Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, mu je na podlagi določbe 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, priznalo razliko v plači. Ker je tožnik ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je zmotno stališče pritožbe, da bi mu za čas, ko ni delal, bodisi zaradi bolniške odsotnosti ali zaradi izrabe letnega dopusta, pripadalo le nadomestilo plače za nižje vrednoteno delovno mesto. Ker je ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta in bi moral za svoje delo prejemati plačo tega delovnega mesta, mu tudi v primeru odsotnosti pripada nadomestilo plače glede na plačo, ki bi jo moral prejemati.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki IV izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: "IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 6.690,66 EUR v roku 8 dni od vročitve, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.068,66 EUR, v roku 8 dni od vročitve, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na predložitev v podpis pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, s polnim delovnim časom na delovnem mestu višji samostojni policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi, v uradniškem nazivu višji samostojni policijski inšpektor I, ki je uvrščeno v 46. plačni razred (točka I izreka). Toženki je naložilo, da za tožnika obračuna in mu izplača razliko v plači za čas od junija 2013 do aprila 2022, v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za vsak mesečni znesek tečejo od 11. dne v naslednjem mesecu do plačila (točka II izreka). Na podlagi odpovedi tožbenemu zahtevku je zavrnilo višji znesek prikrajšanja v skupni višini 456,72 EUR za obdobje od januarja 2020 do aprila 2022 (točka III izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 5.570,70 EUR (točka IV izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v točki IV izreka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da mu sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov sestave 5. in 7. pripravljalne vloge, saj naj bi bili za postopek nepotrebni v smislu določbe 155. člena ZPP. Prav tako mu ni priznalo stroškov sestave 8. pripravljalne vloge, ker je sodišče navedeno vlogo štelo zgolj za odpoved delu tožbenega zahtevka oziroma za obrazložen dopis (tar. št. 39 OT). Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik zahteval tudi povrnitev predpravdnih stroškov v višini 642,57 EUR. Glede 5. in 7. pripravljalne vloge navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojega stališča, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je s 5. pripravljalno vlogo prerekal navedbe toženke iz njene pripravljalne vloge z dne 21. 6. 2022 in se obrazloženo opredelil do izračuna za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 1. 2022, ki ga je toženka predložila z navedeno pripravljalno vlogo. Zato je ni mogoče šteti za nepotrebno. S 7. pripravljalno vlogo z dne 7. 11. 2022 pa je tožnik odgovarjal na navedbe toženke iz njene pripravljalne vloge z dne 19. 10. 2022. Ravnal je skladno s sklepom sodišča prve stopnje z naroka z dne 21. 10. 2022, da se lahko do pripravljalne vloge opredeli. Z navedeno vlogo je obrazloženo prerekal navedbe toženke in se opredelil do seznama odsotnosti, ki ga je toženka predložila z navedeno vlogo. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ta vloga ni bila potrebna. Tožnik je z 8. pripravljalno vlogo z dne 16. 2. 