Jedro

Tožničino zdravstveno stanje je bilo dne 19. 7. 2011 enako, kot je bilo v času, ko je bila izdana pravnomočna odločba imenovanega zdravnika (dne 6. 7. 2011), iz katere izhaja, da je tožnica od 16. 7. 2011 dalje zmožna za delo. Pri tožnici ni prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi iste bolezni in je njen tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 19. 7. 2011 dalje neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakoniti odpravita odločba toženke z dne 8. 8. 2011 in sklep z dne 20. 7. 2011 ter da se predlogu imenovanemu zdravniku z dne 19. 7. 2011, ki ga je za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo tožnice za čas od 16. 7. 2011 dalje vložila osebna zdravnica, ugodi in se ugotovi, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 19. 7. 2011 do 22. 7. 2011 in sklenilo, da tožnica trpi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži v plačilo stroške dosedanjega in pritožbenega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče dokazne ocene ni opravilo v skladu z metodološkim napotkom iz določbe 8. člena ZPP, torej z upoštevanjem rezultatov dokazovanja na podlagi posamično in skupno ovrednotenih vseh izvedenih dokazov, temveč je svojo odločitev oprlo izključno na izpovedbo osebne zdravnice tožnice A.A.. Pri tem ji je slepo sledilo. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da osebna zdravnica tožnice dne 8. 6. 2011 ob odprtju prvotnega bolniškega staleža ni sprejela in tako ni mogla presojati ali je pri tožnici prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Zaključek sodišča, da naj bi bila osebna zdravnica prepričana, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, je v nasprotju z izpovedbo zdravnice same, saj iz izpovedi izhaja, da sama ni mogla oceniti mogočega poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice. Osebna zdravnica je izpovedala, da ni presodila, da tožnica ni upravičena do bolniškega staleža, na podlagi iste diagnoze in tudi ni ocenila, da je tožnica zmožna za delo in je zato podala predlog imenovanemu zdravniku. Po prepričanju toženke je osebna zdravnica vložila formalno pomanjkljiv in nezakoniti predlog imenovanemu zdravniku, ki je bil nato s strani toženke zavržen. Osebna zdravnica ni storila tako, kakor bi morala. Pri tožnici ni opravila kliničnega pregleda, ni je napotila na urgentni pregled k specialistu psihiatru, kljub tožničini izrecni zahtevi, ni podala predlog imenovanemu zdravniku na podlagi kliničnega pregleda, ni je opozorila, da ima pravico, da zahteva osebno predstavitev pri imenovanem zdravniku. Tožnico je zavedla, da je zmotno mislila, da ji je bolniški stalež odobren, zaradi česar ni šla v službo, v posledici tega je dobila izredno odpoved. Nepravilen je tudi zaključek naslovnega sodišča, da se dejansko stanje ni spremenilo oziroma, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da je pri tožnici prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja, kar bi bilo dokazano z zdravstveno dokumentacijo ali zaslišanjem osebne zdravnice, saj je sodišče neutemeljeno in brez navedbe razloga zavrnilo dokaz z izvedencem psihiatrične stroke in dokaz z zaslišanjem priče B.B.. Predlagana dokazna predloga sta bila podana ravno v dokazovanje dejstva, da je pri tožnici prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja. Priča B.B. je tožnico videl tako 8. 6. 2011 kot 19. 7. 2011 in bilo lahko pojasnil razliko v njenem obnašanju, počutju, lahko bi povedal, kaj mu je tožnica povedala na dan 8. 6. 2011 in kaj na dan 19. 7. 2011. Še pomembnejša bi bila izvedba dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ki bi lahko edini podal neodvisno in strokovno mnenje o tem, ali je pri tožnici prišlo do nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja ali ne. S tem, ko sodišče teh dokazov ni izvedlo je zagrešilo absolutno bistveno kršitev ZPP, v posledici česar je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Tudi sodišče bi, ob pravilni uporabi 244. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, tožbenemu zahtevku moralo ugoditi vsaj v delu, v katerem tožnica zahteva, da se ugotovi, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 16. 7. 2011 do 21. 7. 2011, saj ugotovitev imenovanega zdravnika velja za naprej. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev pravil postopka, ko je tožnici omogočilo v vpogled v prepis zvočnega posnetka naroka z dne 5. 2. 2012, šele dne 12. 3. 2012, izpodbijano sodbo pa je tožnici vročilo dne 14. 3. 2012, torej preden je potekel tri dnevni ugovorni rok zoper morebitno nepravilnost prepisa in je tako sodišče o ugovoru tožnice zoper prepis odločalo po izdaji in vročitvi izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih pritožba sodišču prve stopnje posebej očita.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 8. 8. 2011 s katero je zdravstvena komisija toženca zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep imenovanega zdravnika z dne 20. 7. 2011 kot neutemeljeno.