Jedro

Načelo enakega obravnavanja pred upravnim organom, ki je splošno ustavno-pravno načelo (2. odstavek 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave) sicer ne pomeni, da mora organ ne glede na vidik (ne)pravilnosti in (ne)zakonitosti nek kasnejši dejanski stan obravnavati na enak način, kot je odločal predhodno v bistveno enakem primeru. Upravni organ lahko sprejme drugačno odločitev kot v pretekli primerljivi zadevi, vendar mora za to navesti razloge. Iz določbe 1. odstavka 149. člena ZOFVI izhaja, da je za obravnavani primer bistveno, ali je tožnica opravila strokovni izpit „po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja.“ To pa pomeni, da ni bistveno samo, pred katero komisijo je tožnica opravila strokovni izpit, ampak je treba poleg tega upoštevati tudi, ali je po vsebini opravljala tak strokovni izpit s področja vzgoje in izobraževanja, ki ga je mogoče šteti za primerljivega z strokovnim izpitom pred komisijo Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 10051-313/2008-V-5829 z dne 11. 6. 2008 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Minister za šolstvo in šport je na podlagi 105. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – UPB5) in na predlog A.A. za napredovanje v naziv svetnica odločil, da se zavrne predlog za napredovanje A.A., ki ima strokovni naslov profesorica pedagogike in sociologije, zaposlene v vrtcu, v naziv svetnica. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka navaja, da je ravnateljica vrtca dne 27. 2. 2008 v skladu s 6. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 54/2002) vložila predlog za napredovanje zaposlene A.A. v naziv svetnica. Iz navedb v predlogu izhaja, da je bila stranka v času vložitve predloga zaposlena v vrtcu, na delovnem mestu svetovalne delavke in da je dne 25. 4. 1983 na Filozofski fakulteti, Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, pridobila strokovni naslov profesorica pedagogike in sociologije. V skladu z 2. členom Pravilnika lahko v naziv napredujejo strokovni delavci, ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 UPB5, v nadaljevanju: ZOFVI) v 3. odstavku 92. člena določa, da morajo strokovni delavci obvladati slovenski knjižni jezik, imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi, ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom. Izobrazbene pogoje za svetovalnega delavca v vrtcu določa Zakon o vrtcih, ki v 40. členu določa, da morajo imeti svetovalni delavci visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri in pedagoško izobrazbo. Pri pregledu strankinega predloga za napredovanje v naziv je bilo ugotovljeno, da ni izkazala opravljenega strokovnega izpita kot ga opredeljuje ZOFVI v 102. členu ter Pravilnik o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja. Pravilnik o strokovnem izpitu v 11. členu določa, da se strokovni izpit opravlja pred pristojno komisijo za strokovni izpit. Strokovni izpit se opravlja pred izpitnimi komisijami, ki jih tožena stranka v odločbi tudi navaja. V nadaljevanju tožena stranka pravi, da je stranka za izkaz opravljenega strokovnega izpita za področje vzgoje in izobraževanja priložila spričevalo Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo, Ljubljana, z dne 5. 10. 1983, izdanega na podlagi 21. člena Zakona o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Uradni list SRS, št. 8/80). Spričevalo izkazuje, da je stranka le posebni del strokovnega izpita za delavce v državni upravi opravljala s področja družbene dejavnosti, pod-področja pedagoške dejavnosti. Stranka je bila z dopisom ministrstva z dne 21. 5. 2008 seznanjena, da s priloženim dokazilom ni izkazala, da bi imela opravljen strokovni izpit, kot ga opredeljujejo zakoni in podzakonski predpisi s področja vzgoje in izobraževanja ter bila hkrati pozvana k ustrezni dopolnitvi predloga. Dne 4. 