2023 res zmanjšal tožbeni zahtevek, vendar pa ga je bilo potrebno modificirati tako, da je celotna vloga obsegala kar 20 strani. Zato je ni mogoče šteti za nepotrebno. Tožnik takšne konkretizacije oziroma modifikacije ni mogel opraviti ustno na naroku. Že v tožbi je pojasnil, da zahteva tudi povrnitev predpravdnih stroškov. Stroški so bili potrebni za individualni delovni spor, saj je postopek pravnega varstva predpisan v Zakonu o javnih uslužbencih. S tem, ko o teh stroških ni odločilo, je sodišče prve stopnje storilo kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper točki II in IV sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbo zavrže kot nedopustno, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ker tožnik izpodbija Akt o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji (Akt), kar pa ne more biti predmet presoje v individualnem delovnem sporu. Posamezni zahtevki javnih uslužbencev ne morejo biti podlaga za nesistemsko reševanje oziroma spremembo Akta in posledično zviševanje vrednotenja delovnih mest. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila A. A. iz GPU premeščena na PU B. "skupaj s svojim delovnim mestom", oziroma je bilo navedeno delovno mesto v Aktu ukinjeno na GPU in sistemizirano na PU B. Predstavnik za odnose z javnostmi na PU C., D. D., pa zaseda delovno mesto, ki je bilo v preteklosti preneseno z GPU na PU C. V fazi sprejemanja je predlog za spremembo Akta, da se delovno mesto višji samostojni policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi na PU C. spremeni v tipično delovno mesto, torej samostojni policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi, sprememba delovnega mesta višji samostojni policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi na PU B., pa, dokler je zasedeno, zaradi pridobljenih pravic osebe, ki delovno mesto zaseda, ni mogoča. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo aktov toženke, s katerimi so določene specifike in hkrati razlike med delovnim mestom samostojni policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi in višji samostojni policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi, temveč je svojo odločitev oprlo zgolj na izjave prič. Naloge na delovnih mestih predstavnikov za odnose z javnostmi PU E., PU B. in PU C., se razlikujejo. To izhaja tudi iz Akta, saj gre za delovna mesta v različnih nazivih. Na delovnem mestu višji samostojni policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi je obseg nalog širši v primerjavi z delovnim mestom, ki ga je na PU E. zasedal tožnik, istočasno so te naloge tudi zahtevnejše v primerjavi z nalogami tožnika. V skladu z ustaljeno sodno prakso je delavec upravičen do izplačila razlike v plači, če je opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki so podobne. Toženka je pojasnila, katerih del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta tožnik ni opravljal. Za obe delovni mesti se zahteva enaka stopnja izobrazbe, zaradi česar zgolj različno poimenovanje delovnega mesta še ne pomeni tudi dejansko zahtevnejšega dela. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik prepričljivo izpovedal, da vsi predstavniki za odnose z javnostmi vseh PU opravljajo enaka dela in se ukvarjajo z enakimi vprašanji, pri čemer se njihovo delo medsebojno razlikuje zgolj glede količine dela in glede tematike poročanja, saj tožnik ne more presojati, kakšno je delo predstavnikov za odnose z javnostmi na drugih PU. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da tožniku določenih nalog, ki jih je navajal v svojih vlogah (npr. predavanja študentom, sodelovanje z raznimi organizacijami) ni odredil delodajalec, temveč jih je tožnik opravljal na svojo lastno pobudo. V skladu s 44. členom ZDR-1 bi tožniku plačilo po dejansko opravljenem delu lahko pripadalo le v obsegu, v katerem je to delo dejansko opravljal, ne pa tudi v obdobjih, ko dela sploh ni opravljal. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbam tožnika in zaslišanih prič, oziroma jih ni presojalo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Ker je odločitev o glavni stvari napačna, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev po toženki izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo, razen deloma glede odločitve o stroških postopka. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje glede tožnikovega opravljanja del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta.