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožba ne pojasni, kako je odločanje o ugovoru tožnice zoper prepis zvočnega posnetka naroka z dne 15. 2. 2012 vplival na izpodbijano sodbo. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje dne 15. 2. 2012 bilo odrejeno zvočno snemanje zaslišanja priče A.A.. O tem je bil narejen prepis, kakor je v spisu na listovnih številkah od 71 – 76 in je potrjen s strani predsednice senata. V skladu s četrtim odstavkom 125. a člena ZPP se prepis zvočnega posnetka izdela v treh dneh po njegovem nastanku. Prepis mora predsednik senata pregledati, potrditi in priključiti k zapisniku o naroku. Stranka ima v treh dneh po izdelavi prepisa pravico do vpogleda v prepis in ugovora zoper morebitno nepravilnost prepisa. O ugovoru odloči predsednik senata brez naroka. Po odredbi predsednice senata z dne 7. 3. 2012 je bil prepis zvočnega posnetka posredovan obema strankama, toženka ga je prejela 9. 3. 2012, tožeča stranka pa 12. 3. 2012 in zoper njega podala dne 15. 3. 2012 pripombe, o katerih je dne 19. 3. 2012 odločila predsednica senata tako, da je ugovor tožeče stranke zoper nepravilnosti v prepisu zvočnega posnetka priče A.A. zaslišane na obravnavi dne 15. 2. 2012, zavrnila. Zavrnila je tudi zahtevo tožeče stranke za vročitev CD posnetka zaslišanja navede priče. Iz obrazložitve zavrnilnega sklepa izhaja, da lahko pooblaščenka tožnice CD posnetek posluša na sedežu Delovnega sodišča v .... Sodba, ki jo izpodbija tožnica je bila napisana in odposlana strankam 12. 3. 2012. Iz spisa sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi tožeča stranka po glavni obravnavi dne 15. 2. 2012 želela vpogledati v prepis zvočnega posnetka dela glavne obravnave z dne 15. 2. 2012 in da bi ji sodišče to onemogočilo oziroma, da bi ji omogočilo vpogled v prepis zvočnega posnetka šele dne 12. 3. 2012. Iz prej navedenega je razvidno, da je sodišče prve stopnje pred izdajo in vročitvijo izpodbijane sodbe na lastno iniciativo strankam v postopku posredovalo prepis zvočnega posnetka. Pritožbeno sodišče šteje, da ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo v nasprotju z določilom 125. a člena ZPP in ne predstavlja v povezavi s prvim odstavkom 339. členom ZPP bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožba sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki bi po navedbah pritožbe edini lahko podal neodvisno in strokovno mnenje o tem, ali je pri tožnici prišlo do nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja ali ne in da ni zaslišalo priče B.B.. Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je po 213. in 287. členu ZPP pridržano sodišču. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. To pa še ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo. Prav tako sodišče nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano. Kriterijev, ki utemeljujejo odločitev o ugoditvi ali zavrnitvi dokaznega predloga stranke, je več. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celotni tek postopka. O zdravstvenem stanju tožnice, posebej pa glede okoliščine, ali je pri tožnici prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanje, je sodišče izvedlo obširni dokazni postopek tako z vpogledom v vso medicinsko dokumentacijo, kakor z zaslišanjem prič, med drugim tudi osebne zdravnice tožnice in z zaslišanjem tožnice same in tako po mnenju pritožbenega sodišča iz izvedenih dokazov zanesljivo sklepalo o obstoju navedenega odločilnega dejstva, ter tako upravičeno ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika. Iz celotnega teka in rezultata postopka zato ni mogoče sklepati, da pritožnici ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnica je bila na podlagi odločbe imenovanega zdravnika z dne 6. 7. 2011 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 8. 7. 2011 do 15. 7. 2011, od 16. 7. 2011 pa je bila zmožna za delo. Navedena odločitev je postala dokončna in pravnomočna. Tožnica je v navedenem času bila v bolniškem staležu zaradi psihoreaktivnega stanja, zaradi spora na delovnem mestu. V tem času je bila napotena v specialistično obravnavo k psihiatru, kateri je podal izvid dne 20. 6. 2011 iz katerega je razvidno, da je šlo za psihoreaktivno stanje – stres na delovnem mestu, svetoval ji je bil aktivni bolniški stalež štiri tedne s kontrolo po oceni lečečega zdravnika. Zaradi stresa na delovnem mestu je dne 8. 6. bila pri osebni zdravnici, ki jo je tega dne nadomeščala druga zdravnica in je tožnici odprla stalež za čas do 7. 7. 2011, od 8. 7. 2011 do 15. 7. 2011 pa je imela bolniški stalež odobren po odločbi imenovanega zdravnika. Osebna zdravnica A.A. je tožnico obravnavala dne 30. 6. 2011, 5. 7. 2011, 8. 7. 2011 in 19. 7. 2011. Dne 19. 7. 2011 je presodila, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, je pa tega dne podala predlog imenovanemu zdravniku za ponovno presojo bolniškega staleža oziroma za presojo glede zaključitve staleža, zaradi diagnoze F420: psihoreaktivno stanje.