6. 2008 je ministrstvo prejelo dopolnitev strankinega predloga za napredovanje v naziv, v katerem se ravnateljica vrtca, v katerem je stranka zaposlena, sklicuje na določbo 149. člena ZOFVI in tudi na 146. člen ZOFVI. Tožena stranka nato v obrazložitvi nadaljuje, da je potrebno dodati, da je pred Pravilnikom o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja iz leta 2006 veljal Pravilnik o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 30/1996), ki je v 19. členu določal, da strokovni izpit opravlja tudi strokovni delavec, ki pripravništva nima opravljenega po tem pravilniku, je pa v vrtcu oziroma šoli opravljal vzgojno izobraževalno delo najmanj toliko časa, kolikor traja pripravništvo v skladu s tem pravilnikom, in izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazbi. Tožena stranka citira tudi 27. člen pravilnika iz leta 1996 v delu, ki našteva, pred katerimi komisijami se opravi strokovni izpit. Nato tožena stranka pravi, da je pred tem pravilnikom področje strokovnih izpitov za delavce v vzgojno-varstvenih organizacijah, osnovnih šolah, organizacijah za usposabljanje, srednjih šolah, delavskih univerzah, izobraževalnih centrih in domovih za učence urejal Pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list SRS, št. 20/80, v nadaljevanju Pravilnik/1980), ki je v svojih določbah določal, da se strokovni izpit po tem pravilniku opravlja pred izpitnimi komisijami Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Iz navedenih določb izhaja, da opravljenega strokovnega izpita za delavce v državni upravi s področjem družbene dejavnosti, pod-področjem pedagoške dejavnosti, ki ga je stranka opravljala pred komisijo Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo, ni mogoče šteti za opravljen strokovni izpit, kot ga opredeljujejo zgoraj navedeni predpisi s področja vzgoje in izobraževanja.

V tožbi tožnica meni, da je tožena stranka v zvezi z opravljenim strokovnim izpitom nepravilno ugotovila dejansko stanje, ko spričevala Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo ni štela za ustrezen strokovni izpit. Iz spričevala Socialistične Republike Slovenije, Republiški sekretariat za pravosodje in upravo Ljubljana št. 791 z dne 5. 10. 1983 izhaja, da ima tožnica končano Filozofsko fakulteto (profesor pedagogike in sociologije) in da je opravila strokovni izpit ter posebni del strokovnega izpita s področja družbene dejavnosti, pod-področje pedagoška dejavnost. Tožnica meni, da to njeno spričevalo oziroma opravljen specialen strokovni izpit vsebinsko v celoti ustreza programu strokovnega izpita po Pravilniku o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja. Navedeni pravilnik v 37. členu določa, da se strokovnemu delavcu, ki je strokovni izpit že opravil po drugih predpisih s področja javne uprave, prizna posamezni del strokovnega izpita, ki vsebinsko ustreza programu strokovnega izpita, v skladu s tem pravilnikom, o čemer odloči minister z odločbo in sicer katere dele strokovnega izpita prizna in katere dele mora opravljati. V predmetni zadevi gre za predhodno vprašanje, ali je mogoče šteti tožničin strokovni izpit za vsebinsko ustrezen programu strokovnega izpita po zgoraj navedenem pravilniku, česar pa tožena stranka sploh ni ugotavljala, saj je ugotavljala le formalne pogoje, ne pa tudi vsebinskih kot to določa 37. člen Pravilnika/2006. Vendar pa tega v zadevi tožnice niti ni potrebno ugotavljati, saj je tožnici bil njen strokovni izpit že v celoti priznan z odločbo Ministrstva za šolstvo in šport številka 131-1/94-V-2460 z dne 7. 4. 