Jedro

Konkretizirana navedba dejstev oziroma okoliščin v odpovedi je pomembna tudi zato, ker sodišče v sodnem postopku preizkusi, ali so ta dejstva oziroma okoliščine zares obstajale in ali je delodajalec zaradi njih delavcu utemeljeno podal redno odpoved. To pomeni, da je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi sodišče vezano na to, da preizkusi, ali tista dejstva in okoliščine, ki jih je delodajalec navedel v obrazložitvi dejanskega razloga, dajejo podlago za zaključek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z določbami ZDR-1 oziroma da je bil za to odpoved podan resen in utemeljen razlog. Sodišče presoja okoliščine in dejstva, ki jih z namenom podrobnejše obrazložitve dejanskega razloga iz odpovedi v sodnem postopku navaja delodajalec, ne sme pa presojati novih dejstev in okoliščin, s katerimi delodajalec v sodnem postopku dokazuje zakonitost in utemeljenost odpovedi mimo obrazložitve iz odpovedi.

Izrek

1.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje:

spremeni v delu točke I izreka v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v točki I/1 izreka, tako da se ugotovi, da tožeči stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2022 delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 12. 10. 2022 ni zakonito prenehalo;

razveljavi v delu točke I izreka v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v točki I/2 izreka (odločitev o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku) in v točki II izreka (odločitev o stroških postopka)

ter v točki II izreka (odločitev o pritožbenih stroških)

in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2022, v zvezi s katero je tožnici dne 12. 10. 2022 prenehalo delovno razmerje pri toženki in za ugotovitev, da ta redna odpoved nima pravnega učinka (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi njen zahtevek za poziv nazaj na delo k toženki in da ji toženka za ves od nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 12. 10. 2022 dalje obračuna sorazmerni del bruto plače z vsemi dodatki (po pogodbi o zaposlitvi, zakonu, kolektivni pogodbi, internimi akti delodajalca), kot da bi delala, od bruto zneskov plač obračuna in plača davke in prispevke, neto razlike pa izplača tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške tega delovnega spora (točka II izreka).

2.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka I izreka) ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (točka II izreka).

3.Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom VIII DoR 131/2025 z dne 7. 10. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali sta sodišči druge in prve stopnje presegli opredelitev dejanskega odpovednega razloga, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja sodišč druge in prve stopnje o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga invalidnosti.