7. Tožnik je pri toženki na PU E. od 1. 6. 2013 dalje opravljal delo na delovnem mestu policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi, od 6. 9. 2016 na delovnem mestu policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi, od 1. 10. 2017 do 30. 4. 2022 pa na delovnem mestu samostojni policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi v uradniškem nazivu samostojni policijski inšpektor I. Trdil je, da se vsebina njegovega dela od 1. 6. 2013 ni spreminjala in da je bila vsebina del in nalog vseh predstavnikov za odnose z javnostmi na vseh PU enaka, le predstavnica PU B. za odnose z javnostmi A. A. in predstavnik PU C. za odnose z javnostmi D. D. sta bila v bistveno boljšem položaju, saj sta svoje delo opravljala v nazivu višji samostojni policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi. Za opravljanje enakega dela sta prejemala bistveno višje plačilo.

_K pritožbi toženke:_

8. Tožnik je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek postavil tako, da za posamezni mesec zahteva plačilo denarnega zneska v višini prikrajšanja. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ker naj bi tožnik izpodbijal Akt o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tožnik ne uveljavlja zahtevka, ki bi ga moral uveljavljati v kolektivnem delovnem sporu, zato ni razlogov za zavrženje tožbe iz navedenega razloga.

9. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka bistveno, ali je tožnik dejansko opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta višjega samostojnega policijskega inšpektorja - predstavnika za odnose z javnostmi, ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo aktov delodajalca, s katerimi so določene specifike in hkrati razlike med navedenima delovnima mestoma. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je treba pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka izhajati iz sistemizacije delovnih mest pri toženki ter primerjati dela in naloge delovnega mesta, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in delovnega mesta, katerega dela in naloge naj bi dejansko opravljal ter ugotoviti, ali je tožnik dejansko opravljal dela zahtevnejšega oziroma višje vrednotenega delovnega mesta. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo vsebino dela in nalog obeh delovnih mest ter pri tem pravilno zaključilo, da se delovni mesti glede določenih nalog prekrivata oziroma sta po svoji vsebini enaki, da pa opis višje vrednotenega delovnega mesta vsebuje določene naloge, ki so zahtevnejše, drugačne, in niso zajete v opisu tožnikovega delovnega mesta, in sicer opravljanje najzahtevnejših nalog na področju odnosov z javnostmi; pripravljanje informacij, poročil in analiz ter predlaganje sistemskih ukrepov; spremljanje, analiziranje, proučevanje in ocenjevanje varnostnih razmer ter učinkovitosti in uspešnosti policijskega dela; izvajanje najzahtevnejših nalog; sodelovanje pri oblikovanju sistemskih rešitev in drugih najzahtevnejših gradiv; zagotavljanje strokovne pomoči in izvajanje nadzora; sodelovanje pri pripravi predpisov s področja dela; sodelovanje pri projektih; usklajevanje nalog z drugimi državnimi organi in institucijami; oblikovanje novih oblik policijskega dela ter sodelovanje pri izpopolnjevanju taktike policijskega dela.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik po vsebini in zahtevnosti opravljal enake naloge, kot jih je na PU C. opravljal D. D., z izjemo tistih, ki tudi po prepričanju sodišča ne sodijo v opis del višje vrednotenega delovnega mesta, ter da isto velja tudi glede del in nalog, ki jih je na PU B. opravljala A. A., oziroma da ni obstajal razlikovalni element, ki bi opravičeval višjo plačo D. D. ter A. A. Naloge so bile po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje praktično enake in so se razlikovale zgolj glede tematike, ki je bila aktualna na določenem geografskem območju, pri čemer je bil obseg tožnikovega dela celo bistveno večji od obsega dela primerjanih javnih uslužbencev.

11. S tem v zvezi je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik ni mogel izpovedati o vsebini del in nalog drugih predstavnikov za stike z javnostmi, oziroma da sodišče prve stopnje v tem delu ne bi smelo upoštevati njegove izpovedi, saj je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo tudi na podlagi izpovedi D. D., F. F., A. A. in njenih nadrejenih, G. G. in H. H. ter na podlagi njihovih izpovedi primerjalo dejansko delo tožnika z delom primerjanih javnih uslužbencev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tožnikovo delo, vezano na odnose z javnostmi, enako. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožniku in pričam v nasprotju s splošnim dokaznim pravilom. Dokazna ocena je namreč pravilna in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, torej da sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

12. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpoved I. I. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo pravilno stališče, da je bila izpoved I. I. o tem, da primerjana javna uslužbenca opravljata zahtevnejše in obsežnejše delo od tožnika, ne le v nasprotju z izpovedbo tožnika, temveč tudi v nasprotju z izpovedbami vseh ostalih prič ter v nasprotju s strani tožnika predloženo listinsko dokumentacijo. Priča iz lastne zaznave ni poznala niti dela tožnika niti dela primerjanih javnih uslužbencev, temveč je o tem, da naj bi šlo pri delu primerjanih javnih uslužbencev za zahtevnejše naloge, izpovedovala na podlagi pojasnil, ki so mu bila posredovana s strani PU. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča njegova izpoved ni relevantna.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi bil tožnik upravičen do izplačila razlike v plači le, če bi opravljal vse naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal najzahtevnejše naloge (in ne zgolj zahtevnih nalog), kot tudi, da je opravljal vsa dela, ki izhajajo iz formalnega opisa višje vrednotenega delovnega mesta.

