Jedro

ZOR je v 90. členu (v zvezi s 998. členom ZOR) predpisal posebno obliko za pooblastilo (med drugim tudi) za primer, ko pooblaščenec izjavi voljo za zastopanega, s katero naj bi prevzel zanj poroštveno obveznost. Utemeljitev takšne določbe zakona je v prepričanju, da se utegne izjaloviti namen zakona, ki je za nastanek določene obveznosti (v obravnavanem primeru poroštva - 998. člen ZOR) predpisal kakšno obliko, če zadostuje, da izda stranka - zastopani le ustno pooblastilo. Ustno pooblastilo zato ne more imeti pravnega učinka (1. odstavek 70. člena v zvezi s 3. odstavkom 25. člena ZOR).

Izrek

Pritožbe proti sodbi in sklepoma se zavrnejo in se potrdijo izpodbijana sodba in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 62.392,87 EUR. S sklepom z dne 21. 03. 2007 je zavrnilo predlog tožeče stranke, naj popravi sklep z dne 14. 03. 2007, s sklepom z dne 05. 09. 2007 pa je na zahtevo tožeče stranke odmerilo sodno takso za pritožbo proti sodbi.

2. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka vlaga pravočasni pritožbi tudi proti uvodoma omenjenima sklepoma. V pritožbah sodišču prve stopnje smiselno očita bistveno kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklepa ustrezno spremeni.

4. Tožena stranka na pritožbe ni odgovorila.

5. Pritožba proti sklepu o odmeri sodne takse za pritožbo ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je v pritožbi proti sodbi navedel, da je vrednost spornega predmeta 20.865,05 EUR. Drži tudi, da je predmet spora ugotovitev obstoja denarne terjatve in ne (direktno) obveznost plačila zneska terjatve. Vendar je pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotovilo, da je tožeča stranka, ko je sama zahtevala povračilo stroškov, stroške obračunala, kot da je znesek sporne terjatve obenem vrednost spornega predmeta (prim. vlogo tožeče stranke z dne 08. 06.2004). Tudi sodna taksa za tožbo je bila v obravnavanem gospodarskem sporu že obračunana na enak način. To pomeni, da pritožnik do vložitve pritožbe proti sodbi ni opozoril na morebitno razhajanje med zneskom sporne terjatve in njeno pričakovano vnovčljivostjo v stečajnem postopku. Ker je bila to njegova dolžnost, če je seveda ocenil, da ne gre za primer, ko bi se tožbeni zahtevek nanašal na denarni znesek (2. odstavek 44. člena ZPP), po prepričanju pritožbenega sodišča ne more uspešno v pritožbenem postopku spreminjati že podanih izhodišč, ki v opisani procesni situaciji niti niso mogla biti predmet razpravljanja. Pritožbeno sodišče zato ne more sprejeti pritožbenega argumenta, češ da bi sodišče prve stopnje moralo takso za pritožbo obračunati od vrednosti spornega predmeta 20.865,05 EUR.

7. O predlogu za oprostitev takse za pritožbo odloča sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da v Zakonu o sodnih taksah ni našlo določila, ki bi predpisoval obveznost plačila takse za pritožbo proti sklepu o odmeri takse.

8. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo proti sklepu o odmeri takse z dne 5.9.2007 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

9. Pritožba proti sklepu o zavrnitvi predloga za popravo sklepa.

10. S popravo sodbe (sklepa) se lahko odpravijo le napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom (328. člen ZPP). Predlog za popravo sklepa z dne 14. 09. 2004 se ni nanašal na takšne pomanjkljivosti. Iz tega predloga namreč izhaja, naj sodišče "popravi" označbo tožene stranke, tako da navede drug subjekt. Takšna sprememba pa bi pomenila poseg v vsebino sklepa. Zato ne bi šlo zgolj za odpravo pisne pomote npr. pri označbi tožene stranke. Da bi šlo za vsebinsko spremembo, izhaja vsaj smiselno tudi iz pritožbenih trditev. Pritožnik namreč poleg poprave sklepa z dne 14. 09. 2004 predlaga še njegovo dopolnitev z zanj ugodno stroškovno posledico.