4.Tožnica v reviziji navaja, da toženka v odpovedi ni zatrjevala, da nima potrebe po delu tožnice zaradi upada naročil in drugih poslovnih razlogov, sodišči pa sta v ponovljenem postopku pri svoji odločitvi tudi poslovni razlog upoštevali kot razlog za odpoved. Toženka je sicer navedla razloge za odpoved, vendar ni obrazložila, kateri so tisti utemeljeni in resni razlogi, zaradi katerih ne more tožnici zagotoviti drugega delovnega mesta, prilagoditve delovnega mesta oziroma pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani rehabilitaciji. To je začela pojasnjevati šele med sodnim postopkom in v ponovljenem postopku. Tožnica je opozarjala, da bi moral biti odpovedni razlog obrazložen že v sami odpovedi, vendar teh opozoril sodišče ni upoštevalo. Sodni izvedenec je ugotovil in natančno obrazložil, da je pri toženki našel več del oziroma delovnih aktivnosti v okviru sistemiziranega delovnega mesta sestavljalec, ki bi jih tožnica lahko opravljala glede na svoje preostale delovne zmožnosti. Toženka je po podaji izvedenskega mnenja pričela svoje navedbe sproti prilagajati, dopolnjevati in navajati nove stvari, ki jih prej ni zatrjevala, vsega tega pa ni niti izkazala niti trdila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ne gre spregledati, da toženka tožnici pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zato, ker bi prilagoditve, ki bi jih morala zagotoviti tožnici, preveč posegle v njen delovni proces (tega v okviru odpovedi niti ni zatrjevala), pač pa zato, ker naj tožničine omejitve ne bi omogočale opravljanja njenega dela pri toženki. Toženka niti v odpovedi niti v postopku (vse do prejema izvedenskega mnenja) ni trdila, da bi tožničine omejitve vplivale na delovni proces, če bi tožnici zagotovila delo v skladu s temi omejitvami. Zatrjevala je namreč, da zanjo nima nobenega delovnega mesta. Pokazalo pa se je, da to ne drži, še posebej glede na mnenje sodnega izvedenca. Tožničine omejitve in dejstvo, da bi lahko delala zgolj določene operacije, v ničemer ne bi vplivale na delovni proces oziroma na sistem rotacije delavcev pri toženki. Toženka v odpovedi ni trdila (niti ni tega dokazala v sodnem postopku), da ni možna organizacija dela na način, da bi dela, ki bi jih tožnica lahko opravljala po mnenju izvedenca, lahko vnesla v sam delovni proces. Izpovedi prič (delavcev zaposlenih pri toženki) ne zadostujejo za takšen zaključek. Toženka v odpovedi ni trdila, da ima delovna mesta zasedena oziroma da tožnici ne bi mogla zagotoviti dela s prilagoditvijo procesa dela. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da v celoti sprejema izvedensko mnenje, kljub temu pa je v nadaljevanju zaključilo, da se od toženke ne more pričakovati, da bi tožnico razporedila zgolj na izvajanje določenih opravil. Toženka ni pravočasno zatrjevala, da bi zaposlitev tožnice na delih, ki bi jih lahko opravljala, pomenila nesorazmerno breme za toženko, niti ni izkazala, da delovnega procesa ne bi mogla organizirati na način, da bi tožnica pri njej lahko opravljala delo v skladu s preostalimi delovnimi zmožnostmi. Sklicuje se tudi na odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 177/2012 z dne 5. 3. 2013 in VIII Ips 104/2017 z dne 6. 6. 2017.

5.Toženka je podala odgovor na revizijo, v katerem predlaga zavrnitev revizije in potrditev sodbe sodišča druge stopnje.

6.Revizija je utemeljena.

7.Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8.Ker sodišče druge stopnje odločitve o zakonitosti redne odpovedi iz razloga invalidnosti ni oprlo na obstoj poslovnega razloga, tožnica v reviziji neutemeljeno navaja, da je sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi glede presoje zakonitosti te redne odpovedi pogodbe upoštevalo tudi poslovni razlog2.

Glede prvega dopuščenega vprašanja

9.Tožnica, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, je bila pri toženki nazadnje zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2020 na delovnem mestu "sestavljalec III", za nedoločen čas s skrajšanim delovnim časom 4 ure na dan, 20 ur na teden, v skladu s sodbo IV Ps 570/2020, v kateri so ji bile poleg časovne priznane tudi stvarne razbremenitve. Ta pogodba je bila tožnici redno odpovedana iz razloga invalidnosti.

10.Po četrti alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1 3) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V primeru podaje tovrstne redne odpovedi mora delodajalec upoštevati tudi pravo Evropske unije, kot je Direktiva sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, in sodbe SEU, ki se nanašajo na ureditev v tej direktivi oziroma na razlago pojma razumnih prilagoditev, vključno s kriteriji, ki ta pojem definirajo - glej C-485/20, C-631/22, C-597/24.

11.Drugi odstavek 87. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12.V obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitve iz razloga invalidnosti je navedeno, da toženka tožnice ne more prerazporediti (prezaposliti) na drugo ustrezno delovno mesto (skladno s sodbo IV Ps 570/2020), niti ji zagotoviti zaposlitve pri drugih delodajalcih, pri katerih je toženka poizvedovala o možnosti prezaposlitve tožnice na ustrezno delovno mesto. Nadalje je v obrazložitvi zapisano, da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v mnenju z dne 26. 7. 2022 navedla, da toženka utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI). Toženka je še navedla, da iz utemeljenih razlogov tožnici ne more zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta (niti pri toženki niti pri drugih delodajalcih), kot tudi ne prilagoditve delovnega mesta, pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji. Tožnici je že po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 15. 6. 2020 ponudila najlažje delo s pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 6. 2020, tožnica pa je s tožbo na sodišču uveljavljala, da tudi to delo zanjo ni primerno.

