Jedro

Po ustaljenem stališču revizijskega sodišča se pri obnovi postopka po uradni dolžnosti procesno razmerje med carinskim organom in stranko vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 11. 9. 2003. Z njo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 11. 6. 2002, s katerim je Carinski urad L. po uradni dolžnosti uvedel obnovo postopka carinjenja po enotni carinski listini – ECL z dne 28. 10. 1998. Po navedeni carinski deklaraciji je bilo v prost promet sproščeno rabljeno osebno vozilo, za katerega je tožeča stranka na podlagi potrdila o prometu blaga EUR.1 z dne 19. 10. 1998 uveljavljala preferencialno carinsko stopnjo v višini 12,20%. Ob naknadnem preverjanju potrdila pri nemških carinskih organih je bilo namreč ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev verodostojnosti in točnosti, saj prodajalec blaga, ki je naveden na priloženem računu, ne obstaja, poleg tega pa je službeni žig na potrdilu ponarejen.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka, tožbene navedbe pa ocenjuje kot neutemeljene. Ker gre v obravnavanem primeru za vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in 70/2000), so pravno nepomembne tožbene navedbe v zvezi z naknadnim obračunom carinskega dolga po 154. členu Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99). Položaj tožeče stranke v carinskem postopku je razviden iz polja 14 ECL, kjer vpisana kot carinski deklarant oziroma zastopnik osebe, za katero opravlja carinska dejanja. Za odločanje o obnovi je krajevno in stvarno pristojen Carinski urad L., kjer je bilo opravljeno prvotno carinjenje blaga. Izkazan je obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, obnova pa je tudi pravočasna. Načelo zaslišanja ni bilo kršeno. Navedbe, da carinski delavec ni imel potrebnega pooblastila za sprejem deklaracije so pavšalne, zatrjevanih kršitev Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah pa sodišče prve stopnje ni našlo. Odločilo je na nejavni seji, ker je opravilo le pravno presojo kvalificiranosti okoliščin, ki so podlaga za uvedbo obnove postopka.

3. Tožeča stranka v pritožbi, sedaj reviziji, uveljavlja vse pritožbene razloge in zatrjuje kršitve Ustave RS ter Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da so bile določbe ZUP o obnovi uporabljene, da bi se obšel rok, ki je določen za naknadni obračun carine po 154. členu CZ. Ker carinska deklaracija ni dokončen upravni akt, se carinski postopek sploh ne more obnoviti po določbah ZUP. Ponarejeno potrdilo EUR.1 je del prejšnjega dejanskega stanja, zato je ekspertiza tujega izvedenca o ponarejenosti potrdila le nov dokaz o dejstvu, ki je že bilo obravnavano. Če je potrdilo ponarejeno, je bilo storjeno kaznivo dejanje in bi zato moral organ postopek obnoviti po 2. točki ne pa po 1. in 5. točki 260. člena ZUP, ki se povrh tega med seboj izključujeta. Ugotavljanje kaznivega dejanja je predhodno vprašanje, zato bi moral biti postopek prekinjen. Izvedensko mnenje pri nemških carinskih organih je organ naročil ne da bi obvestil stranko. Tuji izvedenec ni bil zaslišan na ustni obravnavi, zaradi česar stranka ni imela možnosti vplivati na ugotavljanje odločilnih dejstev. Rok za uvedbo obnove bi moral teči od trenutka, ko je za nova dejstva izvedel sektor za preiskovalne zadeve, ne pa posamezen carinski urad. Fizična oseba, ki je vložila carinsko deklaracijo, ni imela ustreznega pooblastila za zastopanje, česar pa organ ni preverjal. Vpis v polje 14 ECL bi moral organ razlagati v korist stranke, saj se v to polje lahko vpiše tako deklarant kot neposredni zastopnik. Carinski delavec ni imel zakonitega pooblastila za odločanje, saj nikjer ni bil objavljen seznam oseb z uradnimi pooblastili. Do neplačila carine je prišlo zaradi napake carinskega organa, saj carinski delavec ni opazil, da je žig na potrdilu EUR.1 ponarejen. To pomeni, da carinski dolg glede na peti odstavek 154. člena CZ ne bi smel biti obračunan. Obrazložitev izpodbijane sodbe je nejasna in sama s seboj v nasprotju. Dejansko stanje je bilo sporno, sodišče prve stopnje pa kljub temu ni opravilo predlagane glavne obravnave.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Ni utemeljen revizijski ugovor glede pravne podlage, ki jo je za izdajo spornega sklepa uporabil prvostopenjski carinski organ. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na določbe 154. člena CZ, vključno z uveljavljanjem napake carinskega organa po petem odstavku tega člena, saj te niso bile uporabljene v obravnavanem primeru. V zvezi s tem revizijsko sodišče opozarja na svoje ustaljeno stališče, da določbe 154. člena CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga ne izključujejo določb ZUP o obnovi (glej npr. sodbe X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006), kar pomeni, da je carinske postopke mogoče obnoviti po določbah ZUP.

