem deležu do 7/84 celote,

16Prvi toženec (niti ostali toženci) v postopku ni zanikal, da je njegovo edino premoženje, ki ga je imel, premoženje, s katerim je razpolagal v sporni pogodbi.

Na podlagi v postopku na drugi stopnji ponovno izvedenih dokazov in celovite dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj z uporabo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP je sodišče druge stopnje zaključilo, da so toženci sporno pogodbo sklenili z namenom oškodovanja upnice v smislu, da ji preprečijo poplačilo po pravnomočni sodbi obstoječi terjatvi zoper prvega toženca kot dolžnika iz njegovega premoženja. Pogodba katere namen je izigrati upnike, je v nasprotju z moralnimi načeli in kot taka nična. Prvi toženec je z direktnim namenom izigral upnico. Kljub temu, da je vedel, da zoper njega s strani pravne prednice tožnice teče postopek za plačilo skoraj 400.000,00 EUR, v katerem je bila nato 13. 9. 2017 izdana obsodilna sodba, je 24. 10. 2017 sklenil sporno pogodbo o preužitku. Tako je po nekaj več kot mesecu dni po izdani obsodilni sodbi s sklenitvijo sporne pogodbe razpolagal s celotnim svojim premoženjem, kar nenazadnje kaže na to, da je želel preprečiti, da se iz njegovega premoženja upnica oziroma njena pravna prednica poplača, s čimer jo je izigral. Sklepati je, da so ostali toženci za dolg vedeli oziroma bi to morali vedeti, saj so bili nenazadnje seznanjeni z že več let trajajočimi finančnimi težavami prvega toženca, sodišče jim ne verjame, da o tem niso vedeli ničesar, tudi ne o njegovih težavah z C. d.o.o. ter teku pravde med njima. Tudi sicer pa bi bilo v okviru minimalne skrbnosti primerno, da bi se pred sklenitvijo pogodbe, ker sta sinova kot prevzemnika vedela, da je oče že več let v finančnih težavah, o le-teh seznanila. Od njiju bi bilo zato pričakovati, da se na ustrezen način seznanita z obstoječimi dolgovi prvega toženca. Tega nista storila. V postopku sta celo zatrjevala, da nista niti približno vedela koliko znaša višina terjatev po že vpisanih hipotekah na prvo toženčevih nepremičninah (ki so bile predmet sporne pogodbe), kar pa je v direktnem nasprotju s tem, da sta po drugi strani pričakovala neko korist. Po povedanem sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bil ob sklenitvi sporne pogodbe na strani pogodbenikov namen prenosa dolžnikovega premoženja prav zaradi preprečitve poplačila terjatve upnici iz tega premoženja.

- na nepremičninah k.o. Z parcela 4974/1, k.o. Z parcela 4974/2 in k.o. Z parcela 4975vknjiži lastninska pravica v korist prvega toženca na solastnem deležu do 1/4 celote,

17Iz izjave priče z dne 2. 4. 2019 izhaja: "... Z ženo E. E. sta imela le sina B. B. … Leta 2002 sem spoznal novo partnerko, ker sem se 2005 odselil k njej in sem se s sinom B. B. in takratno ženo F. F. dogovoril, da mi za to, ker lahko koristita moje solastniške deleže nepremičnin v k.o. X (prepustil sem hišo), dajeta preužitek v znesku 180,00 EUR mesečno do moje smrti. Iz tega razloga sem tudi naredil oporoko v korist sina ne glede na to, da imam novo partnerko. Sin in tedanja snaha sta mi sprva to plačevala, po tem se je snaha odselila in je sin še plačeval, od leta 2013 pa mi ni plačeval ničesar več... Zato sem konec leta 2016 sinu in vnukoma … predlagal, da vnuka prevzameta odplačilo 180,00 EUR mesečno in da jima zato vsi prenesemo lastninsko pravico. Tako sta se vnuka s tem strinjala, če se jima da pisati vso moje premoženje in vse premoženje obeh staršev... ".

