Jedro

V izreku sklepa disciplinske komisije, ki je ugotovila hujšo kršitev delovnih obveznosti, mora biti dejanje, ki je očitano delavcu, opisano v dejanskem smislu, mora biti časovno opredeljeno, v njem pa mora biti - če je to pomembno za odločitev - navedena tudi škoda, ki je nastala delodajalcu. Le tako je mogoče uporabiti določbe o zastaranju (67. člen ZTPDR) in ugotoviti, ali je podan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja (4. člen Konvencije MOD št. 58).

Pri ugotavljanju, ali je zastaralo vodenje disciplinskega postopka, lahko sodišče druge stopnje svojo odločitev opre le na tiste (listinske) dokaze, ki jih je kot dejansko podlago za odločitev uporabilo sodišče prve stopnje.

Kršene so bile določbe 347., 355. in 4. točke 358. člena ZPP, če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo, da je bilo na prvi stopnji dejansko stanje pravilno ugotovljeno, nato pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v nasprotju z dokaznimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje, ne da bi za to navedlo dejansko podlago.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (1. alinea prvega odstavka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Disciplinski organi tožene stranke so ugotovili, da je tožnica (vodja PE za finance in svetovanje) kriva "oškodovanja po 3. alinei drugega odstavka 48. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij zaradi prenosa poslovnih funkcij in učinkov na podjetje P., d.o.o., Domžale, zaradi dejanja - obračuna provizije od kreditov, katerega del finančnega učinka je M. S. kot odgovorna oseba za plasiranje sredstev v L. inženiringu, prenesla na podjetje P., D.". S tem je po ugotovitvah disciplinskih organov storila hujšo kršitev delovnih obveznosti po 4. točki ("če nezakonito razpolaga z družbenimi sredstvi") in 10. točki ("če zlorabi svoj položaj ali prekorači dana pooblastila") 12. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik) in po 7. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) - kršitev določil o konkurenčni klavzuli (pravilno: prepovedi). Opisi kršitev delovnih obveznosti, ki bi jih naj tožnica storila, čas storitve kršitev in višina škode, ki bi naj nastala toženi stranki, v sklepih disciplinskih organov niso navedeni.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Razveljavilo je sklepa Disciplinske komisije z dne 18.1.1994 in Delavskega sveta z dne 11.2.1994. Ker je bila tožnica dne 31.1.1994 upokojena, ji je v točki 2. izreka sodbe prisodilo odpravnino ob upokojitvi (ta del izreka je postal pravnomočen in ni predmet te revizije).

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da disciplinski organi niso ugotavljali, katera so tista konkretna dejanja, ki naj bi jih storila tožnica. Celoten disciplinski postopek sloni na domnevi revizork Službe družbenega knjigovodstva Republike Slovenije (v nadaljevanju: SDK), da je tožnica obveščala o posredovanem kreditu družinske člane (5. stran obrazložitve).

Revizijsko poročilo ne navaja, razen sorodstva tožnice z ustanovitelji podjetja P., kaj konkretno je tožnica storila (6. stran). Iz dokazov (listine, priče, zaslišanje direktorja tožene stranke) izhaja, da se v disciplinskem postopku niso izvajali dokazi, ki bi privedli do zaključka, kaj je tožnica dejansko storila (6. stran). Ni dokazov, da je tožnica storila kršitve po 4. in 10. točki 12. člena Pravilnika (8. stran). Tožena stranka časovno ni opredelila očitanih kršitev, zato ni mogoče ugotoviti datumov, ko bi naj bile očitane kršitve storjene.

V zahtevi za začetek disciplinskega postopka je navedeno, da bi naj tožnica kršitve storila v letih 1992 in 1993. Za kršitve, ki bi jih naj tožnica storila do 11.2.1993, je - upoštevajoč določbo tretjega odstavka 67. čena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) - vodenje disciplinskega postopka zastaralo (8. stran).

Iz revizijskega poročila izhaja le domneva, da je tožnica storila kršitev po določbi 7. člena ZDR (9. stran).

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in je na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) izrek sodbe sodišča prve stopnje v 1. točki spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar glede na ugotovljeno dejansko stanje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava. O disciplinski odgovornosti tožnice je bil dokazni zaključek napačen. Nepravilnosti, ki jih je storila tožnica, je ugotovila kontrola SDK (3). Tožnica je s tem, ko je podjetju, katerega ustanovitelji in člani so bili njeni družinski člani, omogočila pobiranje provizije od dodeljenih kreditov tretjim osebam brez pravne podlage, storila očitane kršitve določene v Pravilniku tožene stranke. Pogodbe o posredovanju na podlagi določbe 813. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR) niso bile sklenjene. Tožnica je omogočila podjetju P., d.o.o., da je provizijo od sklenjenih poslov brez pravne podlage.

Za dejanja hujših kršitev po kreditnih pogodbah št. L-54/93 z dne 6.8.1993 (z dodatkom k pogodbi z dne 7.10.1993) in št. L-48/92 A z dne 6.10.1993, vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo (3-4).

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odloči naj tudi o stroških postopka.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) je po mnenju revizije v tem, ker je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. S tem je kršilo določbe 10. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 347. člena in 355. člena ZPP. Kršilo pa je tudi pravico tožnice do pravnega sredstva in pravico do enakega sojenja.

