Jedro

Parkirni znak sam po sebi ni dokaz, da gre za pripadajoče zemljišče. Tudi vprašanje javnega interesa je povsem irelevantno. Pomembna je ugotovitev funkcionalne vezanosti zemljišča na stavbo, saj ta glede na nekdanja pravila predtranzicijskega prava, pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine, pravila o akcesornosti pravic na zemljišču in predpisov o lastninjenju praviloma zadostuje za sklep, da je táko zemljišče postalo last lastnika stavbe.

Čeprav je bilo funkcionalno zemljišče k obravnavani stavbi že določeno z upravno odločbo, to ob upoštevanju 43. člena ZVEtL-1 ni razlog, ki bi onemogočal ugotovitev, da je to zemljišče obsežnejše. Sodišče ima možnost, da kljub izdani pravnomočni odločbi o funkcionalnem zemljišču določi pripadajoče zemljišče na podlagi ostalih zakonskih kriterijev.

Sporno zemljišče je bilo ob uveljavitvi ZGJS v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, na njej pa so pravico uporabe izvrševali etažni lastniki, zato ni bil predmet lastninjenja po 76. členu ZGJS, niti predmet lastninjenja po ZLNDL.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da so parc. št. 901/14, 901/15 in 901/18, vse k. o. 0000 pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 0000-0001 z naslovom A. 4, stoječi na parc. št. 901/13, k. o. 0000, ter so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da so prej navedene parcele v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča (ID zaznambe 001, začetek učinkovanja 26. 9. 2013 ter ID zaznambe 002, začetek učinkovanja 11. 12. 2015) po uradni dolžnosti vpišejo v zemljiški knjigi kot splošni skupni deli stavbe ID znak 0000-0001 ter so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe. Predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki se nanaša na parc. št. 901/16, 901/17, 901/19, 900/3, 899/2 in 901/6, vse k. o. 0000, pa je kot neutemeljen zavrnilo in v tem delu po uradni dolžnosti izbrisalo zaznambo postopka v zemljiški knjigi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje prva nasprotna udeleženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagatelji niso nedvoumno dokazali, da so z nakupom stanovanj v predmetni stavbi pridobili tudi lastninsko pravico oz. pravico uporabe na zemljišču, ki jim ga je sodišče prve stopnje določilo kot individualno pripadajoče zemljišče k stavbi. Iz listinske dokumentacije, ki se sicer nanaša na druge stavbe v soseski, izhaja, da po lokacijski odločbi obseg oz. vrsta zunanje ureditve, ki naj bi jo bil dolžan urediti investitor, ni bila predpisana. Iz dopisa investitorja gradnje na naslovu A. 58 - 66 z dne 15. 9. 1972, v katerem ta odgovarja pravnemu predniku nasprotne udeleženke S., izhaja, da stroški ureditve niso bili obračunani v ceni stanovanj ter da se tovrstni stroški krijejo iz prispevkov za uporabo mestnega zemljišča, to pa so občinska sredstva. Predlagatelji oz. njihovi pravni predniki niso plačali ureditve parkirišč, ki jim jih prvostopno sodišče sedaj dodeljuje neodplačno. Izpostavlja določbo v času izgradnje veljavnega 2. člena Zakona o prometu z zemljišči. Ta je določala, da nepremičnine, ki so v splošni rabi, niso v pravnem prometu. Po Zakonu o komunalnih delovnih organizacijah, ki opravljajo komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, se