- Med A. A. (očetom prvega toženca in dedkom tretjega in četrtega toženca) in njegovima vnukoma (tretjim in četrtim tožencem) je bila v notarskem zapisu sklenjena Izročilna pogodba dne 24. 10. 2017 (v nadaljevanju izročilna pogodba), s katero sta se prevzemnika zavezala, da bosta izročitelju nudila določene storitve in dajatve, slednji pa jima je izročil v lastno posest sebi lastne nepremičnine (gre za iste nepremičnine, ki so citirane v izreku te sodbe, katerih solastnik je bil poleg prvega toženca).

V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice v celoti ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, vse pa skladno z določbo prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s prvo in šesto alinejo 358. člena ZPP.

- na nepremičnini k.o. X parcela 243/9 vknjiži lastninska pravica v korist prvega toženca na solastnem deležu do 7/84 celote."

18O čemer so izpovedovali toženci na naroku 25. 5. 2021.

II. Stroške celotnega postopka nosijo toženci.

- Na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II P 1004/2016 z dne 13. 9. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 91/2018 z dne 5. 4. 2018 je bilo odločeno, da je toženec B. B. dolžan tožnici C d.o.o. plačati znesek 392.991,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2016 do plačila, sodno odmerjene stroške izvršilnega postopka v znesku 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2016 do plačila.

Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala odločitev o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica s svojim tožbenih zahtevkom v celoti uspela, ji morajo toženci skladno z načelom uspeha, povrniti vse pravdne stroške, za katere je izkazala, da so bili potrebni (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP).

19Sicer obstaja obveznost, da polnoletni otrok preživlja starše. Na podlagi prvega odstavka 185. člena DZ mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kot so starši dejansko preživljali njega, pri čemer na podlagi drugega odstavka polnoletnemu otroku ni treba preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.

Obrazložitev

20Sodba je postala pravnomočna z odločitvijo sodišča druga stopnje dne 5. 4. 2018, izvršljiva pa po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki pa je pričel teči od vročitve odločbe sodišča druge stopnje pooblaščencu toženca (ki je v naši zadevi prvi toženec).

O zahtevi za povrnitev stroškov po četrtem odstavku 163. člena ZPP odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, lahko pa odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, v tem primeru pa se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. In prav slednje je odločilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek je odločilo (glej točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe), da mora tožeča stranka, ki v postopku na prvi stopnji ni uspela povrniti stroške toženi stranki, sklep o višini stroškov pa bo izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

Na podlagi navedenih in pravno odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je sporna pogodba o preužitku odplačna in tvegana oziroma aleatorna pogodba, pri čemer nagib za njeno sklenitev ni bil namen oškodovanja tožnice, temveč je v celoti sledilo izpovedbam tožencev in priče, da je šlo za družinski dogovor (tudi pri sklenitvi izročilne pogodbe z dedkom), zaradi pomoči pri vzdrževanju nepremičnine in preživljanju staršev (prvega toženca in druge tožence) v zameno za lastninsko pravico na nepremičninah, katere so že desetletje obremenjene z dolgovi, kot izhaja iz zemljiške knjige. Pri tem se je sklicevalo na DZ, na podlagi katerega se pričakuje, da otroci staršem pomagajo v bolezni in starosti ter zaključilo, da zato ni nič nenavadnega, da sta si prvi toženec in druga toženka zagotovila primerno oskrbo, prebivanje in finančno podporo s strani otrok (tretjega in četrtega toženca). Hkrati pa ne gre za neenakost medsebojnih terjatev, saj gre za preužitkarsko pogodbo z elementi tveganja, ki se šteje za odplačno.

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (z zahtevkom na povrnitev pravdnih stroškov), s katerim je tožeča stranka uveljavljala ničnost Pogodbe o preužitku z dne 24. 10. 2017 in Dodatka št. 1 k Pogodbi o preužitku z dne 6. 10. 2018, ki so ju sklenili toženci in ugotovitev, da so vknjižbe lastninske pravice v korist tretjega in četrtega toženca na v izreku navedenih nepremičninah neveljavne ter se izbrišejo, v zemljiški knjigi pa se vzpostavi prvotno zemljiškoknjižno stanje z lastništvom prvega toženca, kot podrobneje izhaja iz izreka (točka II izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka (točka III izreka).