13.Toženka je torej razlog za podajo redne odpovedi iz razloga invalidnosti obrazložila z dvema okoliščinama, in sicer da tožnici ne more zagotoviti dela na drugem ustreznem delovnem mestu (saj ji je na podlagi odločbe ZPIZ že ponudila najlažje delovno mesto), oziroma da ne more prilagoditi tožničinega delovnega mesta njenim preostalim delovnim zmožnostim.

14.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je predložila toženka, ugotovilo, da toženka za tožnico ni imela drugega prostega ustreznega delovnega mesta. S tem je soglašalo tudi sodišče druge stopnje.

15.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila glede nemožnosti zaposlitve na drugem prostem delovnem mestu, ki bi bilo ustrezno za tožnico, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi sicer zelo skopa,4 vendar sodišči v zvezi z ugotavljanjem resničnosti te okoliščine nista presegli opredelitve tega razloga iz odpovedi.

16.V zvezi z možnostjo, da bi jo toženka lahko razporedila na nekatera od opravil, ki se izvajajo na delovnem mestu "sestavljalec" oziroma "sestavljalec III"5 in ki bi jih po ugotovitvi sodnega izvedenca lahko izvajala tudi tožnica, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tega od toženke ni mogoče pričakovati, čeprav je toženka na tem delovnem mestu imela takšno delo, ki bi ga tožnica lahko opravljala. Obrazložilo je, da od delodajalca ni mogoče zahtevati, da prilagodi delovno mesto invalidu, kar bi privedlo do tega, da v delovnem procesu končni produkt ne bi bil končan v zahtevanem času. Toženka tožnici ni mogla zagotoviti, da bi na delovnem mestu "sestavljalec III" opravljala le določene operacije, upoštevajoč vse omejitve in ostale zaposlene, ki so že bili razporejeni na takšna opravila zaradi invalidnosti.6 Delo pri toženki se je opravljalo v rotaciji na dve ali štiri ure glede na število zaposlenih na liniji določenega dne. Če bi tožnica delala le določene operacije, toženka proizvodnje ne bi mogla organizirati tako, da bi bilo delo opravljeno, ostali delavci pa zaradi tega ne bi mogli rotirati na delovnem mestu, na katerem bi določena opravila lahko izvajala tudi tožnica. Obrazložilo je še, da je povsem logično, da mora rotirati vedno isto število delavcev. Celotno delo ne bi bilo opravljeno, če bi tožnica preskočila določene rotacije. To bi pomenilo, da v eni rotaciji (na dve ali štiri ure) določeno opravilo ne bi bilo opravljeno, zaradi česar produkt ne bi bil pravočasno končan.

17.Sodišče druge stopnje je soglašalo z zgornjimi dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje. Kot bistveno je izpostavilo, ali je obstajala možnost, da toženka zagotovi ustrezno delo tožnici oziroma da razumno prilagodi delovno mesto glede na preostale delovne zmožnosti tožnice. Navedlo je, da je toženka v odpovedi zatrdila tudi, da tožnici ni mogla prilagoditi delovnega mesta in da je v prvi in drugi pripravljalni vlogi podala tudi trditve v zvezi s tem. Ugotovilo je, da bi glede okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (te so povzete v prejšnji točki obrazložitve te odločbe), prilagoditev delovnega mesta tožničini preostali delovni zmožnosti za toženko pomenila nesorazmerno breme in da je tudi zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti zakonita.

18.Nosilni razlog sodbe sodišča druge, pa tudi prve stopnje, se torej nanaša na presojo, da toženka ne bi mogla prilagoditi delovnega mesta tožničini preostali delovni zmožnosti, ker bi to za toženko pomenilo nesorazmerno breme.

19.Osnovni namen pisne obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi razloga invalidnosti (ki jo tudi za takšno odpoved zahteva drugi odstavek 87. člena ZDR-1) je v tem, da delodajalec delavca seznani, zaradi katerih okoliščin je podal redno odpoved. Zato mora v odpovedi dovolj konkretizirano navesti dejstva oziroma dejanske okoliščine, ki so razlog za to, da je prišlo do redne odpovedi. S tem delodajalec konkretno utemelji odpovedni razlog.