je kot komunalna dejavnost posebnega družbenega pomena med drugim štelo tudi vzdrževanje in opremljanje ulic, trgov in cest v naselju, čiščenje javnih površin, občina pa je lahko kot tako dejavnost določila tudi urejanje in vzdrževanje parkov in zelenic, urejanje in vzdrževanje športnih in drugih rekreacijskih objektov, otroških igrišč ipd. Naprave in oprema komunalnih objektov skupne rabe so osnovno sredstvo komunalne organizacije, ki s temi objekti in napravami upravlja. Interpretacija sodnega izvedenca o ekonomski analizi zazidalnega načrta iz leta 1982 je glede na pojasnjeno zmotna, ker ne upošteva širše (javne) rabe parkirišč. Ni resnična trditev, da so stroške njihove izgradnje krili kupci stanovanj oz., da so bili upoštevani v ceni stanovanj. Investitor je pridobil pravico uporabe le na parcelah št. 901/3 in 901/4, kar predstavlja identično zemljišče, kot je bilo z upravno odločbo št. 000-977/93 z dne 7. 5. 1993 opredeljeno kot funkcionalno zemljišče, potrebno za normalno uporabo bloka, stoječega na zemljišču s parc. št. 901/3, torej za predmetno stavbo in stavbo na naslovu v A. 2. Pritožnica opozarja, da le dejansko zatrjevanje uporabe zemljiške parcele ne zadostuje in pri tem izpostavlja odločbe VS RS II Ips 322/2013, II Ips 394/1995 in II Ips 304/2014. Sodna praksa je funkcionalno zemljišče štela za lastninsko kategorijo in ni dopustila posega v pravico uporabe le na podlagi zatrjevanega individualnega interesa, da je za redno rabo stavbe potrebna večja površina zemljišča. Pravna podlaga je vsekakor potrebna, da se izkaže pravica uporabe na stavbnem zemljišču, in šele, ko je ta izkazana, se ugotavljajo dejanske okoliščine, ali k stavbi pripada funkcionalno zemljišče in v kakšnem obsegu. Pri tem pa je potreben restriktivni pristop, kar izhaja iz stališča sodne prakse. Predlagatelji niso uspeli izkazati, da so v času družbene lastnine na sporni zemljiški parceli 901/18, k. o. 0000 imeli pravico uporabe, ki se je ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. ZVEtL-1 v 43. členu ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice, niti pravice uporabe na zemljišču, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe že po materialnem pravu pridobili ali zadržali lastninsko pravico. Glede prej navedene parcele ni izkazan pridobitni naslov investitorja, zato investitor te zemljiške parcele ni mogel prenesti na etažne lastnike oz. takrat imetnike pravice uporabe, ker pravice do prenosa na njih sploh ni imel. Parcela je formalno last nasprotne udeleženke in njeno osnovno sredstvo. Po elaboratu B., d. d. predstavlja grajeno javno dobro lokalnega pomena, v naravi pa gre za javno parkirišče. Javne ceste, obcestni svet in javna parkirišča predstavljajo infrastrukturni objekt, zato je njihovo lastninjenje potekalo po specialnem predpisu – Zakonu o gospodarskih javnih službah1. Z dnem uveljavitve ZGJS je nepremičnina s parc. št. 901/18, k. o. 0000 postala lastnina mesta L., katerega pravna naslednica je nasprotna udeleženka. Parkirišča tudi sicer v veliki večini niso nikoli pripadala točno določenim stavbam oz. stanovalcem, temveč so bila zgrajena na obodu sosesk, ob prometnicah, kjer so imeli pravico uporabe vsi prebivalci soseske ter so bila javna in v lasti pravne prednice prve nasprotne udeleženke.

