Jedro

Tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ki je sicer v svoji osnovi namenjena regulaciji spornega razmerja, je treba presojati v okvirih, ki jih postavlja ZIZ. Predmet presoje je zato v tem, ali ima tožeča stranka do tožene stranke verjetno izkazano bodočo nedenarno terjatev. Dopusten namen pravnega posla, ki ga v imenu gospodarskega subjekta opravi njegova uprava, se izčrpa v tem, kar je za družbo mišljeno kot ekonomsko smotrno v kontekstu njenega (dobičkanosnega) nastopanja na trgu. Transakcija, katere namen je spraviti premoženje gospodarskega subjekta izven njegove kontrole, teh pogojev ne izpolnjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo, s katero je bila prepovedana odtujitev, obremenitev in dajanje v najem nepremičnin ter vknjižba lastninske pravice na njih na toženo stranko. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožnica navaja, da je tožeča stranka z družbo O. d.o.o. Krško (stranskim intervenientom v tej pravdi) sklenila pogodbo, na podlagi katere je intervenient pridobil večinski delež v toženi stranki. Skupščina tožene stranke je nato sprejela sklep o dokapitalizaciji tožene stranke, po katerem se je tožeča stranka zavezala v toženo stranko vložiti stvarni vložek, intervenient pa denarnega. Negativno stališče tožeče stranke do teh odločitev je rezultat zamenjave tožničine uprave. Okoliščina, da je tožena stranka intervenientovo denarno vplačilo nato nakazala nazaj, je zgolj posledica tega, da je bil postopek vpisa povečanja osnovnega kapitala tožene stranke začasno zaustavljen. Vrnitev vplačanega zneska torej ni izraz slabega finančnega stanja intervenienta. Do prenosa lastništva na nepremičninah, ki so predmet izpodbijanega sklepa, bo lahko prišlo šele potem, ko bo dokončan postopek vpisa povečanja osnovnega kapitala v sodni register. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je potek postopkov, ki so osnova predmetne zadeve, med strankama nesporen. Tožeča stranka je intervenientu prodala (večinski) delež na toženi stranki. Ob dokapitalizaciji tožene stranke se je nato tožeča stranka zavezala vložiti stvarni vložek v nepremičninah, intervenient pa denarnega. Vložek intervenienta naj bi bil vrednostno višji od tožnikovega in bi tudi v dokapitalizirani toženi stranki intervenient obdržal večinski delež. Tožeča stranka v pravdi uveljavlja stališče, da je pogodba o prevzemu novega vložka nična zaradi nedopustne podlage oziroma namena, ki je takratno direktorico tožeče stranke pri njenem sklepanju vodil. Rezultat transakcije in namen njenih akterjev naj bi bil v tem, da so se pomembna in veliko vredna osnovna sredstva tožeče stranke prenesla izven kontrole tožeče stranke. Preoblikovala so se namreč v manjšinski delež tožnika v družbi, na katere poslovanje tožeča stranka kot manjšinski družbenik ne more vplivati. Posledica sporne pogodbe bi bila (med drugim) tudi v tem, da bi tožena stranka postala lastnik nepremičnin, ki so predmet tožničinega stvarnega vložka. Če bi tožeča stranka s stališčem o ničnosti sporne pogodbe v pravdi uspela, bi ji po oceni drugostopnega sodišča nastala nedenarna terjatev zoper toženo stranko. Učinek nične pogodbe bi namreč v takšnem primeru prenehal in bi bila tožeča stranka upravičena do vrnitve tistega, kar je bilo vloženo kot stvarni vložek. Uspeh tožnika z zahtevkom na ničnost pogodbe bi mu torej dal (bodočo) nedenarno terjatev napram toženi stranki. Po 1.odst. 272.čl. ZIZ je predmet zavarovanja z začasno odredbo lahko tudi takšna terjatev. Če je tožeča stranka verjetno izkazala, da je sporna pogodba nična, potem je s tem tudi že izkazala verjetnost svoje nedenarne terjatve v zvezi s spornimi nepremičninami. Predlagana začasna odredba je sicer v svoji osnovi namenjena regulaciji spornega razmerja (kot ga v odločbi št. Up-275/97 z dne 16.7.1998 dopušča Ustavno sodišče RS). Vendarle pa jo je treba presojati v okvirih, ki jih postavlja ZIZ. Predmet presoje v predmetni zadevi je zato najprej v tem, ali ima tožeča stranka do tožene stranke verjetno izkazano bodočo nedenarno terjatev. Kot je bilo že obrazloženo, za pozitivni sklep o tem vprašanju zadošča verjetnost tožničinega stališča, da je sporna pogodba nična. V postopku zavarovanja z začasno odredbo sodišče odloča do dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana, če v prid nekega zaključka kaže več okoliščin od tistih, iz