Jedro

Sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče v upravnem sporu nista pristojna presojati o pravdnem in izvršilnem postopku, ki sta tudi sicer pravnomočno končana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1502/2003-11 z dne 8.10.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.8.2003, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, glede na ugotovitev, da v izvršilni zadevi tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh s svojimi pravnimi sredstvi in zato sklepa, da njegova prošnja ne zadosti vsebinskemu pogoju za dodelitev brezplačne pravne pomoči (1. točka izreka sodbe in sklepa). Sodišče prve stopnje je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa).

Sodišče prve stopnje je, sklicujoč se na 4. alineo 1. odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001), tožnikovo tožbo zavrnilo na podlagi ugotovitev tožene stranke. Pritrdilo je tudi razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Menilo je, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik s tožbo ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je izvršilni naslov v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Kranju, za katero tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč, pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Kranju ..., po katerem je tožnik dolžan toženi stranki Republiki Sloveniji, Ministrstvu za finance, Davčni upravi RS, Davčnemu uradu K., Izpostavi K. povrniti stroške v višini 24.300,00 SIT. V izvršilnem postopku upnik, v danem primeru Republika Slovenija, realizira svojo pravico, ki jo je pridobil na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Kranju. V izvršilnem postopku zato po mnenju sodišča prve stopnje tožnik ne more uspeti z ugovori, da je bilo napačno uporabljena določba Zakona o pravdnem postopku. Tudi v tožbi tožnik navaja, kako je postopal v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Kranju in poudarja, da je sklep z dne 13.7.2001 nezakonit. Po presoji sodišča prve stopnje pa je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik v izvršilni zadevi s svojimi ugovori nima verjetnega izgleda za uspeh. Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitev tožene stranke, da tožnik navaja razloge, ki jih sedaj tudi ponavlja v tožbi, za katere pa je tožena stranka navedla, da je tem tožnikovim razlogom namenjen pravdni postopek, ki pa je že pravnomočno končan. Iz predloženih listin v izvršilnem spisu, ki je priložen upravnemu spisu tožene stranke, pa izhaja, da je tožnik v pravdnem postopku izkoristil pravico do pritožbe in revizije. Sklep Okrajnega sodišča v Kranju je postal pravnomočen in tožnik tudi ne izpodbija stališča tožene stranke, da v postopku izvršbe tožnik kot dolžnik ne more uspeti z ugovorom, da je odločitev sodišča v pravdni zadevi v zvezi s pravnomočno sodbo napačna. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik tudi ne ugovarja stališčem tožene stranke, da je ugovorom zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali napačne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitev pravil postopka namenjen pravdni postopek. Tožnik pa tudi v tožbi ponavlja razloge, ki se nanašajo na zahtevek v pravdnem postopku in tako predlaga ponovno razpravljanje o zahtevku, kar pa po mnenju sodišča prve stopnje na podlagi pravnomočne sodne odločbe ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je torej ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta tožene stranke pravilen in da je tudi odločitev tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu.

Tožnik v pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Meni, da je v zadevah ... res podan pravnomočni izvršilni naslov, ki pa še ni dokončen zaradi podane ustavne pritožbe na Ustavno sodišče Republike Slovenije (št. Up 622/2003) ter se ustavno sodišče o tem še ni izreklo. Tožena stranka in sodišče prve stopnje pri odločanju nista upoštevala še drugih določb ZBPP, ki se nanašajo na dodelitev brezplačne pravne pomoči (12., 24., 26., 27. in 28. člen). Sklicevanje sodišča prve stopnje, da je upnik v zadevi ... podal le napačno označbo, kdo naj bi bil upnik, je povsem zgrešena, saj upnik svoje morebitne napake do danes še ni odpravil. V konkretni zadevi je potrebno upoštevati tudi določbo 3. odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku, saj brez pravnega zastopanja ne more vložiti izrednega pravnega sredstva. To pomeni, da je njegova pritožba v celoti upravičena. Če njegovi pritožbi ne bo ugodeno, napoveduje ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije zaradi očitnega kršenja njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter v posledici tega odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tako, da ga oprosti plačila stroškov sodnega postopka in mu dodeli pravno zastopanje. Uveljavlja tudi stroške, ki jih je imel s pritožbo, v višini 2.550,00 SIT.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora odločba predsednice Okrožnega sodišča v Kranju, s katero je bil tožniku zavrnjen zahtevek za odobritev brezplačne pravne pomoči v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Kranju, kateremu je podlaga pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Kranju, po katerem je tožnik dolžan toženi stranki Republiki Sloveniji, Ministrstvu za finance, Davčni upravi RS, Davčnemu uradu K., Izpostavi K. povrniti stroške v višini 24.300,00 SIT. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen pogoj iz 4. alinee 1. odstavka 24. člena ZBPP, saj tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh s svojimi pravnimi sredstvi.

V tem upravnem sporu pa tožnik ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na odločanje v zadevi ..., ker je to predmet posebnih postopkov (pravdnega in izvršilnega), ki sta potekala pred sodiščem splošne pristojnosti. Ti zadevi pa sta pravnomočno končani in tožnik zoper njiju ne more vlagati ne izrednih in ne rednih pravnih sredstev, prav tako pa ne more uveljavljati zahtevkov iz navedene pravdne in izvršilne zadeve v upravnem sporu, katerega predmet je zgolj odobritev brezplačne pravne pomoči, ne pa reševanje pravdne in izvršilne zadeve. Sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče v tem upravnem sporu torej nista pristojna presojati o pravdnem in izvršilnem postopku, ki sta tudi sicer pravnomočno končana.

Ker iz izvršilne zadeve izhaja, da kot upnik nastopa Republika Slovenija, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo, tudi pritožbeno sodišče ni moglo slediti tožnikovemu pritožbenemu ugovoru, da kot upnik nastopa Ministrstvo za notranje zadeve. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tožniku, da je tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi sicer navedla, da nastopa kot upnik Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, vendar ta netočnost ne more imeti vpliva na sicer pravilno in zakonito odločitev tožene stranke.

Tožnikovo navajanje v pritožbi, da se Ustavno sodišče Republike Slovenije še ni izreklo o ustavni pritožbi zoper odločitvi v pravdni in izvršilni zadevi, na ta upravni spor nima vpliva.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena ZUS.

Tožnikov predlog za odmero stroškov pritožbe v višini 2.550,00 SIT pritožbeno sodišče ni upoštevalo. V tem upravnem sporu se namreč presoja le zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe. V takem primeru pa vsaka stranka trpi svoje stroške (3. odstavek 23. člena ZUS). Sicer pa je tudi pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo zavrnilo.