V zvezi s parkirnimi znaki predlagatelji niso izkazali, da so postavljeni legalno, poleg tega pa zgolj postavitev znaka ne utemeljuje pripadajočega zemljišča k stavbi po nobenem kriteriju iz določbe 43. člena ZVEtL-1. Tudi sodna praksa je že večkrat poudarila, da postopek po ZVEtL-1 ni namenjen pridobivanju parkirnih mest. Sklep posega na grajeno javno dobro, ki je po namenu in vsebini namenjeno vsem. Nepremičnina kot je javno parkirišče predstavlja infrastrukturni objekt, zato je njegovo lastninjenje potekalo po specialnem predpisu – ZGJS. Ta predpis pa kot starejši in specialnejši izključuje uporabo ZLNDL za postopek lastninjenja nepremičnin. Da ni mogoče v celoti izključiti javne rabe oz., da ni podana izključna raba lastnikov predmetnih stavb, izhaja tudi iz tega, da gre za neograjeno prehodno območje celotne soseske, ki vsebuje (tudi) javno parkirišče. Sodišče prve stopnje se do navedb nasprotne udeleženke ni podrobneje opredelilo, zato je izpodbijani sklep močno pomanjkljiv, sodišče pa je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opredeliti bi se moralo tudi do strokovnega elaborata B., d.d. in ne zgolj povzeti ugotovitev sodne izvedenke. Prav tako ni obrazloženo ocenilo/pojasnilo, zakaj ni upoštevalo pripomb, ki jih je nasprotna udeleženka podala na izvedensko mnenje. Pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi je nujno treba upoštevati tudi javni interes, kar izhaja iz namena zakonodajalca, ki je v petem odstavku 48. člena ZVEtL-1 predvidel udeležbo občine v postopku določitve pripadajočega zemljišča. Tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je odločilo v nasprotju z navedenim.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrže oz. zavrne. Podrejeno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo predlagatelji vztrajajo pri podanih navedbah in pripravljalnih vlogah ter poudarjajo, da individualno pripadajoče zemljišče k stavbi z ID znakom 0000-0001 na naslovu v A. 4 predstavljajo parc. št. 901/14, 901/15 in 901/18, vse k. o. 0000, in so tako v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe z ID znakom 0000-0001. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 42. člena ZVEtL-1 se v okvir pripadajočega zemljišča uvršča tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi, postalo last lastnikov teh stavb.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev, da parc. št. 901/14, 901/15 in 901/18, vse k. o. 0000 predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 0000-0001 na naslovu v A. 4, temeljilo na ugotovitvah: - da je bila stavba na naslovu A. 4 zgrajena leta 1973, in sicer skupaj s sosednjo stavbo na naslovu (ID znak 0000-1546) kot enovit objekt na podlagi istega gradbenega in lokacijskega dovoljenja, in sta se šele leta 2002 razdružili v dve samostojni stavbi, vsaka s svojim vpisom v kataster stavb in s svojim odmerjenim zemljiščem pod stavbo; - da je bila za obravnavano stavbo skupaj s sosednjo stavbo izdana odločba Občine L.-X., Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora št. 000-97/93 z dne 7. 5. 1993 o določitvi funkcionalnega zemljišča, ki je opredelila, da zemljišče s parc. št. 901/4, dvorišče v izmeri 570 m2, predstavlja funkcionalno zemljišče, potrebno za normalno uporabo obeh navedenih stavb; - da so v prostorskem aktu poleg dovoza in dostopa k stavbi predvidena tudi parkirišča vzdolž stavbe; - da je s pogodbo o pravnem prometu, sklenjeno med Občino L.-X. in G. kot pravnim naslednikom investitorja gradnje slednji pridobil pravico uporabe na zemljišču s parc. št. 901/3, stanovanjska stavba v izmeri 877 m2 in parc. št. 901/4, dvorišče v izmeri 570 m2, vse v skupni izmeri 1447 m2, kar predstavlja identično zemljišče, kot je bilo z upravno odločbo opredeljeno za funkcionalno zemljišče; - da parc. št. 901/4 v zahodnem delu predstavlja dostop do stavbe z zunanjim vhodnim stopniščem, prostor za vzdrževanje stavbe, prostor manipulacije ter zeleno površino; na vzhodni strani pa dostop in dovoz do stavbe in notranjih garaž, prostor za vzdrževanje stavbe, prostor manipulacije ter prostor za parkiranje vozil ob stavbi; - da zemljišče s parc. št. 901/2 predstavlja del asfaltnega območja parkirišča, jasno označenega s prometnim znakom, in prometno dovozne manipulacijske površine na vzhodni strani stavbe, približno v širini stavbe in v svojem vzhodnem oz. severovzhodnem delu zaobseže tudi del zelenega pasu z drevoredom (v delu zaraslo brežino), približno do koridorja pešpoti, v severovzhodnem delu te parcele pa so postavljeni smetnjaki, ki so v izključni uporabi etažnih lastnikov obravnavane stavbe; - da je bila na podlagi elaborata parcelacije zemljišč s parc. št. 901/4 in 901/2 za vpis sprememb v zemljiški kataster ukinjena parc. št. 901/4, iz nje pa so nastale nove parc. št. 901/14, 901/15 in 901/16; ukinjena pa je bila tudi parc. št. 901/2 in so iz nje nastale nove parc. št. 901/17, 901/18 in 901/19. 7. Pritožnica opozarja na dopis investitorja gradnje stavbe na naslovu A. 58 do 66 z dne 15. 9. 1972, ki naj bi izkazoval, da kupci niso plačali stroškov zunanje ureditve okolice in da ureditev ni bila obračunana v ceni stanovanj. Meni, da pravni predniki predlagateljev sploh niso plačali ureditve parkirišč, ki jim jih sodišče prve stopnje sedaj „dodeljuje neodplačno“.