11. V zvezi s pritožbenimi izvajanji pritožbeno sodišče dodaja, da je imel možnost pritožbe proti sklepu z dne 14. 09.2004 o umiku tožbe, a je po podatkih spisa ni vložil. 12. Odločitev sodišča, ki je zavrnilo predlagano popravo sklepa, je zato pravilna. Za drugačno odločitev sodišče prve stopnje ni imelo podlage v ZPP (prim. 328. člen ZPP).

13. Pritožba proti sodbi ni utemeljena.

14. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbenih argumentov, da je sporna terjatev utemeljena na Potrdilu z dne 31. 12. 2001 (v nadaljevanju Potrdilo). Razloge za odklonilno stališče je pritožbeno sodišče že podalo v sklepu z opr. št. I Cpg 497/2006 z dne 07. 09. 2006. V zvezi s pritožbenimi izvajanji pa pojasnjuje, zakaj ne more spremeniti tega stališča. 15. Obveznico 5612021 (v nadaljevanju Obveznica) je izdala Z. S. z.b.o.. O tem med pravdnima strankama ni bilo spora. Prav tako med njima ni bilo spora, da je Obveznico tožeča stranka sprejela. Pritožnik ne izpodbija logičnega razzlogovanja sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka "s prenosom denarnih sredstev iz depozitnih pogodb na obveznico soglašala," saj je Obveznico sprejela. Enako velja za utemeljitev sodišča prve stopnje, da je priča S. V. izpovedala, da je pritožnik vedel za "prenos denarnih sredstev in pretvorbo v obveznico." Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bila ob drugačnem stališču Obveznica izdana brez pravne podlage.

16. Z.S. z.b.o. je ob razloženem izdala Obveznico v zameno za denarna sredstva tožeče stranke iz depozitnih pogodb, sklenjenih med tožečo in toženo stranko. Z. S. je s tem postala glavni dolžnik tožeče stranke. Pritožnik ne izpodbija razlogov izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da je terjatev iz naslova Obveznice uveljavil v stečajnem postopku, ki teče nad Z. S z.b.o.. Enako velja za razloge, iz katerih smiselno izhaja, da bila terjatev iz naslova Obveznice priznana v stečajnem postopku, ki teče proti Z. S z.b.o.. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi dodaja, da je na ta odločilna dejstva pri presoji vezano (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

17. Tožena stranka naj bi, upoštevaje besedilo Potrdila in pritožbene trditve, prevzela 100% jamstvo za izplačilo sredstev po tej obveznici (1). Takšnega besedila ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za prevzem obveznosti osebnega jamstva (poroštva) za tuj dolg, to je za dolg Z. S z.b.o.. Osebno jamstvo za tuj dolg pa je bistvena značilnost obveznosti, ki jo Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; v obravnavanem primeru ga je treba uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ) imenuje poroštvo (997. člen ZOR). Subsidiarnost obveznosti jamstva za tuj dolg za poroštvo ni bistvena. ZOR namreč ureja tudi solidarno poroštvo (3. in 4. odstavek 1004. člena ZOR).

18. Potrdilo je podpisal S.V., vodja ekspoziture tožene stranke v K., ki po lastni izpovedbi kot vodja poslovne enote, to je v okviru zaposlitve, ni imel pooblastila za podpisovanje "jamstva". Direktor tožene stranke s pooblastili za podajanje izjave volje tožene stranke v pravnem prometu je bil v času izdaje Potrdila A. S. (upoštevaje podatke informatizirane baze sodnega registra in izpovedbo A. S.). S.V. bi tako lahko podal izjavo volje v imenu in za račun tožene stranke za prevzem poroštvene obveznosti le, če bi imel ustrezno - posebno pisno pooblastilo za zastopanje, ki bi mu ga dal A. S. (4. odstavek 91. člena, 90. člen in 998. člen ZOR). Zato ni nepomembno, ali je imel S.V., ki je podpisal Potrdilo, ustrezno pooblastilo za prevzem poroštvene obveznosti v imenu in za račun tožene stranke.

