Jedro

V obravnavanem primeru ni šlo za neodplačno razpolaganje zapustnika, zaradi katerega bi bil prikrajšan nujni dedni delež tožnikov. Sklenjeni sporazum med zakoncema o višini deležev in obsegu skupnega premoženja namreč ne pomeni neodplačnega razpolaganja zapustnika s svojim premoženjem, pač pa enovito delitev skupnega premoženja kot celote ter celostno ureditev razmerij med zakoncema glede na različne oblike njunih prispevkov k skupnemu premoženju. Takšna pogodba med zakoncema ni v nasprotju z moralnimi načeli.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožniki so dolžni v 15 dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti 1.119,96 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniki in toženka so dediči po pokojnem očetu in možu A. A. V zapuščinskem postopku po njem je bila med dediči sporna veljavnost notarske oporoke z dne 20. 10. 2014 in lastnoročne oporoke z dne 27. 10. 2014 ter sporazuma z dne 27. 10. 2014 o delitvi skupnega premoženja med zapustnikom in toženko. Tožniki so primarno uveljavljali oporočno in poslovno nesposobnost zapustnika, podredno pa, da je sporazum ničen, ker da je bil sklenjen v nasprotju s kogentnimi določili ZZZDR in moralnimi načeli. Toženka je temu nasprotovala. Pokojnik je bil kljub bolezni vse do smrti razsoden in jasnih misli. Namen sklenitve sporazuma je bila delitev skupnega premoženja kot celote in ne izigranje tožnikov glede zapuščine.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev notarske oporoke z dne 20. 10. 2014, lastnoročne oporoke z dne 27. 10. 2014 in sporazuma na podlagi 60. člena ZZZDR, sklenjenega med pokojnim A. A. in toženko 27. 10. 2014, kot tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti navedenega sporazuma v delu, ki se nanaša na nepremičnino ID znak 0000-76-1, na ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižne vknjižbe na podlagi tega sporazuma ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja glede nepremičnine ID znak 0000-76-1. 3. Tožniki s pritožbo izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka in posledično o stroških postopka. Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka je torej pravnomočna. Navajajo, da je toženka s sporazumom, ki sta ga dne 27. 10. 2014 sklenila z zapustnikom v obliki notarskega zapisa, med ostalim postala solastnica do deleža ½ nepremičnine ID znak 0000-76-1, ki je v naravi štirisobno stanovanje na naslovu X. cesta 6 v ... Po mnenju tožnikov je šlo za razpolaganje s premoženjem, katerega namen je bil izigranje tožnikov kot dedičev. Ta del sporazuma je v nasprotju s kogentnimi določbami ZZZDR in moralnimi načeli, saj je zapustnik za isto stanovanje 14. 2. 2000 s svojo prvo ženo B. A. sklenil sporazum o delitvi skupnega premoženja. Stanovanja zapustnik in toženka nesporno nista pridobila v času trajanja njune zakonske zveze, temveč je bilo pridobljeno že leta 1991, v času trajanja zakonske zveze med zapustnikom in B. A. Do ločitve s prvo ženo B. A. v letu 2000 je bilo stanovanje njuno skupno premoženje, nato pa je na podlagi sporazuma z njo dobilo status posebnega premoženja zapustnika. Pritožniki se sprašujejo, kako lahko prvostopenjsko sodišče zaključi, da je bil znaten del kredita za sporno nepremičnino poravnan v času trajanja zakonske zveze zapustnika s toženko, če se je kredit odplačeval do leta 2012 in se je torej v zakonski zvezi s toženko odplačeval zgolj dve leti od dvanajstih. V sklopu dokaznega postopka glede podrednega tožbenega zahtevka sodišče ni izvedlo zaslišanja pravdnih strank, ampak jih je zaslišalo zgolj v okviru dokaznega postopka o primarnem tožbenem zahtevku. Glede nagiba zapustnika za sklenitev sporazuma pritožba navaja, da je bila toženka njegova zakonska partnerka, od katere se pričakuje, da mu bo stala ob strani tudi v bolezni. Če namen sklenitve sporazuma ni bil v ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema, temveč v tem, da zapustnik „poskrbi“ za svojo ženo, se pritožniki ponovno sprašujejo, zakaj je bilo potrebno zapuščinsko maso zmanjšati za polovico stanovanja, ker se sinovi naj ne bi strinjali z njegovo oporoko. Toženka že v osnovi ni izkazala svojih vlaganj, tudi če bi jih, ne spremenijo statusa posebnega premoženja zapustnika. Postopanje zapustnika in toženke ni dopustno, saj sta izigrala določbe ZD in tožnike kot dediče prikrajšala za višje deleže iz naslova dedovanja zapuščine. Pogodba, ki je sklenjena z namenom izigrati tretje, je v opreki z moralnimi načeli in je kavza take pogodbe nedopustna. Pritožniki v primeru razveljavitve sodbe in ponovnega sojenja predlagajo, da se zadeva obravnava pred drugo sodnico, ker ocenjujejo, da je bilo njeno sojenje pristransko.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o podrednem tožbenem zahtevku v zadostni meri in pravilno ugotovilo dejansko stanje, sodba pa je tudi v materialnopravnem pogledu pravilna. Temelji na sledečih dejanskih ugotovitvah: pokojni A. A. in toženka sta 27. 10. 2014 v obliki notarskega zapisa sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja po določbi 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), katerega predmet je med ostalim (osebni avto, počitniška prikolica) tudi stanovanje na naslovu X. cesta 6 v ...; zakonca v tem sporazumu ugotavljata, da stanovanje predstavlja njuno skupno premoženje, pridobljenem z delom v času trajanja zakonske zveze in določata delež vsakega izmed njiju do ½; stanovanje je bilo kupljeno v času trajanju zakonske zveze z bivšo ženo zapustnika B. A. in je bilo predmet delitve skupnega premoženja zapustnika s prvo ženo leta 2000; toženka je v zakonski zvezi z zapustnikom za sporno stanovanje odplačevala znaten del kredita, hkrati je prispevala v skupno premoženje tudi kupnino od prodaje svojega stanovanja, ki je bilo njeno posebno premoženje; zapustnik je sporazum s toženko sklenil v zadnjem obdobju svojega življenja, pred svojo smrtjo je na ta način želel urediti premoženjska razmerja s toženko iz naslova skupnega premoženja.