8. Dopis, na katerega se sklicuje pritožnica, ne more imeti želene teže, saj se ne nanaša na stavbo, h kateri se v obravnavanem postopku ugotavlja pripadajoče zemljišče. Pritožnica sicer predstavi širši kronološki pregled zakonske ureditve, s katerim želi izkazati, da nepremičnine, ki so bile v splošni rabi, niso bile v pravnem prometu. Vendar prezre, da je bistven odgovor na vprašanje, ali je zemljišče glede na prostorske akte iz obdobja gradnje kot tudi ob upoštevanju namenske oz. dejanske rabe zemljišč, torej v povezavi z njegovo specifično prostorsko umeščenostjo, povezano z redno rabo stavbe in je namenjeno ter nujno potrebno za normalno funkcioniranje te stavbe ali z javno rabo. Sodišče prve stopnje je k odgovoru na to vprašanje pristopilo celovito; zajelo je celotno obdobje od gradnje do ukinitve družbene lastnine, pri čemer je upoštevalo specifiko gradenj v času družbene lastnine.

9. Pridobitev pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču v korist pridobiteljev posameznih stanovanj ni bila pogojena z vključitvijo tega zemljišča v prodajno pogodbo, niti z odmero funkcionalnega zemljišča. Pridobitelj posameznega stanovanja je z nakupom stanovanja že na podlagi zakona pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču. Zaradi načela akcesornosti funkcionalno zemljišče ni bilo samostojen predmet razpolaganja – sodilo je k stavbi, pridobilo in prenašalo se je le skupaj z njo.2

10. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo pravno podlago za pridobitev pravice uporabe na stavbišču in zemljišču, potrebnem za redno rabo objekta. V 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je povzelo predpise o pravni ureditvi nepremičnin, veljavne v času gradnje stanovanj in sklepanja kupoprodajniih pogodb, ko je za stavbna zemljišča še veljal sistem družbene lastnine. Za pravico uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, marveč je bilo odločilno dejansko izvrševanje. Upravičenja so na zemljišču pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe. To pa so bili lastniki stanovanj, ki so zemljišča potrebovali za redno rabo – za dostop in parkiranje. Ob uveljavitvi ZLNDL pa so pridobitelji posameznih delov stavbe kot dejanski imetniki pravice uporabe na družbenih zemljiščih po samem zakonu pridobili (so)lastninsko pravico.

11. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po predtranzicijskem in tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Sodišče prve stopnje je skrbno ovrednotilo vse okoliščine, pomembne za presojo, ali sporna nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi. V skladu z določbo 43. člena ZVEtL-1 je pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevalo zlasti, (1) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali z njenimi deli, (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, (3) preteklo redno rabo ter (4) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. ZVEtL-1 kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča ne obravnava izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma in s tem omogoča, da se s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče3. Pomembna je ugotovitev funkcionalne vezanosti zemljišča na stavbo, saj ta glede na nekdanja pravila predtranzicijskega prava, pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine, pravila o akcesornosti pravic na zemljišču in predpisov o lastninjenju praviloma zadostuje za sklep, da je táko zemljišče postalo last lastnika stavbe, saj je bila prav to podlaga za pridobitev pravice uporabe in poznejše olastninjenje v korist lastnika stavbe po zakonu v primeru družbenega zemljišča4. 12. Čeprav je bilo funkcionalno zemljišče k obravnavani stavbi že določeno z upravno odločbo z dne 7. 5. 1993, pa to ob upoštevanju 43. člena ZVEtL-1 ni razlog, ki bi onemogočal ugotovitev, da je to zemljišče obsežnejše. Sodišče ima namreč možnost, da kljub izdani pravnomočni odločbi o funkcionalnem zemljišču določi pripadajoče zemljišče tudi na podlagi ostalih zakonskih kriterijev. Glede spornega dela parc. št. 901/25, ki je v naravi parkirišče, izvedenec ugotavlja, da bi ob neidentificiranih individualnih upravnih dovoljenjih oz. aktih, na osnovi katerih je bila stavba zgrajena, iz ocene namena načrtovanih elementov zunanjih ureditev v identificiranih prostorskih aktih (zazidalni načrt iz leta 1965 in modifikacija zazidalnega načrta iz leta 1968), ki sicer ne izkazujejo opredelitev posamičnih ali skupnih funkcionalnih zemljišč konkretnih stavb oz. jasnih opredelitev javnih površin, prvenstveno v povezavi z ugotovitvami sedanje oz. pretekle rabe bilo mogoče tudi ta del parcele, ki predstavlja parkirišče in prostor za smetnjake, razpoznati kot zemljišče, namenjeno za normalno redno rabo stavbe.