1995, ko je napredovala v naziv svetovalka. Iz te upravne odločbe izhaja, da je tožnica tedaj izpolnjevala vse zakonsko predpisane pogoje za napredovanje v naziv po tedaj veljavnih predpisih oziroma tedanjem Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vrtcih v nazive (Uradni list RS, št. 41/1994), kar pomeni, da je bil njen strokovni izpit v celoti vsebinsko upoštevan oziroma, da je imela tedaj izpolnjene vse pogoje za napredovanje v naziv. Očitno je, da je tožena stranka to dejstvo spregledala in sicer, da je tožnici prav tožena stranka z odločbo iz leta 1995 njen strokovni izpit že v celoti priznala in da je to „predhodno vprašanje“ že bilo dokončno rešeno in ne more biti predmet ponovnega odločanja (poseg v že pridobljene pravice). Iz navedenega je očitno, da spričevalo tožnice z dne 5. 10. 1983 o opravljenem strokovnem izpitu v celoti vsebinsko ustreza strokovnemu izpitu po sedaj veljavnem Pravilniku/2006, kar pa je tožena stranka nepravilno ugotovila. V nadaljevanju se sklicuje tudi na določilo 149. člena ZOFVI. Ta določba avtomatsko transformira že pridobljeno izobrazbo (strokovni izpit) in pravice v skladu z novimi oziroma sedaj veljavnimi predpisi. Predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke št. 10051-313/2008-V-5829 z dne 11. 6. 2008 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, pri čemer je tožena stranka vezana na odločitev sodišča. Tožena stranka je dolžna plačati stroške postopka tožeči stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na 105. člen ZOFVI, na 2. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Ur. l. RS, št. 54/02) ter 3. odstavek 92. člena ZOFVI. Tožena stranka pravi, da je v izpodbijani odločbi tožeči stranki obrazložila, zakaj v postopku napredovanja v naziv svetnica ni mogla upoštevati spornega spričevala v skladu s Pravilnikom o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 23/06 in 81/07). Iz navedenih določb izhaja, da opravljenega strokovnega izpita za delavce v državni upravi s področjem družbene dejavnosti, pod-področjem pedagoške dejavnosti, ki ga je stranka opravljala pred komisijo Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo, Ljubljana, ni mogoče šteti za opravljen strokovni izpit, kot ga opredeljujejo zgoraj navedeni predpisi s področja vzgoje in izobraževanja. Strokovni izpit, ki ga je opravila tožeča stranka, je določal Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju, ki je urejal pripravništvo, strokovne izpite in izpopolnjevanje strokovne izobrazbe delavcev v upravnih organih in upravnih organizacijah, strokovnih službah skupščin družbenopolitičnih skupnosti in njihovih izvršnih svetov, v rednih sodiščih, sodiščih združenega dela in drugih samoupravnih sodiščih, javnih tožilstvih, javnih pravobranilstvih, organih za postopek o prekrških, v službah pravne pomoči in delovnih skupnostih odvetnikov in odvetnikov, ki opravljajo odvetniško dejavnost z osebnim delom samostojno kot poklic. Ker gre za strokovni izpit iz drugega področja, to je s področja državne uprave in pravosodja in ne za strokovni izpit s področja vzgoje in izobraževanja, ga tožena stranka ni mogla šteti za strokovni izpit, kot ga opredeljujejo na začetku navedeni predpisi s področja vzgoje in izobraževanja.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

V tovrstnih sporih v upravnih zadevah napredovanja učiteljev in strokovnih delavcev v nazive sodišče v skladu z upravno-sodno prakso (na primer sodbi Upravnega sodišča v zadevah U 1179/2007 z dne 21. 1. 2009 in U 1221/2008 z dne 6. 5. 2009) izvaja presojo zakonitosti izpodbijanih odločb na podlagi naslednjih pravnih izhodišč: Na podlagi določila 2. odstavka 105. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB1, Uradni list RS, št. 14/2003), velja, da svetovalni delavec „lahko“ napreduje v višji naziv, pogoje, način in postopek napredovanja v nazive pa določi minister (3. odstavek 105. člena ZOFVI-UPB1). Iz obeh zakonskih ureditev izhaja, da napredovanje učiteljev ni pravica, ki bi bila opredeljena v zakonu. Zakonodajalec namreč uporablja pojmovno zvezo, da svetovalni delavec „lahko napreduje“, kar kaže na določeno polje proste presoje pri odločanju o materialnih pogojih za napredovanje, ki je v pristojnosti ministra. Za to, da bi bilo napredovanje učitelja zakonsko opredeljena pravica, bi morali biti temeljni pogoji, način in postopek napredovanja določeni v zakonu, ker to zahteva 87. člen Ustave, ki pravi, da pravice državljanov in drugih oseb določa samo zakon. V konkretnem primeru pa pravica do napredovanja ni določena v zakonu, ampak je zakonodajalec dal pooblastilo ministru, da določi pogoje, način in postopek napredovanja v nazive. Opisana pravna narava in način regulacije napredovanja v naziv sta pomembna zaradi tega, ker sodišče v tovrstnih primerih, ko je določen pravni institut, skladno z zakonskim pooblastilom, urejen v podzakonskem predpisu, izvaja t.i. zadržano presojo zakonitosti izpodbijanega akta – vendar le glede izpolnjevanja vsebinskih (materialnih) pogojev za napredovanje, med tem ko sodišče izvaja standardno presojo zakonitosti z vidika spoštovanja procesnih pravil. Glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera sodišče zgoraj navedeni ustaljeni upravno-sodni praksi Upravnega sodišča dodaja nov vidik in sicer, da v predmetni zadevi med strankama (še niti) ni sporno, ali tožnica v zadostni meri izpolnjuje določen vsebinski pogoj strokovne narave za napredovanje, ampak se materialno sporno vprašanje med strankama nanaša na to, ali je mogoče spričevalo Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo št. 791 z dne 5. 10. 1983 šteti za strokovni izpit v smislu 102. člena ZOFVI in Pravilnika o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 26/06 in 81/07, v nadaljevanju: Pravilnik/2006). Glede tovrstnega materialnopravnega vprašanja sodišče izvaja strogo in ne zadržano presojo zakonitosti.

S tem, ko je tožena stranka z dopisom z dne 21. 5. 2008 obvestila tožnico o stališču, da iz dokumentacije ni razvidno, da bi tožnica opravila strokovni izpit v smislu 102. člena ZOFVI in Pravilnika/2006, in da naj tožnica vlogo v navedeni smeri dopolni, je tožnici dala možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o pravno relevantnem dejstvu in da zavaruje svoje pravice (1. odstavek 7. člena, 1. odstavek 9. člena 1. odstavek 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Tožeča stranka je na podlagi tega poziva ravnala aktivno in je v odgovoru z dne 30. 5. 2008 preko ravnateljice šole pojasnila, zakaj meni, da ima opravljen strokovni izpit in da ga izkazuje s spričevalom Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo z dne 5. 10. 1983, opisala je specifičnost opravljenega strokovnega (pedagoškega) izpita, ker je takrat opravljala pedagoško dejavnost na področju izvrševanja kazenskih sankcij, in je zagovarjala argument, da je treba določbo 102. člena ZOFVI in Pravilnik/2006 upoštevati v povezavi z določili 149. in 146. člena ZOFVI; poleg tega se je sklicevala tudi na že izdano odločbo ministra o napredovanju v naziv svetovalka z dne 7. 4. 1995. Da bi imele navedene določbe ZUP o zagotavljanju možnosti stranki, da se izreče o pravno relevantnem in še posebej o odločilnem dejstvu pred izdajo odločbe, še zlasti v zadevah, kjer gre za enostopenjski upravni postopek, svoj smisel, mora upravni organ pravilno in v zadostni meri odgovoriti na argumente stranke o ključnem spornem dejstvu. Razlog, da je sodišče moralo v tem primeru tožbi ugoditi, je v tem, da obrazložitev tožene stranke ni zadostna, deloma je sama s seboj v nasprotju, deloma pa je tudi materialno pravno nepravilna.