katerih bi sledilo nasprotno. Ob ocenjevanju predloženega dokaznega gradiva do te spoznavne stopnje se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožničina bodoča terjatev - kot posledica verjetnega stališča o ničnosti pogodbe - izkazana do stopnje, ki zadošča za izdajo začasne odredbe. Spremembe pravnega statusa tožničinih nepremičnin iz stanja, v katerem so jih delničarji tožnice že zgolj preko postavljanja njene uprave lahko kontrolirali, v stanje, ko jim je to povsem onemogočeno, ne zanika niti tožena stranka. Če je bil namen transakcij doseči tak učinek, bi bila causa posla po oceni pritožbenega sodišča lahko nična. Dopusten namen pravnega posla, ki ga v imenu gospodarskega subjekta opravi njegova uprava, se izčrpa v tem, kar je za družbo mišljeno kot ekonomsko smotrno v kontekstu njenega (dobičkanosnega) nastopanja na trgu. Transakcija, katere namen je spraviti premoženje gospodarskega subjekta izven njegove kontrole, teh pogojev ne izpolnjuje. Tožeča stranka je v postopku navedla celo vrsto okoliščin, ki (vsaj verjetno) kažejo na to, da je bil namen spornih transakcij prav takšen, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Tožeča stranka najprej opozarja na okoliščine, v katerih transakcija, ki oz. če bi bila mišljena kot ekonomsko smotrna, ne bi bila opravljena. Predložene listine o stranskem intervenientu O. d.o.o. Krško izkazujejo, da gre za družbo brez zaposlenih, z minimalnimi sredstvi, minimalnim prometom in izgubo. Dejavnost tožeče stranke, s tem pa tudi bistveni del angažmaja spornih nepremičnin (ki so npr. skladišče betonskih izdelkov, separacija, betonarna ipd.), je razvidna iz njene firme, ki vsebuje tudi oznako "Komunalno stavbno podjetje". Intervenientova firma, enako tudi označba dejavnosti, pa povdarja "predelavo sadja" oziroma "proizvodnjo pijač". Vse to nakazuje sklep, po katerem je tožeča stranka vložila svoje nepremičnine v skupno podjetje s subjektom, ki na relevantnem področju nima izkušenj, in ki se bo že za vplačilo denarnega vložka moral zelo zadolžiti. Glede na pretežno večinski princip pri upravljanju družb se je tožeča stranka odločila, da bo svoje nepremičnine izročila tovrstnemu subjektu v popolno kontrolo, sama pa se je kontroli odpovedala. Zoper tako prikazano (in izkazano) stanje intervenienta tožena stranka ni trdila ničesar. Nobenih navedb ni npr. o tem, da naj bi intervenient vendarle bil izkušen pri relevantni gospodarski dejavnosti, da naj bi bil finančno močan, ali da je tožeči stranki kot partner kako drugače potreben pri ekonomsko racionalni izrabi njenih nepremičnin. Končni rezultat sporne transakcije, namreč izročitev osnovnih sredstev izven lastne kontrole, je po oceni drugostopnega sodišča takšen, da bi ga ob normalnem teku stvari lahko pogojevale le zelo hude poslovne težave tožeče stranke ali izjemno dobičkanosni pričakovani rezultati. Tožena stranka ni trdila ničesar v tej smeri, po tožeči stranki predloženi dokazi pa kažejo prav v nasprotno smer. Iz vsega tega pa kot bolj verjetno sledi, da ekonomsko racionalnih namenov sporna transakcija ni mogla imeti. Tožeča stranka nadalje opozarja na personalno povezavo med akterji sporne transakcije (zlasti takratno direktorico tožeče stranke in nekaterimi vodilnimi pri tožencu) ter vodstveno in kapitalsko odločujočo strukturo intervenienta. Iz sodnega registra celo izhaja, da je takratna direktorica tožeče stranke sedaj direktorica intervenienta. Sodišče druge stopnje tudi te okoliščine ocenuje kot enega izmed elementov, ki ekonomsko racionalne namene transakcije postavljajo pod dodaten vprašaj. Nepremičnine namreč niso prišle pod kontrolo koga tretjega, temveč oseb, ki so transakcijo sicer izvajale na strani tožnika, hkrati pa so (bile ali postale) pomemben del strukture intervenienta oz. pridobitelja kontrole nad nepremičninami. Osebe, ki so nepremičnine doslej kontrolirane le zato, ker so bile v to vlogo (še) postavljene po volji delničarjev tožnika, so v končni fazi preko intervenienta pridobile mnogo močnejšo in trajnejšo kontrolo nad njimi. Do stopnje verjetnosti ocenjevano dejansko stanje takšno razlago dogodkov in namena transakcije potrjuje. Natančnejša raziskava pa postopek zavarovanja z začasno odredbo seveda presega. Listinska dokumentacija nadalje izkazuje, da je bil dejanskim akterjem sporne transakcije odpor (vsaj dela) delničarjev tožeče