21Izpovedbi tretjega toženca in četrtega toženca na naroku 19. 11. 2019 (list. št. 109 do 110 spisa).

-------------------------------

5.2. Zoper zavrnilni del citirane sodbe (točki II in III izreka) je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da pri sprejemu odločitve ni upoštevalo obsežnih navedb tožnice, ki je utemeljevala tožbeni zahtevek s številnimi okoliščinami, povezanimi s sklenitvijo in izvrševanjem sporne pogodbe o preužitku, ki potrjujejo nedopustni nagib tožene stranke (v nadaljevanju toženci) za sklenitev pogodbe in namen oškodovanja tožnice ter tako utemeljujejo nedopustnost kavze sporne pogodbe o preužitku, kar ima za posledico ničnost pogodbe. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo in utemeljilo na izpovedbah tožencev in priče A. A., navedb in s strani tožnice predlaganih dokazov pa sploh ni upoštevalo oziroma jih je povsem napačno dokazno ocenilo, v posledici česar je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, do določenih zatrjevanih okoliščin pa se sploh ni opredelilo, s čimer je bila tožnici kršena njena pravica do izjave in odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženci so poskušali namen za sklenitev izpodbijane pogodbe o preužitku dokazati s sklicevanjem na izročilno pogodbo ter na dogovor med prvim tožencem in njegovim očetom A. A. o plačevanju mesečnih denarnih zneskov, čemur je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo, ko je zaključilo, da namen sklenitve pogodbe o preužitku ni bilo oškodovanje upnikov, ampak ureditev medsebojnih družinskih razmerij ter zagotovitev socialne varnosti in preskrbljenosti strank pogodbe. Pri tem je povsem spregledalo druge dejanske okoliščine, ki kažejo na drugačne namene in nagibe pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na izpovedbi priče A. A. in pri tem spregledalo, da tožnica izpodbija pogodbo o preužitku, ne izročilne pogodbe. Povsem je prezrlo tudi dejstvo, da je bil A. A. seznanjen s finančnim stanjem svojega sina (prvega toženca), kljub temu, da ne živita skupaj, kar izpodbija navedbe tožencev, da se o finančnem stanju prvega toženca niso pogovarjali, oziroma da z njegovim slabim finančnim stanjem niso bili seznanjeni. Če je bil s slabim premoženjskim stanjem seznanjen oče prvega toženca, je življenjsko sprejemljivo, da so bili s tem še toliko bolj seznanjeni njegovi ožji družinski člani - žena in otroka. Priča A. A. je izpovedal, da so se pogovarjali o slabem finančnem stanju prvega toženca, ko so sklepali izročilno pogodbo, ki je bila sklenjena pred izpodbijano pogodbo o preužitku. Sodišče prve stopnje spregleda, da ravnanje prvega toženca, ki se je s privolitvijo v sklenitev izročilne pogodbe vnaprej odpovedal bodočemu dedovanju po očetu, pritrjuje stališču tožnice (ob zatrjevanih drugih dejanskih okoliščinah), da je pogodbene stranke k sklenitvi pogodbe o preužitku vodil nedopusten nagib oškodovanja tožnice. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo izpovedbo prvega toženca, da je prepisal lastništvo svojih nepremičnin na tretjega in četrtega toženca, ker je imel precej dolgo finančne težave in sam ni bil zmožen ničesar plačevati, kar kaže na njegov direkten naklep oškodovanja upnikov. Razlogi sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka so neprepričljivi in sami s seboj v nasprotju, ko sodišče ugotavlja, da so si toženci med seboj finančno pomagali, da gre za običajen družinski dogovor, po katerem otroci pomagajo staršem, v zameno za lastninsko pravico na nepremičninah, ki so že desetletja obremenjene z dolgovi. Sodišče je štelo, da so si stranke pomagale in zaupale, po drugi strani pa brez prepričljivih dokazov zaključi, da toženci niso bili seznanjeni s finančnim stanjem prvega toženca, kar naj bi bilo razumljivo, ker ne živijo skupaj. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo izključno na izpovedbah tožencev, ki jim je v celoti poklonilo vero, kljub temu da je tožnica utemeljenost tožbenega zahtevka utemeljevala s številnimi okoliščinami, povezanimi s sklenitvijo in izvrševanjem sporne pogodbe o preužitku, ki potrjujejo nedopustni nagib tožencev in namen oškodovanja tožnice ter tako nedopustnost kavze pogodbe, ki ima za posledico ničnost pogodbe. Toženci svojih trditev niso z ničemer dokazali, tako da gre zgolj za izpovedbe strank, ki so zainteresirane za ugoden izid postopka. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so toženci, kot stranke postopka, prisostvovali zaslišanju drug drugega in se sklicevali na izpovedbe sotožencev, kar ne more imeti nobene dokazne vrednosti, sploh upoštevaje način njihove izpovedbe. Tretji in četrti toženec nista vedela izpovedati ničesar o tem, do kakšne višine so obremenjene prevzete nepremičnine, kakšne vrste in višino stroškov naj bi plačevala, kakšna je višina domnevnih obveznosti iz terjatev upnikov do prvega toženca, ki naj bi jih plačevala, kar je še dodatna okoliščina, ki potrjuje navideznost pogodbe, nedopustnost nagiba in kavze pogodbe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP) ter si ni izoblikovalo predstave o resničnosti posameznega spornega dejstva na osnovi skrbne presoje vseh dokazov skupaj in vsakega dokaza posebej. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala tudi s časovnim sosledjem sodnih postopkov, ki so tekli zoper prvega toženca, in sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dodatno okoliščino predstavlja dejstvo, da je bila v zemljiško knjigo vknjižena le lastninska pravica, ne pa tudi osebna služnost užitka ter prepoved odtujitve in obremenitve. Dokazni postopek je pokazal, da prvi toženec in druga toženka ne bivata na naslovu, ki izhaja iz sporne pogodbe ter da se sama pogodba dejansko ne izpolnjuje. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje zaključilo, da se obveznosti izpolnjujejo, saj toženci tega niso dokazali. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice v zvezi z dosedanjim načinom ravnanja prvega toženca, ki je že večkrat poskušal izigrati tožnico in njene pravne prednike, vse z namenom preprečitve plačila terjatev, kar dodatno utemeljuje sum, da je prvi toženec sporno pogodbo o preužitku sklenil z nedopustnim nagibom oškodovanja upnikov. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno se zavzema za spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