19. Pritožbeno sodišče doslej razloženemu še dodaja, da je ZOR predpisal v 90. členu (v zvezi s 998. členom ZOR) posebno obliko za pooblastilo (med drugim tudi) za primer, ko pooblaščenec izjavi voljo za zastopanega, s katero naj bi prevzel zanj poroštveno obveznost. Utemeljitev takšne določbe zakona je v prepričanju, da se utegne izjaloviti namen zakona, ki je za nastanek določene obveznosti (v obravnavanem primeru poroštva - 998. člen ZOR) predpisal kakšno obliko, če zadostuje, da izda stranka - zastopani le ustno pooblastilo (pri. Stojan Cigoj, Veliki komentar obligacijskih razmerij, prva knjiga, stran 332). Ustno pooblastilo, o katerem sta izpovedovala S.V. in A. S., zato ne more imeti pravnega učinka (1. odstavek 70. člena v zvezi s 3. odstavkom 25. člena ZOR). Zato ni izpolnjena predpostavka veljavnega zastopanja tožene stranke po S. V.. Zatrjevana obveznost poroštva na podlagi Potrdila tako ni nastala. Predpostavka veljavnega zastopanja ni izpolnjena, čeprav bi bile resnične pritožbene trditve, da naj bi S.V. obrazec za Potrdilo pridobil po elektronski pošti s strani vodstva tožene stranke ("ali pa ga. S."). Obrazcu namreč ni mogoče pripisati niti pomena pisno izjavljene volje (90. člen ZOR) niti pomena posebne pooblastitve (4. odstavek 91. člena ZOR).

20. Drugačnih pritožbenih trditev pritožbeno sodišče ne more sprejeti. Tako ne more slediti pritožbenim izvajanjem, da je vprašanje obstoja pooblastila pomembno le v internem razmerju. Enako velja za pritožbene trditve, da bi bil moral direktor tožene stranke A. S. zahtevati od S. V., da jamstvo prekliče, če bi štel, da Potrdilo ne velja. Četudi drži, da bi tako obvestilo A. S. lahko podal, to ne more vplivati na presojo o neobstoju sporne poroštvene obveznosti. Odsotnost takšnega obvestila namreč še ne pomeni, da je podal izjavo volje, da Potrdilo odobrava (prim. 1. in 3. odstavek 88. člena ZOR). Prav tako pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbenega argumenta, da bi bilo vprašanje pooblastila za prevzem poroštvene obveznosti lahko pomembno le v primeru, če bi bila tožeča stranka izrecno s kakšnim predpisom opozorjena, da mora obstoj pooblastila vnaprej preveriti. Okoliščina, da tovrstnega izrecnega opozorila upnika res naša zakonodaja ne pozna, po prepričanju pritožbenega sodišča ne more vplivati na razumevanje jasnih določb ZOR o predpostavkah za nastanek poroštvene obveznosti, če izjavo volje poda za poroka kdo drug. Če je tožeča stranka res zaupala izdanemu Potrdilu in ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da S. V. ni imel ustreznega pooblastila, ZOR predvideva odškodninsko varstvo (prim. 4. odstavek 88. člena ZOR). Morebitna odškodninska podlaga uveljavljene terjatve, upoštevaje da je bil S.V. v kritičnem času delavec tožene stranke, pa ni predmet tega gospodarskega spora (1. odstavek 2. člena ZPP).

21. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zgolj navedba datuma prejema internega zapisnika (21. 02. 2007) z dne 17. 04. 2002 o opravljenem pregledu poslovanja H. S., ki ga je opravila B. S. (v nadaljevanju Zapisnik), sama zase še ne izkazuje, da za nova dejstva in dokaz pritožnik (ob zadostni skrbnosti) ne bi mogel izvedeti že prej. Gre namreč vendarle za zapisnik z dne 17. 04. 2002, pritožnik pa je, upoštevaje sodno znano dejstvo, predsednik upniškega odbora Z. S, ki je bila, upoštevaje predloženi del Zapisnika, tesno povezana v poslovanju s H. S., to je toženo stranko. Po oceni pritožbenega sodišča pritožnik zato zgolj z navedbo datuma seznanitve z Zapisnikom ni izkazal, da ni kriv za nepravočasno uveljavljanje novih trditev in dokaza, ker je bil zadosti skrben pri zbiranju procesnega gradiva.

22. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi dodaja še, da novo zatrjevana dejstva in dokaz tudi sicer ne bi mogla vplivati na presojo o neobstoju poroštvene podlage za uveljavljeno terjatev. Predloženi del Zapisnika, ki ga pritožnik v pritožbi izpostavlja, namreč opisuje le pogodbeno razmerje med H.S. in Z. S. pri izdaji obveznic ter pomanjkljivosti v zvezi s knjiženjem tega razmerja pri toženi stranki. Iz Zapisnika tako sledi, da bo H. S. Z. S. odobrila kredit, če druga ne bi razpolagala z dobroimetjem za izplačilo obveznic. Morebitna kreditna obveznost H. S. v razmerju do Z. S. pa ne more vplivati na (ne)obstoj konkretne poroštvene obveznosti tožene stranke v razmerju do tožeče stranke.

23. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti niti pritožbenih trditev, s katerimi pritožnik izpodbija presojo o "ničnosti obveznic". V zvezi s pritožbenimi izvajanji pritožbeno sodišče znova poudarja, da pritožnik ne izpodbija, da je uspešno uveljavljal terjatev iz naslova Obveznice v stečajnem postopku, ki teče nad Z. S, to je izdajateljico Obveznice, saj je bila ta terjatev priznana. To pomeni, da je treba šteti, da ima tako ugotovljena terjatev iz naslova Obveznice v stečajnem postopku nad Z. S enake učinke kot pravnomočno razsojena stvar (prim. Nina Plavšak, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV, Ljubljana, 2000, stran 530). Pritožnik že zato ne more v obravnavanem gospodarskem sporu, da bi uveljavil obstoj vtoževane terjatve iz naslova depozitnih pogodb, uspeti s trditvijo, da je Obveznica nična. Odgovor na vprašanje veljavnosti (in obstoja) terjatve iz naslova Obveznice je že podan v stečajnem postopku nad Z. S in sicer na prijavo terjatve pritožnika samega. O tem vprašanju, ki izhaja iz razmerja med tožečo stranko in Z. S, je tako že pravnomočno odločeno. Sodišče pa je, če je odločitev o obstoju sporne terjatve iz naslova depozitnih pogodb seveda sploh odvisna od obstoja razmerja med tožečo stranko in Z. S iz naslova Obveznice, vezano na takšno odločitev v obravnavanem gospodarskem sporu (arg. 1. odstavek 13. člena ZPP).

24. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, zakaj za obračun stroškov (in takse) ne pride v poštev vrednost spornega predmeta, ki jo je pritožnik (prvič) navedel v pritožbi. V zvezi s pritožbenimi izvajanji zgolj dodaja, da ni našlo predpisa o dolžnosti sodišča, da v stečajnem spisu preverja, kolikšno poplačilo lahko upniki pričakujejo in nato na podlagi tega samo določa izhodišče za obračun stroškov. Zato odmera stroškov ni zmotna zgolj zato, ker bi sodišče moralo upoštevati kot vrednost spornega predmeta le 26% od zneska sporne terjatve.

25. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo proti sodbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

26. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke je odpadel, ker teh stroškov pritožnik ni določno opredelil. Pa tudi sicer do povrnitve teh stroškov ne bi imel pravice, ker v pritožbenem postopku ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) S pojmom jámstvo tudi v življenju razumemo (porokovo) obvezo za izpolnitev obljube, dolžnosti; prim. Slovar Slovenskega knjižnega jezika, http://bos.zrc-sazu.si, 22.4.2008.