20.Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu VIII Ips 150/2016 z dne 10. 1. 2017 (11. točka obrazložitve) zavzelo stališče, da je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog. Nedopustno pa je, da odpovedni razlog prvič konkretno obrazloži šele v sodnem postopku, tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu. Drugačno stališče nasprotuje določbi drugega odstavka 87. člena ZDR-1 in odpira možnosti arbitrarnega postopanja delodajalca, ko bi ta v odpovedi navedel zakonski, abstraktni razlog, nato pa šele v sodnem postopku poljubno navajal in dokazoval dejanske razloge in podlage za prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Konkretizirana navedba teh dejstev oziroma okoliščin v odpovedi je pomembna tudi zato, ker sodišče v sodnem postopku preizkusi, ali so ta dejstva oziroma okoliščine zares obstajale in ali je zaradi njih delodajalec delavcu utemeljeno podal redno odpoved. To pomeni, da je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi sodišče vezano na to, da preizkusi, ali tista dejstva in okoliščine, ki jih je delodajalec navedel v obrazložitvi dejanskega razloga, dajejo podlago za zaključek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z določbami ZDR-1 oziroma da je bil za to odpoved podan resen in utemeljen razlog. Sodišče presoja okoliščine in dejstva, ki jih z namenom podrobnejše obrazložitve dejanskega razloga iz odpovedi v sodnem postopku navaja delodajalec, ne sme pa presojati novih dejstev in okoliščin, s katerimi delodajalec v sodnem postopku dokazuje zakonitost in utemeljenost odpovedi mimo obrazložitve iz odpovedi.

Po presoji vrhovnega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje v zvezi z vprašanjem prilagoditve delovnega mesta presegli navedeni okvir. Toženka je v redni odpovedi zapisala le pavšalno trditev, da ni mogla zagotoviti prilagoditve delovnega mesta, ne da bi to trditev dodatno podkrepila z dejstvi ali okoliščinami. S tem ni zadostila zahtevi iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1. Z navedbami v sodnem postopku (glede rotacije na splošno; glede organizacije delovnega procesa in proizvodnje; glede nemožnosti, da bi drugi delavci rotirali na delovnem mestu, na katerem bi določena opravila izvajala tudi tožnica; glede tega, da tožnica ne bi mogla preskočiti določene rotacije, glede tega, da je toženka na delovnem mestu "sestavljalec III", ki je bilo prilagojeno, že imela razporejene invalide itd.) je toženka šele v sodnem postopku podala okoliščine in razloge, zakaj ni mogla prilagoditi delovnega mesta, na katerem bi tožnica določene operacije sicer lahko opravljala.

Sodišči sta svojo odločitev glede vprašanja prilagoditve delovnega mesta utemeljili prav s temi okoliščinami in posledično zaključili, da toženka tožnice ni mogla zaposliti le na določenih opravilih delovnega mesta "sestavljalec III" in da bi to pomenilo nesorazmerno breme za toženko, saj s prilagoditvijo delovnega mesta ne bi šlo za razumno prilagoditev. S tem sta presegli opredelitev tega razloga, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (odgovor na prvo dopuščeno vprašanje).

Ker je bilo treba že iz navedenega razloga odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremeniti in temu dela zahtevka ugoditi, vrhovno sodišče na drugo dopuščeno vprašanje ne odgovarja.

Sodišči druge in prve stopnje sta torej zaradi zmotne uporabe določbe drugega odstavka 87. člena ZDR-1 nepravilno presojali utemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2022 z dnem 12. 10. 2022 ni zakonito prenehalo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev sodišč druge in prve stopnje je v preostalem delu razveljavilo, saj zaradi zmotne zavrnitve zahtevka, ki se je nanašal na presojo zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sodišči nista presojali preostalega dela tožničinega zahtevka (drugi odstavek 380. člena ZPP). V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vključno z odločanjem o stroških postopka na prvi in drugi stopnji.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.