S pogodbo o preužitku kot pogodbo obligacijskega prava si preužitkar zagotovi dosmrtno preživljanje v zameno za svoje premoženje. Pogodba je odplačna in tvegana (aleatorna), kar pomeni, da se ob njeni sklenitvi ne ve, kakšne in kolikšne bodo strankine medsebojne obveznosti. Ocena tveganosti se vedno nanaša na koristi in obveznosti, ki jih imata obe pogodbeni stranki s sklenitvijo. Bistvena značilnost pa je, da preide lastninska pravica takoj na prevzemnika (preživljalca) in prehod premoženja ni odložen do preživljančeve smrti.

22Izpovedbi tretjega toženca in četrtega toženca na naroku 25. 5. 2021.

3. Toženci so podali obrazložen odgovor na pritožbo, v katerem pojasnjujejo, zakaj pritožba ni utemeljena in se zavzemajo za njeno zavrnitev. Priglašajo pritožbene stroške.

1

23Iz izpovedbe prvega toženca pred sodiščem izhaja, da ni pričakoval, da bo moral v pravdi II P 5004/2016 kaj plačati, saj je od začetka vedel, da je ogoljufan, da je imel že precej dolgo finančne težave, predvsem težave z C. d.o.o., s to pogodbo pa se je rešil očeta in na ta način poskrbel tudi zase, saj je invalidsko upokojen s 328,00 EUR mesečne pokojnine, da za vse postopke z C. d.o.o. ni niti pomislil, da bo obsojen, kajti oni so bili tisti, ki so mu dali nepremičnino brez uporabnega dovoljenja.