Obstoji nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi upokojitve, v izreku pa je zavrnilo zahtevek na razveljavitev sklepov organov tožene stranke. Dokazi, na katere sodišče druge stopnje opira svojo odločitev, niso bili izvedeni. Sodišče druge stopnje ni izvedlo dokazov, ki bi naj potrjevali, da je tožnica storila očitane hujše kršitve delovnih obveznosti.

Sprememba sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi temelji na drugače ugotovljenem dejanskem stanju, ne pa na zmotni uporabi materialnega prava na sodišču prve stopnje, kot svojo odločitev utemeljuje sodišče druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je po dokaznem postopku ugotovilo, da je kršitev na podlagi ugotovitev revizork moč le domnevati in da tožnica ni storila ničesar, kar bi ji bilo mogoče očitati.

Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Podjetje P., d.o.o. ni posredovalo poslov za toženo stranko, temveč za podjetji F., d.o.o. in L. L., d.o.o. Revizija je bila na podlagi določbe 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je predlagala zavrnitev revizije. Navajala je, da je tožnica v škodo tožene stranke poslovne funkcije - provizijo, prenesla na podjetje P., d.o.o. V reviziji ni navedeno, kateri so tisti dokazi, ki jih naj sodišči prve in druge stopnje naj ne bi izvedli in ki bi naj bili bistveni za odločitev.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma, zaradi razlogov in pod pogoji, ki so v 367. in 370. členu ZPP izrecno določeni. Na podlagi določbe 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Podana je uveljavljena bistvena kršitev določb ZPP.

Po določbi 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP je moč sodbo sodišča druge stopnje izpodbijati tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena, ki so bile storjene pred sodiščem druge stopnje. Čeprav revidentka izrečno ne uveljavlja tudi kršitve določbe 4. točke 358. člena ZPP, je iz njenih revizijskih navedb ("... je pa v resnici drugače ugotovilo dejansko stanje...", "...tožnici je bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva..." - 2. in 3. stran revizije) nedvomno sklepati, da graja tudi uporabo navedene določbe ZPP pred sodiščem druge stopnje. Po določbi 358. člena ZPP sodišče druge stopnje mora spremeniti sodbo sodišča prve stopnje med drugim tudi, če misli, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz dokaznih zaključkov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni storila kršitev, ki so ji očitane v sklepih disciplinskih organov tožene stranke. Dokazne podlage za ugotovitev disciplinske odgovornosti tožnice torej v prvostopni sodbi ni. Sodišče druge stopnje pa je kljub temu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen dokazni zaključek glede disciplinske odgovornosti tožnice, pri čemer ni navedlo dokazov, ki bi takšno ugotovitev potrjevali. V navedenih določbah ZPP torej ni bilo podlage za spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

Dana je tudi neskladnost med izrekom sodbe sodišča druge stopnje (zavrnitev tožbenega zahtevka na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke) in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje ("Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve in ne zaradi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ..." - 5. stran obrazložitve), je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP.

V zvezi z zastaranjem vodenja disciplinskega postopka (tretji odstavek 67. člena ZTPDR), ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje oprlo svojo odločitev na kreditni pogodbi in dodatek z dne 6.8., 6.10. in 7.10.1993, to je na listine, na katere sodišče prve stopnje ni oprlo svoje odločitve v zvezi z zastaranjem. V delu sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je navedeno, kateri dokazi so bili podlaga za njegovo odločitev (osrednji odstavek na 3. strani obrazložitve sodbe), navedene listine v zvezi z zastaranjem niso navedene (tudi osrednji odstavek na 8. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje zato, ker je samo uporabilo dokaze, ki niso bili dejanska podlaga za odločitev na prvi stopnji, ne bi smelo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje, ker za to ni podlage v 347. in 358. členu ZPP. Če se ni strinjalo z dokaznim zaključkom v sodbi sodišča prve stopnje, bi moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti na podlagi določbe 355. člena ZPP.

Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi točke a) drugega odstavka 9. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija) je dokazno breme, da obstoji resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu. Organi delodajalca morajo zato v disciplinskih postopkih izreke sklepov oblikovati tako, da je v njih točno naveden opis hujših kršitev delovnih obveznosti, ki bi jih naj storil delavec, in da so kršitve - zaradi ugotavljanja morebitnega zastaranja - tudi časovno opredeljene. Iz opisa kršitev mora izhajati, ali so te res tako hude, da je dokazan resen razlog za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, iz časovne opredelitve pa, da začetek in vodenje disciplinskega postopka nista zastarala, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Ob navedenih sestavnih delih izreka sklepov disciplinskih organov tožene stranke, bi moral ta vsebovati tudi višino provizij, ki bi jih naj tožnica prenesla na podjetje P. d.o.o., torej višino škode, ki bi naj nastala toženi stranki. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do navedenih vprašanj, čeprav bi to - ker gre za uporabo materialnega prava - moralo storiti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Vprašanja zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka (67. člen ZTPDR) v delovnih razmerjih so materialnopravna vprašanja. Ker je sodišče druge stopnje oprlo odločitev na dokaze, ki na prvi stopnji niso bili dejanska podlaga za odločitev, je s tem kršilo tudi materialno pravo.

Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena in drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Sodišče druge stopnje bo moralo ponovno odločiti na podlagi 347. in 355. člena ZPP.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Določbe ZOR in ZTPDR je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.