Jedro

Na zvišanje odstotka invalidnosti lahko vpliva samo poslabšanje zdravstvenega stanja tistih okvar, za katere je invalidu bila priznana invalidnost, in okvar, ki so v vzročni zvezi s priznano poškodbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugotovila, da ni pogojev za uvedbo postopka, zato je zavrgla tožnikovo zahtevo za zvišanje odstotka invalidnosti civilnega invalida vojne. Sprejeto odločitev je oprla na mnenje posebne zdravniške komisije, ki je na podlagi predloženega mnenja zdravnika ortopeda in okulista in že obstoječe medicinske dokumentacije podala mnenja, da ni verjetno, da bi pri tožniku nastala sprememba, ki bi vplivala na ugotovljeni odstotek invalidnosti.

Tožnik v tožbi navaja, da je kot otrok ob eksploziji mine bil poškodovan po celem telesu. Izgubil je vid na desnem očesu, druge rane pa so se dobro zacelile in je lahko normalno nadaljeval šolanje. Kasneje se je zaposlil kot voznik in je v glavnem normalno živel. Ko je zaradi poslabšanja vida na preostalem očesu ostal brez zaposlitve, je zaprosil, da se mu prizna status civilnega invalida vojne. Toda takrat je naredil napako in je v vlogi navedel samo poškodbo glave z izgubo vida in ne tudi okvare hrbtenice ter leve noge. Leta 1988 je vlogo dopolnil s podatki o preostalih poškodbah in priložil izvid ortopeda, vendar komisija tega ni upoštevala. Stanje se mu je poslabšalo, zaradi česar mu je invalidska komisija v letu 1989 priznala status invalida druge stopnje zaradi ohromelosti levega paraneusa, popolne izgube funkcije enega segmenta lumbalne regije, izgube vida na desnem očesu in poslabšanja vida na levem očesu. V zadnjem času se je tožniku zdravstveno stanje tako poslabšalo, da si brez tuje pomoči ne more več obuti nogavic, niti zavezati čevljev. Zato je zaprosil za ponovno oceno invalidnosti, kateri je priložil izvid in mnenje zdravnika ortopeda. Prepričan je, da zavrnitve ne bi bilo, če bi vse to navedel že v prvi vlogi. Ne strinja se s tem, da ni bilo upoštevano mnenje ortopeda, iz katerega je razviden vzrok poslabšanja zdravstvenega stanja. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja stališče izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbah 1., 4., 5. in 6. odstavka 109. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (p.b. Uradni list SFRJ, 31/86 - ZTPVI, ki jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, smiselno uporabilo kot republiški predpis) v zvezi z določbo 28. člena zakona o civilnih invalidih vojne (p.b. Uradni list RS, št. 38/90) in 17. členom zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92 - ZCIV).

Po navedenih določbah se začne postopek za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti na zahtevo invalida, če ta dokaže kot verjetno, da je nastala sprememba, ki vpliva na odstotek invalidnosti. Šteje se, da je dokazano kot verjetno, da je taka sprememba nastala, če invalid predloži o tem mnenje zdravnika specialista in če posebna zdravniška komisija na podlagi tega mnenja in druge medicinske dokumentacije da mnenje, da je taka sprememba verjetno nastala.

Postopek se torej začne na zahtevo invalida, ki nosi dokazno breme za zatrjevano spremembo zdravstvenega stanja, o čemer mora predložiti mnenje zdravnika specialista. V ta namen je tožnik predložil kopijo izvida zdravnika specialista ortopeda z dne 20.10.1992 in okulista brez datuma. Posebna zdravniška komisija je na podlagi navedenih mnenj zdravnikov specialistov in obstoječe medicinske dokumentacije ugotovila, da je tožniku za posledice po eksplozijski poškodbi obraza z okvaro desnega zrkla, ki je slepo, z vidno brazgotino na obrazu, bila nazadnje v letu 1988 priznana 80 % okvara organizma. Nadalje ugotavlja, da stanje te okvare ni spremenjeno, saj je vid levega očesa s korekcijo normalen. Glede na navedeno je ocenila, da ni verjetno, da bi pri tožniku nastala sprememba okvare organizma, ki bi vplivala na že ugotovljeni odstotek invalidnosti, ker ne gre za poslabšanje okvare, za katero mu je bila priznana invalidnost. Tožniku ni bila priznana invalidnost, zaradi stanja po odstranitvi leve ledvice, okvare hrbtenice s parezo živca paraneusa, ker te okvare niso v vzročni zvezi s poškodbami, za katere mu je priznana invalidnost. Mnenje posebne zdravniške komisije je obrazloženo v tolikšni meri, da ga je mogoče preizkusiti. Zato tožbene navedbe sodišču ne vzbujajo dvoma v podano oceno, da ni verjetno, da bi pri tožniku nastala sprememba tistih okvar organizma, ki bi lahko vplivale na že ugotovljeni odstotek organizma. V tem postopku se namreč lahko upošteva samo poslabšanje zdravstvenega stanja, od zadnje ocenitve tistih okvar, za katere je tožniku bila priznana invalidnost in okvar, ki so v vzročni zvezi z priznano poškodbo. Ker po mnenju posebne zdravniške komisije okvara hrbtenice ni v vzročni zvezi z okvaro, za katero je tožniku bila priznana invalidnost, zatrjevano poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi okvare hrbtenice, ne more vplivati na že ugotovljeni odstotek civilne invalidnosti.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi že citiranega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba na poseben senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani v 15 dneh po njenem prejemu. Pritožbo je možno vložiti pri tem sodišču neposredno ali po pošti, da pa se lahko na zapisnik pri tem sodišču ali na zapisnik pri kateremkoli temeljnem sodišču ali njegovi enoti.