Jedro

Kljub olajševalnim okoliščinam na strani obdolženca teža kaznivega dejanja, stopnja krivde in ogroženost več oseb ob tem, da je vozil vinjen tudi še po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, ne dopušča izrek milejše kazenske sankcije - pogojne obsodbe.

Izrek

Pritožbi obdolženega N. L. po zagovornici se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah s p r e m e n i tako, da se obdolženemu izrečena kazen zniža na 2 (dva) meseca zapora, sicer se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

Z v uvodu navedno sodbo je bil obdolženi N. L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ in obsojen na kazen treh mesecev zapora. Po členu 39 KZ mu je bila izrečena še stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas treh mesecev. Obdolženi je bil po členu 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojen tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka v doslej znanem znesku 148.757,50 SIT in plačilo povprečnine, odmerjene v višini 30.000,00 SIT. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi N. L. po zagovornici, kot trdi iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo bodisi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, bodisi spremeni in obdolženemu izreče pogojno obsodbo. Pritožba je le delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ni moglo slediti navedbam pritožnika s katerimi ta v vloženi pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka člena 371 ZKP. Zaključek sodišča prve stopnje o dokazanosti vzročne zveze med obdolženčevo takratno vinjenostjo z najmanj 0,935 g/kg alkohola v krvi v času, ko je prišlo do prometne nezgode ter s to povezano njegovo nesposobnostjo za varno vožnjo, zaradi česar vozila ni obvladal na način, kot to zahteva v izreku izpodbijane sodbe navedeno določilo Pravilnika o pravilih cestnega prometa ter nastalo, v postopku pravilno ugotovljeno posledico je namreč v celoti skladen pred sodiščem prve stopnje izvedenim dokazom. Tako kot sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje ne more mimo dejstva, da je bilo z analizo obdolženčeve krvi ugotovljena količina alkohola v njej v času odvzema, takrat, ko je bil zaradi poteka časa in vrste pijače, katero je zaužil alkohol vanjo že v celoti absorbiran. Ta objektivni podatek je tako potrdil, da obdolženi pred nesrečo ni popil zgolj dveh malih piv, kot to trdi v postopku, ampak precej več, vsaj tri velika piva, za katera pa ni prav nobenega dokaza, da jih je spil neposredno pred nezgodo v bistroju B. v R. S.. Gre za trditev,katera se pojavlja kot novota šele sedaj v pritožbi, ji pa ni verjeti in to ne le zaradi zagovora obdolženega o količini takrat popite pijače ampak predvsem zaradi izpovedi obdolženčevih sopotnikov,ob pitju v bistroju prisotnih G. B. in D. D.. Ne le, da ta dva nista potrdila tolikšnega takratnega obdolženčevega pitja, bila sta kategorična, da tam niso pili veliko, dve rundi, kot je to povedal D. D. ob svojem prvem zaslišanju, ko so mu bili dogodki bližje. Zato je v celoti sprejemljiva trditev obdolženega, da je v navedenem bistroju popil le dve mali pivi, od katerih je izvedenka, v očitno korist obdolženega, odštela eno izmed njih, tako, da njegovega alkohola v izračunu ni upoštevala. Ob tem je izvedenka prepričljivo pojasnila še to, da gre pri navedeni količini piva za malo količino alkohola, za katero velja čas absorbcije alkohola v kri 15-30 minut. Ne drži torej špekulativen, brez osnove v dokazih izveden izračun pritožnikov o zgolj 0,63 g/kg alkohola v njegovi krvi v času prometne nezgode. Ob nadaljnji ugotovitvi izvedenke, da tudi zaradi po njej navedeni alkoholiziranosti obdolženec takrat ni bil sposoben za varno vožnjo, pa tudi izvedenca cestno-prometne stroke, da takrat ni vozil prehitro, je zaključek, da je prav opisano stanje obdolženca povzročilo njegovo neobvladovanje vozila ter v posledici tega obravnavano prometno nezgodo, pravilen. O vsem tem je sodišče prve stopnje podalo zadovoljive razloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe tako, da pritožbenemu sodišču ni jasno v čem pravzaprav pritožnik vidi zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. V zvezi s pritožbo, ko pritožnik posebej ne obrazlaga v čem naj bi bil kršen kazenski zakon, pritožbeno sodišče pa te kršitve v obdolženčevo škodo ni zaznalo, je to sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da teža kaznivega dejanja, stopnja ogrožanja, saj sta bili ob obdolženem v vozilu še dve osebi ter stopnja njegove krivde, kljub ugotovljenim, v pritožbi ponovljenim olajševalnim okoliščinam na stanje obdolženca, zahtevajo njegovo strožje obravnavanje in izrek kazni zapora. Šele takšna kazen namreč zagotavlja, da bo obdolženi resneje razmislil o tem v kakšnem stanju sme voziti avtomobil in v kakšnem ne, saj je tudi kasneje za volan ponovno sedel vinjen. Slednja okoliščina tudi utemeljuje izrek stranske kazni v primerni višini, o čemer kaj več ni bilo dolžno obrazlagati niti sodišče prve stopnje. Se pa zdi po presoji pritožbenega sodišča izrečena kazen zapora obdolženemu vendarle previsoka, zlasti ob upoštevanju poteka časa od storitve kaznivega dejanja do izreka sodbe. Zato je v tem delu pritožbi ugodilo in obdolžencu izreklo milejšo kazen dveh mesecev zapora. Je pa obdolženi dolžan plačati že nastale stroške kazenskega postopka, kar je, ob dejstvu, da je zaposlen, tudi sposoben storiti. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Obdolženi je s pritožbo delno uspel, zato ni dolžan plačati povprečnine pred sodiščem druge stopnje (čl. 98/II ZKP).