18.Temeljno vprašanje v predmetni pravdni zadevi je, ali je bila sporna pogodba med toženci sklenjena iz nedopustnega nagiba zaradi katerega je prvi toženec sklenil sporno pogodbo, za katerega so drugi pogodbeniki vedeli oziroma bi zanj morali vedeti, to pa je, ali je prvi toženec razpolagal z vsem svojim nepremičnim premoženjem z namenom, da se izogne plačilu dolga upnici (tožnici), torej z namenom oškodovanja upnice, ostale pogodbene stranke (ostali toženci) pa so za to vedele oziroma bi morale vedeti. Odgovor na to vprašanje je hkrati odgovor na vprašanje o (ne)utemeljenosti vtoževanega tožbenega zahtevka. V kolikor je bil glavni namen tožencev ob sklenitvi sporne pogodbe izigravanje upnice prvega toženca, takšna pogodba nasprotuje morali, zato je podlaga takšne pogodbe po ustaljeni sodni praksi nedopustna ter posledično nična (drugi odstavek 39. člena OZ). Sankcija ničnosti pa bi v tem primeru, ko gre za pogodbo o preužitku s takojšnjim prenosom lastninske pravice, zagotovila odpravo škodljivih posledic z vzpostavitvijo prvotnega zemljiškoknjižnega stanja, s čimer bi bila tudi upnica lahko (vsaj delno) poplačana iz premoženja prvega toženca. V kolikor temu ni tako, pa ostane premoženje v lasti prevzemnikov (tretjega in četrtega toženca) v naravi, sicer pa v primeru prisilne prodaje zaradi že obstoječih terjatev z vpisanimi hipotekami na teh nepremičninah, pridobita prevzemnika (in ne prvi toženec) denarna sredstva od preostanka kupnine iz prodanih nepremičnin.

4. Pritožba je utemeljena.

2

24Kot na primer, da podrobno preverita podatke v zemljiški knjigi, se z očetom pogovorita in pri njem pozanimata o njegovih dolgovih, če zoper njega tečejo še nedokončani postopki pred sodiščem in podobno.

6.5. Tožnica je tekom postopka zatrjevala, da sta med toženci dne 24. 10. 2017 sklenjena pogodba o preužitku in dne 6. 10. 2018 sklenjen Dodatek št. 1 k Pogodbi o preužitku (v nadaljevanju tudi: sporna pogodba), nična. Prvi toženec na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 1004/2016 z dne 13. 9. 2017 tožnici dolguje znesek 378.676,08 EUR. Pogodbo o preužitku so toženci sklenili po tem, ko je bila sodba že izdana, a še ni postala pravnomočna. Ker je z njo prvi toženec na sinova prenesel lastninsko pravico na vsem svojem nepremičnem premoženju, je s tem tožnici onemogočil poplačilo terjatve iz teh nepremičnin, zaradi česar je po prepričanju tožnice sporna pogodba o preužitku zaradi nedopustne podlage nična.

19.Sodišče druge stopnje je prepričano in ne dvomi, da je imel prvi toženec kot dolžnik skoraj 400.000,00 EUR.

3

25Tretji toženec je na naroku 25. 5. 2021 povedal, da si je "hotel zagotoviti dobrine" in obenem ponuditi pomoč staršema, da pa "ima tudi sam nekaj od tega, torej da se tudi njemu zagotovi neka korist od tega".

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je zaključilo, da verjame tožencem, da je bil namen za sklenitev sporne pogodbe o preužitku družinski dogovor, po katerem otroci pomagajo pri vzdrževanju nepremičnine in preživljanju staršev (ter dedka), v zameno za lastninsko pravico na nepremičninah, ki so že desetletje obremenjene z dolgovi, kot izhaja iz točke 14 obrazložitve sodbe. Pri tem se je sklicevalo na Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) in pričakovanje, da otroci pomagajo svojim staršem v bolezni in starosti ter zaključilo, da "ni nič nenavadnega, da so si tako A. A., kot tudi prvi toženec in druga toženka, zagotovili primerno oskrbo, prebivanje in finančno podporo ter s tem tudi določeno stopnjo varnosti in brezskrbnosti v razmerju do tretjega in četrtega toženca".