7. Po mnenju tožnikov je sporazum v delu, ki se nanaša na to nepremičnino, ničen zato, ker je bil sklenjen v nasprotju z določbami ZZZDR o pridobivanju in delitvi skupnega premoženja zakoncev, pa tudi zato, ker nasprotuje moralnim načelom, saj je njegovo bistvo v izigranju tožnikov kot dedičev.

8. Pritožbeno stališče, da je sporazum sklenjen v nasprotju z določbami ZZZDR, predvsem določbo 51. člena, je zmotno. Po tej določbi premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga, medtem ko je premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom v času zakonske zveze, njuno skupno premoženje. V konkretnem primeru dejstvo, da je bilo sporno stanovanje kot skupno premoženje že predmet sporazuma iz leta 2000 med zapustnikom in njegovo bivšo ženo in je po delitvi v tem sporazumu pripadlo zapustniku, ni odločilno. Zakonca namreč lahko med seboj sklepata vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi osebami, in na tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti (prvi odstavek 62. člena ZZZDR), torej med drugim tudi o višini deležev oziroma razdelitvi skupnega premoženja (60. člena ZZZDR). Zakon torej omogoča sklenitev sporazuma v skladu z drugim odstavkom 58. in 60. člena ZZZDR. S tem, ko sta zakonca v sporazumu ugotovila obseg njunega skupnega premoženja in deležev na njem, ob upoštevanju načela svobode urejanja pogodbenih razmerij, nista ravnala v nasprotju s prisilnimi predpisi. Drži, da je po določbi 51. člena ZZZDR skupno premoženje tisto, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. A je prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno upoštevalo posebno okoliščino, da je zapustnik stanovanje kupil na kredit in da sta s toženko še nadaljnjih 12 let po sklenitvi zakonske zveze odplačevala kreditne obroke zanj.1 Nerazumljiva je pritožba v delu, ko ugotavlja, da naj bi toženka kredit v zakonski zvezi odplačevala zgolj 2 leti in ne 12, kar je v nasprotju z navedbo toženke, ki v postopku ni bila prerekana, da je zakonsko zvezo z zapustnikom sklenila v letu 2000.2