14. Ker je tožnik ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je zmotno stališče pritožbe, da bi mu za čas, ko ni delal, bodisi zaradi bolniške odsotnosti ali zaradi izrabe letnega dopusta, pripadalo le nadomestilo plače za nižje vrednoteno delovno mesto. Ker je ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta in bi moral za svoje delo prejemati plačo tega delovnega mesta, mu tudi v primeru odsotnosti pripada nadomestilo plače glede na plačo, ki bi jo moral prejemati.

15. Pritožba navaja, da naj bi šlo pri nalogah D. D. za druge naloge po odredbi nadrejenega, in da se sodišče prve stopnje do teh trditev toženke ni opredelilo. Navedeno ne drži, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je D. D. poleg del tiskovnega predstavnika hkrati opravljal dela in naloge s področja Službe direktorja PU oziroma naloge, ki so izven konteksta nalog povezanih z mediji. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je nekatere naloge opravljal kot druge naloge po odredbi nadrejenega, dela, ki pa jih je opravil na področju gorske policijske enote pa kot delo po odločbi, pri čemer je bila aktivacija dodatno plačana.

16. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, mu je na podlagi določbe 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, priznalo razliko v plači. Ker je navedena pravna podlaga odločilna za ugoditev tožbenemu zahtevku, ni utemeljeno stališče pritožbe, da posamezni zahtevki javnih uslužbencev ne morejo biti podlaga za nesistemsko reševanje oziroma spremembo Akta in posledično za zviševanje vrednotenja zasedenih delovnih mest. Nasprotno, tožbeni zahtevek temelji na dejstvu, da je toženka sama povzročila nesistemski položaj s tem, ko je v svojem Aktu za opravljanje enakih del in nalog določila dve različno vrednoteni delovni mesti. Dejstvo, da sta bila A. A. in D. D. pred tem zaposlena na GPU, ni razlog, da se delovni mesti na PU B. in PU C. "prilagodita" njunemu delovnopravnemu položaju tako, da se zanju določi drugačno, višje vrednoteno delovno mesto, kot za vse ostale predstavnike za stike z javnostmi na drugih PU. S tem v zvezi je tudi nebistvena pritožbena navedba, da je že v postopku sprememba Akta, s katero se bo delovno mesto višjega policijskega inšpektorja - predstavnika za odnose z javnostmi na PU C. spremenilo v tipično delovno mesto, torej v delovno mesto samostojni policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi.

17. Glede na navedeno tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi ob takšni predpostavki, torej da je tožnik upravičen do razlike v plači, ker so naloge delovnih mest primerljive, lahko tako veljalo za vsa uradniška delovna mesta v državni upravi. V okoliščinah konkretnega primera pritožba izhaja iz zmotnega stališča, da različno poimenovanje obeh delovnih mest še ne pomeni tudi dejansko zahtevnejšega dela, saj je dokazano, da ne gre le za razliko v poimenovanju, temveč tudi glede zahtevnosti del in nalog. Ni odločilna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo, da tožniku določenih nalog, ki jih je navajal v svojih vlogah, npr. predavanja študentom in sodelovanje z raznimi organizacijami, ni odredila toženka, temveč jih je opravljal sam na svojo lastno pobudo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo tudi te aktivnosti tožnika, vendar pa to v ničemer ne vpliva na bistveno pravilno ugotovitev glede tožnikovega dela na področju odnosov z javnostmi, kar pa je bila tožnikova delovna zadolžitev.

18. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da bi lahko tožnik uveljavljal le plačilo razlike v plači na podlagi povečanega obsega dela v smislu določbe 22.e člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), saj pritožba izhaja iz neutemeljenega stališča, da je sodišče prve stopnje samo s seboj v nasprotju, ker ugotavlja, da vsi predstavniki za odnose z javnostmi opravljajo enaka dela, razlika je le glede količine dela, kar pa ni predmet višje vrednotenega dela, temveč povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, zato ni nasprotij v ugotovitvah sodišča, obseg dela (v smislu preseganja pričakovanih rezultatov dela) pa za priznanje razlike v plači na podlagi 44. člena ZDR-1 ni odločilen.