Imenovana zdravnica A.B. je odločala o predlogu osebne zdravnice z dne 19. 7. 2011. Osebna zdravnica je v predlogu napisala, da je tožnica pričela z delom, skladno s prejeto odločbo, vendar dela v enakih, zanjo stresnih okoliščinah ne zmore, saj so se težave takoj obnovile. Priložila je izvid psihiatra z dne 20. 6. 2011 in zapise v medicinski kartoteki. Ker iz navedenega ni bilo razvidno, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, je predlog za podaljšanje bolniškega staleža zavrgla, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami) po kateri organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Štela je, da se dejansko stanje od izdaje odločbe, s katero je bila zaključena začasna nezmožnost za delo, ni spremenilo. Zdravstvena komisija je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno, saj iz zdravstvene dokumentacije v času izdaje izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi pri tožnici prišlo do spremembe zdravstvenega stanja, ki je bilo ugotovljeno z odločbo imenovanega zdravnika z dne 6. 7. 2011. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/03 in naslednji) v 244. členu določajo, da so odločbe, izdane s strani imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije za zavarovance in njihove osebne zdravnike obvezne. Osebni zdravnik ne more ugotoviti pri zavarovancu začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena, in od izdaje zadnje odločbe še ni preteklo 30 dni. To lahko stori le izjemoma, če gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja zavarovanca, kar dokazuje z dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. V tem primeru mora osebni zdravnik zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej. Sodišče prve stopnje je v zvezi s citiranim členom Pravil pravilno ugotavljalo, ali je pri tožnici po 16. 7. 2011 prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi iste bolezni.

Pritožbeno sodišče se strinja s ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pri tožnici ni prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja. Za takšno oceno je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago v izpovedi osebne zdravnice tožnice A.A., ki je izrecno in prepričljivo izpovedala, da je ocenila glede stanja tožnice, da pri njej ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, takšno oceno je osebna zdravnica lahko podala, saj je tožnico obravnavala že 30. 6. 2011, 5. 7. 2011, 8. 7. 2011 in je tako dne 19. 7. 2011 lahko presodila, ali je pri tožnici prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja. Iz izpovedi osebne zdravnice izhaja, da se je 19. 7. 2011 s tožnico dalj časa pogovarjala, ji razložila, zakaj ji ponovnega staleža iz istega razloga ne more odpreti sama in jo tudi opozorila, da to, da je poslala dokumentacijo v ponovno presojo imenovani zdravnici še ne pomeni, da ji bo bolniški stalež odobren, glede na to, da ni bilo objektivnih pokazateljev o poslabšanju zdravstvenega stanja. Osebna zdravnica je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tista oseba, ki svojega pacienta najbolj pozna. V konkretnem primeru je šlo za zdravnico, ki je bila tožničina osebna zdravnica že od leta 1988, tožnica je v tem času imela zelo težka obolenja in jo je veliko obiskovala in med njima do takrat ni bilo nobenih nesporazumov, nikoli ji ni odrekla nobene storitve, napotitve ali terapije. Ni možno sprejeti trditev toženke, da osebna zdravnica ni mogla ocenjevati zdravstvenega stanja tožnice, ker je dne 8. 6. 2011 ni videla. Ni pomemben datum 8. 6. 2011 temveč datum, ko je o zadevi odločal imenovani zdravnik. To pa je bilo 6. 7. 2011. Tožnica je bila pri osebni zdravnici tako 5. 7. 2011 kakor 8. 7. 2011. Tako je po mnenju pritožbenega sodišča osebna zdravnica lahko verodostojno dne 19. 7. 