9. Pritožniki tudi neutemeljeno vztrajajo v pritožbi, da naj bi bil nagib za sklenitev sporazuma med zapustnikom in toženko nedopusten in zato sporazum zaradi nedopustne podlage ničen, ker da sta s sklenitvijo sporazuma želela prikrajšati tožnike pri višini nujnih dednih deležev zaradi zmanjšanja zapuščinske mase za polovico vrednosti stanovanja. Pogodba je nična, kadar je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo in pravilno utemeljilo, zakaj v konkretnem primeru temu ni bilo tako. Nagib za sklenitev sporazuma med zakoncema je bil v ureditvi njunih premoženjskih razmerij glede skupnega premoženja, očitno tudi zato, ker je zapustnik vedel, da tožniki njim že znani vsebini njegove oporoke nasprotujejo. V tem primeru ni šlo za nedopusten nagib, kot ga zatrjujejo tožniki, češ da naj bi jih zapustnik s sklenitvijo sporazuma s toženko skušal izigrati pri višini dednih deležev in je pritrditi razlogom sodbe, da takšno ravnanje ni bilo v nasprotju z moralnimi načeli in zato nedopustno. Tudi sodna praksa je v podobnih okoliščinah zahtevkov na ničnost pogodbe3 že izrekla sledeče: „Vsakdo ima pravico, da s svojim premoženjem razpolaga po svoji volji. To pravico mu daje ustavno jamstvo zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave RS), ki ga ustavno sodna praksa in teorija opredeljujeta kot posameznikovo svobodo ravnanja na premoženjskem področju. V jedru te svobode je prav svoboda razpolaganja z lastnino, torej s stvarmi in premoženjskimi pravicami. Vsakršno omejevanje te svobode, ki presega z lastnino neločljivo povezane omejitve za dosego njene gospodarske, socialne in ekonomske funkcije (prvi odstavek 67. člena Ustave), pomeni vmešavanje države v ustavno varovano premoženjsko svobodo. Posameznik ima vso pravico, da s svojim premoženjem razpolaga, kot ga je volja.“. Očitki tožnikov, da je šlo pri sklenitvi sporazuma med zapustnikom in toženko za nedopustno razpolaganje z zapustnikovim premoženjem, na katerega je odločilno vplival njun nagib prikrajšati tožnike za dedne deleže, je v neskladju z omenjenimi ustavnimi jamstvi. V obravnavanem primeru glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča ni šlo za neodplačno razpolaganje zapustnika, zaradi katerega bi bil prikrajšan nujni dedni delež tožnikov. Sklenjeni sporazum med zakoncema o višini deležev in obsegu skupnega premoženja namreč ne pomeni neodplačnega razpolaganja zapustnika s svojim premoženjem, pač pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, enovito delitev skupnega premoženja kot celote ter celostno ureditev razmerij med zakoncema glede na različne oblike njunih prispevkov k skupnemu premoženju. Takšna pogodba med zakoncema ni v nasprotju z moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je zato materialno pravo pravilno uporabilo. Le če neodplačno razpolaganje poseže v nujni delež, lahko dediči zahtevajo vrnitev daril po določbah Zakona o dedovanju. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga sodbi VSRS II Ips 259/2013, na katero se sklicuje pritožba, je tam drugačno. Obravnava se zahtevek upnika, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, ki ga je sklenil z glavnim in izključnim namenom preprečiti poplačilo upnikove terjatve. Glede na zgoraj predstavljeno materialnopravno stališče je treba zavrniti tudi pritožbeni očitek, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvesti v sklopu dokaznega postopka ponovno zaslišanje pravdnih strank posebej tudi glede podrednega tožbenega zahtevka. O čem naj bi sodišče zaslišalo tožnike in toženko v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom, tožniki ob spremembi tožbe niso navedli, niti v pritožbi tega ne opredelijo.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi, po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

11. Če sodišče zavrne pritožbo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške postopka, toženki pa so dolžni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Ti znašajo 1.119,96 EUR (900,00 EUR za sestavo odgovora na pritožbo, 18,00 EUR materialni stroški ter DDV).

1 Neprerekane so trditve toženke, da je zakonsko zvezo z zapustnikom sklenila v letu 2000, kredit za stanovanje pa sta odplačevala do leta 2012. 2 Tudi iz sporazuma z dne 27. 10. 2014 izhaja, da sta A. A. in C. A. zakonsko zvezo sklenila 24. 6. 2000. 3 Primerjaj sodbi II Ips 324/2016, II Ips 121/2017.