Jedro

Imetniku stanovanjske pravice je zavezanec odrekel pravico do nakupa stanovanja, saj je bilo le-to hišniško. Imetniku je sicer 3. odstavek 129. člena SZ omogočal, da zahteva nakup drugega primernega stanovanja, vendar je moral to storiti v predpisanem roku. Okoliščina, da se imetnik z zavrnitvijo prvotne zahteve ni strinjal, tega roka ni podaljševala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Osmotožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Tožnik je bil imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju. V že končani pravdi je uveljavljal pravico do nakupa tega (torej hišniškega) stanovanja. V tisti pravdi je propadel. V tej pravdi pa svoj zahtevek opira na pravilo iz 3. odstavka 129. člena SZ (1). Zahteva, naj mu tožena stranka omogoči nakup drugega primernega stanovanja po ugodnih pogojih SZ.

Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek, ki je razdeljen v dva dela (v prvem zahteva sklenitev pogodbe od prvih sedmih tožencev, v drugem pa od osmotožene stranke), zavrnilo. Prvih sedem tožencev ni pasivno legitimiranih, zahtevek proti osmi toženki pa je zastaral. Proti sodbi se pritožuje tožnik. S pritožbo napada odločitev sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka. Pritožbenih razlogov izrecno ne navaja, sodišču pa predlaga, naj sodbo bodisi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje bodisi jo spremeni in zahtevku ugodi. Pritožnik ponavlja, da je bil imetnik stanovanjske pravice. Na podlagi tega utemeljuje svoje stališče, da je bil na podlagi SZ legitimiran za odkup stanovanja pod ugodnimi pogoji. 1.8.1992 je od pravne prednice osmotožene stranke dobil odgovor, da stanovanja ne more odkupiti, ker je to hišniško stanovanje. Tožnik v letu 1987, ko je postal imetnik stanovanjske pravice, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gre za hišniško stanovanje. To vprašanje je bilo zato zanj odprto. Upravičeno je mislil, da je pridobil stanovanjsko pravico na običajnem družbenem stanovanju. V odprtem roku je zato zahteval odkup stanovanja. Bistvo njegovih pritožbenih navedb je, da zastaralni rok za zahtevek iz 3. odstavka 129. člena SZ ni mogel začeti teči, dokler ni bilo pred sodiščem jasno odločeno, da gre res za hišniško stanovanje. Po njegovem mnenju, je zastaralni rok začel teči šele s prejemom revizijske odločbe.

Pritožba je bila vročena osmotoženi stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in sprejema razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo. Zahtevek proti osmotoženi stranki je bil pravilno zavrnjen zato, ker je zastaral. Zahtevo za odkup stanovanja je pravna prednica osmotožene stranke zavrnila 19.8.1992 (glej spis VI P 1269/1993) z obrazložitvijo, da gre za hišniško stanovanje. Tega dejstva tožnik ne zanika in ga navaja tudi v svojih pritožbenih navedbah. Najkasneje tedaj je začel teči rok za vložitev zahteve po 3. odstavku 129. člena SZ. Tožeča stranka bi morala tedaj poskrbeti za varstvo svojih pravic. Relevantno opravičilo za zamudo roka lahko predstavlja le zloraba ali drugačno izigravanje upravičenca s strani zavezanca (prim. odločbo VS RS, opr. št. II Ips 42/2008). Za kaj takšnega v obravnavani zadevi ni šlo. Čakanje na izid pravde (oziroma celo čakanje na izid postopka z izrednim pravnim sredstvom – torej po pravnomočni odločitvi) pa roka ne more utemeljeno zadrževati ter ga s tem podaljševati. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugodilo ugovoru zastaranja. Pritožba, ki to odločitev napada, ni utemeljena. Podani tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP(2) je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Osmotožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo v ničemer ni mogla spremeniti svojega procesnega položaja. Stroški za to vlogo, torej za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP) ter jih pritožbeno sodišče ni priznalo.

(1) Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/1991 do Ur. l. RS, št. 69/2003).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 do Ur. l. RS, št. 45/2008).