V drugem odstavku na strani 2 izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da „spričevalo izkazuje, da je stranka le posebni del strokovnega izpita za delavce v državni upravi opravljala s področja družbene dejavnosti, pod-področja pedagoške dejavnosti.“ Tožena stranka ob tem ne navaja, da iz zakonodaje izhaja, da je „posebni del strokovnega izpita s pod-področja pedagoške dejavnosti“ premalo niti po vsebini s primerjavo strokovnih izpitov ne utemeljuje, zakaj samo posebni del izpita s področja družbenih dejavnosti ni zadosti. Iz tega bi lahko izhajal sklep, da je tožena stranka tožničin opravljeni strokovni izpit presojala po vsebini in sicer v smislu, ali opravljen izpit v zadostni meri ustreza zahtevi iz 1. odstavka 149. člena ZOFVI tako, da gre po vsebini za strokovni izpit strokovne sodelavke po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja. Vendar pa tak sklep sodišča ne more biti zanesljiv glede na nadaljevanje obrazložitve izpodbijane odločbe, iz katere pa izhaja nekaj drugega in sicer, da opravljen izpit tožnice tožena stranka ne more šteti za strokovni izpit v smislu 102. člena ZOFVI ne glede na specialni del opravljenega izpita s področja družbenih dejavnosti. V nadaljevanju obrazložitve namreč tožena stranka povzema potek postopka in navedbe ravnateljice v dopolnilni vlogi ter dodaja, kateri podzakonski predpisi so veljali na predmetnem področju; v zadnjem odstavku na strani 2 navaja, pred katerimi komisijami je možno opraviti strokovni izpit, v drugem odstavku na strani 3 izpodbijane odločbe pa ravno tako tožena stranka pravi, da je Pravilnik/1980 določal, „da se strokovni izpit po tem pravilniku opravlja pred izpitnimi komisijami Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje in telesno kulturo.“ Tej vsebini sledi sklep tožene stranke (v tretjem odstavku na strani 3 odločbe), da izpita, ki ga je tožnica opravila pred Republiškim sekretariatom za pravosodje in upravo, ni mogoče šteti za izpit, kot ga opredeljujejo navedeni predpisi in (v četrtem odstavku na strani 3 odločbe), da njen izpit ni strokovni izpit za področje vzgoje in izobraževanja v smislu 2. člena Pravilnika/2006. To pomeni, da je podano notranje nasprotje med začetnim in nadaljnjim delom obrazložitve izpodbijanega akta. V povezavi s to notranjo neusklajenostjo obrazložitve je relevantno tudi določilo 37. člena Pravilnika/2006, ki ureja možnost delnega priznanja strokovnega izpita s področja javne uprave, če le ta vsebinsko ustreza programu strokovnega izpita po Pravilniku/2006, ki bi ga morala tožena stranka v konkretnem primeru uporabiti ob upoštevanju določila 1., 2. in 4. odstavka 7. člena ZUP (načelo varstva pravic strank). Opisano notranje nasprotje v obrazložitvi izpodbijane odločbe je zaradi nadaljnjih dveh pomanjkljivosti v izpodbijani odločbi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006).