9. Niso utemeljeni revizijski ugovori glede izkazanosti obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP. V skladu s to točko se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Neverodostojnost potrdila EUR.1, ki je bilo priloženo deklaraciji, je tudi po presoji revizijskega sodišča takšno dejstvo, ki bi, če bi carinski organ zanj vedel že ob sprejemu deklaracije, lahko privedlo do drugačnega, nepreferencialnega obračuna carinskega dolga. Pri tem ne gre za nov dokaz o že upoštevanem dejstvu, kot zatrjuje tožeča stranka, saj v prvotnem carinskem postopku niso bile znane okoliščine, ki bi kazale na neverodostojnost potrdila EUR.1. Navedene okoliščine pa so tudi verjetno izkazane (265. člen ZUP), saj se v spisu nahaja uradno preveden dopis nemškega carinskega organa o rezultatih preverjanja verodostojnosti spornega potrdila.

10. Ker za uvedbo obnove zadostuje, da je izkazan en obnovitveni razlog, na odločitev ne vpliva, da je prvostopenjski carinski organ v uvodu spornega sklepa navedel, da postopek obnavlja tudi po 5. točki 260. člena ZUP. Tudi ne drži, da se mora postopek v primeru suma ponarejenosti listine obvezno obnoviti po 2. točki 260. člena ZUP, saj takšna interpretacija v ZUP nima podlage.

11. Ni utemeljen revizijski ugovor glede pravočasnosti uvedbe obnove. Da so bili rezultati preverjanja potrdila predhodno znani oddelku za preiskovalne zadeve Carinske uprave RS, ni odločilno, saj po ustaljenem stališču revizijskega sodišča (glej npr. sodbi I Up 1183/2005 in X Ips 899/2006) ni mogoče govoriti o (organizacijski) enotnosti Carinske uprave RS, poleg tega pa je z izrazom „organ“ v drugem odstavku 263. člena ZUP mišljen le organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog, se pravi posamezni carinski urad. Krajevno in stvarno pristojni carinski urad je po podatkih spisa za nova dejstva in dokaze izvedel šele dne 7. 6. 2002, ko je prejel dopis Oddelka za preiskovalne zadeve Generalne carinske uprave RS, kar pomeni, da je dne 11. 6. 2002 izdani sklep o uvedbi obnove pravočasen.

12. Niso utemeljeni niti revizijski ugovori glede kršitve načela zaslišanja. To načelo je kršeno, če je o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke odločeno, ne da bi se ji dalo možnost, da se izjavi o pravno pomembnih dejstvih. Do odločitve o upravni stvari, carinskem dolgu, pa v obravnavanem primeru še ni prišlo. Po ustaljenem stališču revizijskega sodišča se pri uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti procesno razmerje med carinskim organom in stranko vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka (glej npr. sodbo I Up 158/2005), kar pomeni, da bo lahko stranka šele v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala vse svoje procesne pravice. Mednarodno sodelovanje carinskih organov na podlagi Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani (Ur. l. RS, št. 44/97) torej ni upravni postopek, niti ni dopis nemškega carinskega organa dokaz z izvedencem v smislu ZUP, kot zmotno zatrjuje tožeča stranka.