13. Z ogledom na naroku na kraju samem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da del parc. št. 901/2 v naravi predstavlja parkirišče in prostor za smeti, vse v izključni uporabi etažnih lastnikov predmetne stavbe. Parkirišča so jasno označena s prometnim znakom. Iz urbanističnega izvedenskega mnenja izhaja, da je prostorski akt iz časa gradnje predmetne stavbe (zazidalni načrt iz leta 1965 in modifikacija zazidalnega načrta iz leta 1968) načrtoval parkirna mesta (določen normativ parkirnih mest in določena prostorska razporeditev parkirnih mest) na vzhodni strani vzdolž stavbe, ki so tudi dejansko izvedena in ves čas v dejanski uporabi etažnih lastnikov predmetne stavbe, kar utemeljuje pravno sklepanje, da je tudi ta del zemljišča mogoče šteti kot zemljišče, načrtovano za namen redne rabe obravnavane stavbe. Na podlagi načela akcesornosti pa so etažni lastniki z nakupom stanovanj na podlagi zakona pridobili tudi solastninsko pravico na pripadajočem zemljišču, kar v konkretnem primeru predstavlja tudi sporno parkirišče na vzhodni strani predmetne stavbe. Ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi sledilo izvedencu urbanistične stroke, ki je ovrgel trditev prve nasprotne udeleženke, da gre za javna parkirišča, saj tega ne predvideva niti trenutno veljavni prostorski akt. Predlagatelji so izkazali, da to zemljišče uporabljajo, koristijo, vzdržujejo in imajo v posesti že vse od izgradnje predmetne stavbe dalje in ureditve njene okolice. Na tem zemljišču so imeli ves čas dejansko pravico uporabe in so 25. 7. 1997 na podlagi ZLNDL postali njegovi (so)lastniki. Sedanja situacija predstavlja dejansko izvedbo prostorskega akta, veljavnega v času načrtovanja/izgradnje predmetne stavbe po 1. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 in glede na dejansko ureditev zemljišča v preteklosti v naravi po 2. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ter glede na preteklo redno rabo zemljišča po 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na pojasnjeno so neutemeljeni pritožbeni ugovori o neizkazanosti pridobljene pravice uporabe.

14. Sporno zemljišče je bilo tudi ob uveljavitvi Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, na njej pa so pravico uporabe izvrševali etažni lastniki, zato niso bila predmet lastninjenja po 76. členu ZGJS, niti predmet lastninjenja v korist prve nasprotne udeleženke po ZLNDL. Pravica uporabe na stavbnem zemljišču in zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe, se je vselej prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na posameznem delu stavbe že po samem zakonu, zato sodišče prve stopnje z ugotovitvijo obsega pripadajočega zemljišča k obravnavani stavbi ni poseglo v pravice prve nasprotne udeleženke.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neopredelitvi do navedb nasprotne udeleženke ter elaborata B., d.d. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge za sledenje ugotovitvam izvedenca urbanistične stroke ter poudarilo pomen ugotovljenega dejanskega stanje z ogledom na kraju samem. Trditev nasprotne udeleženke o javnem parkirišču ne podpira niti trenutno veljavni prostorski akt. V točki 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa je jasno argumentiralo razloge za ugotovitev, da tudi zemljišče s parc. št. 901/18, ki je v naravi parkirišče in prostor za smeti, predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi ter s tem ovrglo neupravičena sklicevanja prve nasprotne udeleženke na lastninsko pravico.

16. Iz izpodbijanega sklepa veje, da se je sodišče prve stopnje soočilo z argumenti prve nasprotne udeleženke. Čeprav elaborata B., d.d. izrecno ne omenja v obrazložitvi, pa navede argumente, ki prepričljivo izkazujejo neutemeljenost zatrjevanj prve nasprotne udeleženke. Ugotovilo je, da del parc. št. 901/4 in del parc. št. 901/2, ki predstavlja parkirišče in prostor za smetnjake na vzhodni strani predmetne stavbe tvorita enovito zaključeno celoto s predmetno stavbo in njenim stavbiščem ter predstavljata minimalni obseg zemljišča, nujno potrebnega za redno rabo stavbe na naslovu A. 4. Predstavljata dostope in dovoze, parkirne prostore ter prostor za smeti ipd. Služita izključno redni rabi obravnavane stavbe, zato so izpolnjeni kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL za ugotovitev pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi.

17. Parkirni znak na parc. št. 901/18 sam po sebi ni dokaz, da gre za pripadajoče zemljišče, kot pravilno opozarja pritožba. V povezavi s preostalimi izpostavljenimi elementi pa predstavlja enega od indicov, ki kaže, da imajo sporno zemljišče v posesti izključno etažni lastniki stavbe.

18. Tudi vprašanje javnega interesa je povsem irelevantno. Izkazana namenska vezanost predmetnega zemljišča k redni rabi stavbe in specifična prostorska situacija ga povezujejo z redno rabo stavbe in ne z javno rabo.

19. Pritožba ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi preizkusa, opravljenega v okviru izpostavljenih pritožbenih razlogov, ter razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

20. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih udeleženci niso priglasili.

1 Ur. l. RS, št. 32/1993, ZGJS. 2 Primerjaj II Ips 128/2018. 3 Primerjaj VSK sklep I Cp 449/2018. 4 Poročevalec DZ, predlog ZVEtL-1, stran 64. 5 Sedaj ta odmerjeni del predstavlja parc. št. 901/18, k. o. 0000.