_**K pritožbi tožnika:**_

19. Pritožba utemeljeno navaja, da je potrebno tožnikovo 5. in 7. pripravljalno vlogo šteti za potrebni vlogi v smislu določbe 155. člena ZPP, ki določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Pritožba namreč utemeljeno izpostavlja, da je tožnik s svojo 5. pripravljalno vlogo prerekal navedbe toženke iz njene pripravljalne vloge z dne 21. 6. 2022 in se obrazloženo opredelil do izračuna oziroma preglednice toženke za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 1. 2022, ki ga je predložila z navedeno pripravljalno vlogo. Zato je po stališču pritožbenega sodišča ta vloga bila potrebna v smislu 155. člena ZPP. Podobno velja tudi za 7. pripravljalno vlogo, s katero se je tožnik opredelil do navedb toženke iz njene pripravljalne vloge z dne 19. 10. 2022 ter do seznama odsotnosti, ki ga je toženka predložila z navedeno vlogo. Tudi ta vloga je bila potrebna. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče pojasnilo, da vlog ni štelo za potrebne, vendar pa je glede na navedeno zmotno uporabilo določbo 155. člena ZPP.

20. Glede 8. pripravljale vloge pa se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi se ta po Odvetniški tarifi (OZ; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) vrednotila drugače kot obrazložen dopis, saj je tožnik z navedeno vlogo (le) deloma umaknil tožbeni zahtevek. Pritožbene navedbe, da tega ni mogel storiti na naroku zaradi obsežnosti tožbenega zahtevka, niso utemeljene, saj bi lahko sodišče prve stopnje glede na delni umik tožbe samo odločilo o preostalem delu tožbenega zahtevka, ne glede na končno "redakcijo" tako modificiranega oziroma zmanjšanega tožbenega zahtevka, kot ga je tožnik oblikoval v 8. pripravljalni vlogi. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za 8. pripravljalno vlogo priznalo 50 točk po OT za obrazložen dopis po tar. št. 39 OT.

21. Sodišče prve stopnje sicer res ni obrazložilo, zakaj tožniku ni priznalo stroškov predsodnega postopka, vendar pa gre za čisto denarno terjatev, ki bi jo tožnik lahko uveljavljal direktno pred sodiščem. Zato do teh stroškov ni upravičen, saj niso bili potrebni in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

22. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, da je tožniku za 5. in 7. pripravljalno vlogo priznalo po 750 točk za vlogo, 2 % materialnih stroškov, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša 559,98 EUR, oziroma 1.119,96 EUR za obe vlogi. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je glede na navedeno v točki IV izreka delno spremenilo tako, da je skupni znesek priznanih stroškov postopka zvišalo na 6.690,66 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

23. V preostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti razlogi, ki sta jih uveljavljali pritožbi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

24. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela, tožniku pa je dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov in stroškov odgovora na pritožbo (154., 155. in 165. člen ZPP). Po tožniku izpodbijani del sodbe znaša 2.285,18 EUR, zato je upravičen do 375 točk po OT za sestavo pritožbe, do 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Ker je tožnik uspel z zneskom 1.119,96 EUR oziroma do 49 %, mu je pritožbeno sodišče priznalo sorazmerni del stroškov v višini 137,19 EUR.

25. Za odgovor na pritožbo je glede na vrednost po toženki izpodbijanega dela sodbe (68.839,42 EUR) tožnik upravičen do 1.250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, do materialnih stroškov, in sicer do 2 % do 1.000 točk (20 točk oziroma 12,00 EUR), do 1 % nad 1.000 točk (2,5 točke oziroma 1,5 EUR), kar skupaj z 22 % DDV znaša 931,47 EUR. V celoti je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.068,66 EUR.