stranke zoper nameravano dokapitalizacijo znan. Na skupščini tožeče stranke dne 31.8.2000, torej neposredno pred spornimi dogodki, je bil s strani delničarjev celo predlagan sklep o omejitvi pooblastil takratne direktorice prav v zvezi s tem, kar je nato postalo predmet tega sodnega spora. Na tej skupščini dano direktoričino zagotovilo, po katerem bo predlog dokapitalizacije dan v odobritev nadzornemu svetu tožeče stranke, očitno ni bilo realizirano (vsaj tožena stranka ne trdi nasprotno). Tudi to po oceni sodišča kaže na delovanje, ki naj ostane v zaključenem krogu za končni rezultat zainteresiranih dejanskih akterjev, tisti, ki bi imeli možnost transakcijo blokirati, pa naj ostanejo v prepričanju, da jim bo to še pravočasno omogočeno. Na podlagi vsega tega (obsežnega in natančno opredeljenega) dokaznega gradiva ter logičnih povezav, ki iz njega sledijo, se drugostopno sodišče strinja z zaključkom izpodbijanega sklepa, da je sporna pogodba verjetno nična. Tak sklep sledi tudi iz tega, da tožena stranka zoper bistvene dele tožnikovih procesnih izvajanj ni navedla pravzaprav ničesar relevantnega. Sklicevala se je le na pravno formalno veljavno izvedeno transakcijo, ki s strani tožnika niti ni osporavana. Vse ostalo, namreč trditve v zvezi z vračilom sredstev dokapitalizacije intervenientu ter sklepom skupščine toženca z dne 24.7.2000, zadeva povsem obrobna vprašanja. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, pa bi tudi ti dve edini opredeljeno navedeni okoliščini bilo prej mogoče interpretirati tožencu v škodo in ne morda v njegovo korist. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da so v obravnavanem primeru podane vse tri (sicer alternativno potrebne) "dodatne predpostavke" za izdajo začasne odredbe iz 2.odst. 272.čl. ZIZ. Dejansko stanje pri toženi stranki in intervenientu je (verjetno) takšno, da bi bilo transakcijo verjetno nemogoče zaključiti brez obremenitve ali delne odtujitve spornih nepremičnin. Tožena stranka o kakršnihkoli drugih virih sredstev, s katerimi bi intervenient pokril svoje obveznosti v zvezi z denarnim vložkom v toženko, ne navaja ničesar določnega. Končni rezultat bi bila bodisi vrnitev nepremičnin, ki bi bile medtem obremenjene, ali pa zahtevek na vrnitev nepremičnin, ki bi jih medtem kdo tretji dobroverno pridobil. Premoženjsko stanje tožene stranke in intervenienta (verjetno) kaže na to, da razen spornih nepremičnin nimata drugega premoženja relevantne vrednosti, iz katerega bi se poplačala škoda, ki bi brez izdane začasne odredbe verjetno nastala. Ta škoda je torej vsaj "težko nadomestljiva" v smislu 2.alinee 2.odst. 272.čl. ZIZ. Tožeča stranka predlaga začasno odredbo, ki v poslovanje tožene stranke posega v zelo majhni meri. Nepremičnine naj se zgolj ne bi vknjižile na toženo stranko in naj se ne bi odtujile, obremenile ali dale v najem. Opravljanje dejavnosti tožene stranke s tem ni tangirano. Neugodne posledice takšne začasne odredbe za toženca torej niso hude. Po drugi strani pa bi izostanek začasne odredbe tožečo stranko lahko postavil v položaj, ko na podlagi pravnomočne sodbe ne bi imela česa več terjati ali bi lahko terjala le manjši del nepremičnin oziroma nepremičnine, obremenjene s hipotekami. Po kriterijih iz 3.alinee 2.odst. 272.čl. ZIZ tovrstne neugodne posledice prevagajo tiste, ki bi jih začasna odredba povzročila tožencu. Glede na vse obrazloženo je torej podana tudi (vsaj) ena izmed dodatnih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 2.odst. 272.čl. ZIZ. Tožena stranka v pritožbi sicer utemeljeno trdi, da bi zemljiškoknjižni prenos lastništva na spornih nepremičninah prišel v poštev šele potem, ko bo izveden vpis povečanja toženkinega osnovnega kapitala v sodnem registru. Vendar pa ta okoliščina po oceni sodišča druge stopnje na usodo začasne odredbe ne vpliva. Tožeča stranka je v tem postopku pač predlagala začasno odredbo, ki zadeva zgolj "drugo fazo" procedure, ki vodi do vknjižbe tožene stranke na spornih nepremičninah. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi ničesar problematičnega. Pritožnica ne navaja, da bi bil z začasno odredbo morda presežen namen zavarovanja v smislu 1.odst. 273.čl. ZIZ. Glede na vse obrazloženo torej pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep na podlagi 2.točke 365.čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239.čl. ZIZ) potrditi.