Obrazložitev izpodbijanega akta je v konkretnem primeru namreč tudi preskopa. Preskopa je obrazložitev zaradi tega, ker je tožnica že pred izdajo odločbe uveljavljala, da je pristojni minister v primeru njenega napredovanja v naziv svetovalka priznal opravljeni izpit pred Republiškim sekretariatom za pravosodje in upravo kot strokovni izpit v smislu veljavne zakonodaje. Načelo enakega obravnavanja pred upravnim organom, ki je splošno ustavno-pravno načelo (2. odstavek 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave) sicer ne pomeni, da mora organ ne glede na vidik (ne)pravilnosti in (ne)zakonitosti nek kasnejši dejanski stan obravnavati na enak način, kot je odločal predhodno v bistveno enakem primeru. Upravni organ lahko sprejme drugačno odločitev kot v pretekli primerljivi zadevi, vendar mora za to navesti razloge. V konkretnem primeru v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni nobenega argumenta, zakaj je organ v tem primeru sprejel drugačno odločitev glede priznanja strokovnega izpita tožnice, kot je bila odločitev pristojnega organa v odločbi z dne 7. 4. 1995. Tretja napaka v izpodbijani odločbi pa je vezana na uporabo materialnega prava. Prehodna določba 1. odstavka 149. člena ZOFVI pravi, da učitelji, svetovalni delavci in strokovni delavci, ki so pred uveljavitvijo tega zakona opravili strokovni izpit po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja, imajo pridobljeno pedagoško in pedagoško-andragoško izobrazbo. Iz te določbe izhaja, da je za obravnavani primer bistveno, ali je tožnica opravila strokovni izpit „po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja.“ To pa pomeni, da ni bistveno samo, pred katero komisijo je tožnica opravila strokovni izpit, ampak je treba poleg tega upoštevati tudi, ali je tožnica po vsebini opravljala tak strokovni izpit s področja vzgoje in izobraževanja, ki ga je mogoče šteti za primerljivega z strokovnim izpitom pred komisijo Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje (1. odstavek 10. člena Pravilnika o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja, Uradni list SRS, št. 20/1980). Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi oprla le na argument, da je tožnica opravila strokovni izpit pri Republiškem sekretariatu za pravosodje in upravo, čeprav ni štela za sporno, da je tožnica opravila strokovni izpit s področja družbenih dejavnosti (pod-področje pedagoška dejavnost). Dejstvo, pri katerem organu je tožnica opravila strokovni izpit, ni edino odločilno, ampak je relevantno tudi, kaj natančno po vsebini pomeni to, da je tožnica strokovni izpit opravila s področja družbenih dejavnosti (pod-področje pedagoška dejavnost), kajti vzgoja in izobraževanje je nedvomno del družbenih dejavnosti. Predpis, po katerem je tožeča stranka opravila strokovni izpit, kot to izhaja zgolj iz spričevala o predmetnem izpitu, res ni predpis s področja vzgoje in izobraževanja, saj je tožnica strokovni izpit opravila na podlagi Zakona o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Uradni list SRS, št. 8/1980). Vendar pa ta zakon določa, da se izpit opravlja iz materialnih in procesnih predpisov med drugim lahko tudi iz področja družbenih dejavnosti (11. alinea 2. odstavka 17. člena). Na pomen vsebine opravljenega strokovnega izpita v primerih delnega priznanja strokovnega izpita jasno kaže tudi določba 37. člena Pravilnika/2006, ki jo bo morala tožena stranka v ponovnem postopku, če bo to potrebno, uporabiti v povezavi z načelom varstva pravic strank v upravnem postopku (7. člen ZUP), čeprav je v zadevi za sodišče bistveno, da ZOFVI v 1. odstavku 149. člena določa kot bistveni kriterij opravljanje izpita „po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja“ in ne to, kar določa podzakonski predpis (125. člen Ustave). Če je bila vsebina opravljenega strokovnega izpita v zadostni meri s področja predpisov o vzgoji in izobraževanju, potem dejstvo, da izpit ni bil opravljen pred komisijo iz 9. člena Pravilnika/1980 ne more biti odločilno. Ker je tožnica svetovalna delavka v vrtcu, ki je že napredovala v naziv svetovalka, in ker ima strokovni naslov profesorica pedagogike (in sociologije), bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ugotoviti manjkajoča pravno relevantna dejstva in ob upoštevanju določila 7. člena ZUP, če bo to potrebno, uporabiti tudi 37. člen Pravilnika/2006. To pomeni, da je tožena stranka z izpodbijano določbo kršila določbo 214. člena ZUP (2., 3. in 5. točka), kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe. Pri tem je vezana na stališča sodišča, ki zadevajo materialno pravo in postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in tožnika v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Po določilu drugega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 toženca zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka tega določila, to pa je v konkretnem primeru Ministrstvo za šolstvo in šport. Ker je toženec Republika Slovenija, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.