2011 ugotavljala zdravstveno stanje tožnice in ocenjevala ali je prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je zaključek sodišča, da naj bi bila zdravnica A.A. prepričana, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v nasprotju z izpovedbo zdravnice same. Ta je izrecno izpovedala, da je bilo zdravstveno stanje tožnice enako kot predhodno, pacientka je 19. 7. 2011, ko se je oglasila v njeni ambulanti predvsem izpostavila neugodne delovne razmere, v katerih ona ne bo izpostavljala svojega zdravja poslabšanju. Pri tem priča ni ocenila, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, to je bilo ves čas enako, tožnica je bila takšna kot je bila ob prejšnjih, zadnjih obiskih, ni bila niti pretirano vznemirjena, zelo realna ampak odločna, da ona v takšnih delovnih razmerah, pač ne bo delala. Tudi iz navedb tožnice same izhaja, da je bila v firmi kjer je zaposlena že dalj časa, pod stresom.

Iz izpovedi tožnice B.B. izhaja, da se je na delo vrnila dne 18. 7. 2011 in se najprej pogovorila z direktorico, nato pa odšla na svoje staro delovno mesto, v pisarni je bil inšpektor za parne kotle, predpostavljeni A.C. ji je prinesel kup ur za knjižit in ji dal na mizo dokumentacijo ter dejal, da je A.D. naročil, da mora to sknjižiti do naslednjega dne. Ker slabo sliši, posebej če je razburjena, je prosila naj še enkrat ponovi in A.C. ji je ponovil še enkrat, da mora dokumentacijo sknjižiti do jutri. Ko je na delu zopet srečala A.C. in na osnovi pogovora z direktorico je ponovno doživela stres in ni mogla več razmišljati. Ob 12. uri je odšla domov, saj dela le štiri ure dnevno. Ob navedeni izpovedi tožnice pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je prišlo v službi do ponovnega napada s strani tožničinega nadrejenega, kar bi morala osebna zdravnica kot pomembno okoliščino navesti v predlog imenovanemu zdravniku. To iz izpovedi tožnice same ne izhaja. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da je osebna zdravnica ravnala napačno in da je podala formalno pomanjkljiv in nezakonit predlog imenovanemu zdravniku. Pritožba izhaja iz stališča, da je pri tožnici prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice. To pa je v nasprotju z oceno osebne zdravnice, ki je ocenila, da pri tožnici ni prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja temveč, da je zdravstveno stanje enako, kakor je bilo v času, ko je bila izdana pravnomočna odločba imenovanega zdravnika, da je tožnica od 16. 7. 2011 dalje sposobna za delo. Ta odločba pa je bila izdana 6. 7. 2011. Osebna zdravnica tudi ni poslala imenovanemu zdravniku pomanjkljiv predlog, saj mu je posredovala vse kar je takrat imela na razpolago. Nenadno in nepričakovano poslabšanje stanja zavarovanca se dokazuje z dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Imenovanemu zdravniku je osebna zdravnica tožnice posredovala izvid psihiatra z dne 20. 6. 2011 ter fotokopijo zdravstvenega kartona tožnice.

Pravila v 244. členu določajo, da lahko osebni zdravnik le izjemoma ugotovi pri zavarovancu začasno zadržanost od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena in od izdaje zadnje odločbe še ni preteklo 30 dni, če gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja in v tem primeru mora osebni zdravnik zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku, če ta ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej. Povedano drugače, v danem primeru osebna zdravnica tožnice ni pri tožnici ugotovila začasne zadržanosti od dela, ker je ocenila, da pri tožnici ne gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja. Tako tudi ni napotila tožnice še isti dan na obravnavo k imenovanemu zdravniku in tako sodišče prve stopnje tudi ni imelo materialno pravne podlage, da bi tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo vsaj v delu, tako da bi imela tožnica odobren bolniški stalež vsaj do 21. 7. 2011. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi s katerimi se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela v skladu prvim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP trpi sama stroške pritožbe.