13. Niso utemeljeni ugovori glede pasivne legitimacije tožeče stranke. K razlogom, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje, revizijsko sodišče dodaja, da je v času vložitve deklaracije veljavni CZ v 11. točki prvega odstavka 3. člena določal, da je carinski deklarant oseba, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali v imenu druge osebe pri carinskem organu, na podlagi katere se izvede carinski postopek. V prvem odstavku 47. člena je CZ določal, da je carinski deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem oziroma stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži blago carinskim organom skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo določenega carinskega postopka. Pod navedenimi pogoji se je torej v posameznem carinskem postopku lahko katerakoli oseba, vključno s špediterjem, zavezala kot deklarant. Zato carinski organ ni bil dolžan preverjati, ali vložnik deklaracije morebiti nastopa kot neposredni zastopnik prejemnika blaga. Če bi torej tožeča stranka hotela nastopati brez statusa deklaranta, bi morala to izrecno navesti ob vložitvi deklaracije (tako tudi v sodbi X Ips 1335/2004). Ker tega ni storila, ampak je deklaracijo vložila v svojem imenu, kar izhaja tako iz vpisa v polje 14 ECL kot iz vpisa v polje 54 ECL, v katerem je odtisnjen njen žig in podpisana oseba, ki je vložila deklaracijo, in ker je predložila tudi blago in potrebne carinske dokumente, je carinski deklarant in posledično carinski dolžnik po tretjem odstavku 143. člena CZ.

14. Tudi ni utemeljeno zatrjevanje, da oseba, ki je v imenu tožeče stranke vložila deklaracijo, za to ni imela pooblastila. Po ustaljenem stališču revizijskega sodišča (glej npr. sodbi I Up 131/2003 in X Ips 24/2007) je treba osebe, ki so zaposlene pri špediterju, šteti za pooblaščence po zaposlitvi, ki v carinskih postopkih lahko pravno veljavno opravijo posamezna dejanja kot so izpolnitev in vložitev deklaracije. Da je bila navedena oseba zaposlena pri tožeči stranki, da je sama izpolnila ECL, se podpisala in odtisnila žig špedicije, pa niti ni sporno.

15. Revizijski ugovor, da je deklaracijo sprejela oziroma potrdila nepooblaščena oseba, revizijsko sodišče ocenjuje kot pavšalen, saj je očitno, da je bila deklaracija vložena pri stvarno in krajevno pristojnem carinskem uradu, tožeča stranka pa niti ne pojasni, kako naj bi navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa o uvedbi obnove postopka. Poleg tega gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 14. člena ZUS), s katero tožeča stranka uveljavlja kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, ki niso predmet presoje v reviziji.

16. Revizijsko sodišče zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na kršitve določb postopka v upravnem sporu. Tako ni utemeljen ugovor glede neopravljene glavne obravnave. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev izvedbe glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji revizijskega sodišča ni podana, do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bila v obravnavanih primerih ključna le presoja kvalificiranosti novih dejstev in dokazov, izvedba glavne obravnave po presoji revizijskega sodišča ne bi vplivala na odločitev. Niso utemeljeni niti revizijski ugovori zoper obrazložitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je namreč ob zakoniti uporabi določbe drugega odstavka 67. člena ZUS opredelilo do vseh odločilnih vprašanj, pri čemer pa ni prišlo samo s seboj v neskladje, kar izhaja tudi iz obrazložitve te sodbe. Do očitno neutemeljenih navedb strank pa se sodišče niti ni dolžno opredeljevati.

17. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo, ne da bi opravilo predlagano glavno obravnavo, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča brez obravnave, kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.