Jedro

Tožnik je plačal tožencu vtoževani denarni znesek na podlagi še vedno veljavnega izvršilnega naslova - pravnomočne sodbe, ki zavezuje in tudi preprečuje, da bi sodišče v tem delovnem sporu ponovno odločalo o tem, ali je bil tožnik ta denarni znesek dolžan plačati tožencu. Na podlagi pravnomočne sodbe plačane denarne obveznosti tožnik ne more zahtevati nazaj, ne na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, kot tudi ne na podlagi določil o odškodninski odgovornosti.

Toženec je bil v kazenskem postopku res spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ker je v delovnem sporu predložil ponarejeno listino (pogodbo o zaposlitvi), kar nedvomno predstavlja protipravno ravnanje. Vendar pa vzročna zveza med toženčevim protipravnim ravnanjem in tožnikovim plačilom v izvršbi na podlagi pravnomočne sodbe (kot zatrjevano škodo) ni podana.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 7.241,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2016 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencu stroške postopka v znesku 873,85 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo bistvo zahtevka, ki temelji na neposlovni odškodninski odgovornosti toženca zaradi nedopustnega ravnanja uporabe ponarejene listine. Nedopustno ravnanje toženca ni bilo zgolj vodenje izvršilnega postopka, pač pa zavestna uporaba ponarejene listine (pogodbe o zaposlitvi) v sodnem postopku z namenom doseči ugodilno sodno odločbo. Takšno ravnanje je bilo ugotovljeno kot kaznivo dejanje ponarejanja listin, na kar je sodišče skladno s 14. členom ZPP vezano. Sodišče prve stopnje je protipravno ravnanje sicer priznalo, a je zmotno presodilo vzročno zvezo. Tako je napačno zaključilo, da škoda (plačilo v izvršbi) ni posledica ponarejene pogodbe, pač pa posledica izpolnitve obveznosti na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Takšno sklepanje je formalistično, neživljenjsko in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Pravnomočna sodba ni nastala sama po sebi, pač pa je neposredna posledica toženčeve uporabe ponarejene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je namreč v tistem postopku štelo za resnične trditve toženca (tam tožnika), ki so temeljile prav na vsebini ponarejene pogodbe. Brez te ponarejene listine vsebina zamudne sodbe ne bi bila takšna kot je bila. Ponarejena listina je bila torej pravno relevanten pogoj in vzrok za izdajo zamudne sodbe z vsebino, ki mu je naložila plačilo obveznosti. Uporaba ponarejene listine v sodnem postopku je pripeljala do izdaje napačne sodbe in posledično do izvršbe ter s tem do premoženjske škode. Meni, da veljavnost izvršilnega naslova ne sanira protipravnosti ravnanja, ki je pripeljalo do njegove izdaje, niti ne pretrga vzročne zveze. Nadalje navaja, da nemožnost uveljavljanja kondikcijskega zahtevka (zaradi formalnih ovir - poteka rokov za pravna sredstva) ne izključuje možnosti uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo in neprepričljivo obrazložitev glede vzročne zveze in kršitev pravice do izjave, ker se ni opredelilo do ključnih tožnikovih navedb o tem, kako je ponarejena listina neposredno pripeljala do škodljive sodbe in s tem do poplačila v izvršbi. Vprašljiva je tudi odločitev, da se strank ne zasliši, saj bi to lahko prispevalo k razjasnitvi dejanskih okoliščin. Zaključuje, da je sodišče prve stopnje spregledalo bistvo odškodninskega prava, to je povrnitev škode zaradi nedopustnega ravnanja.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za povračilo denarnega zneska, ki ga je tožencu kot nekdanjemu delavcu plačal v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne zamudne sodbe, izdane v sporu zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pravilno je presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, saj je toženec vtoževani znesek prejel v izvršilnem postopku, ki je tekel na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v delovnem sporu, ki še vedno velja. Za tožnikovo plačilo vtoževanega denarnega zneska tožencu je torej obstajal pravni temelj, ki tudi pozneje ni odpadel (190. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Tožnik namreč te pravnomočne sodbe, izdane v delovnem sporu, s katero mu je bilo naloženo plačilo denarnega zneska tožencu, niti ni izpodbijal z izrednimi pravnimi sredstvi. To nenazadnje ugotavlja tudi tožnik v pritožbi, zato je neutemeljen (tudi sicer posplošen) pritožbeni očitek o napačni zavrnitvi tožbenega zahtevka na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi.

6.Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da neutemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi ne izključuje uveljavljanja zahtevka na odškodninski pravni podlagi. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tudi na podlagi določil o odškodninski odgovornosti, kar jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na odškodninski pravni podlagi.

7.Sodišče prve stopnje je tako pravilno obrazložilo, da ni podana vzročna zveza kot obligatorni element odškodninske odgovornosti. Zgolj dejstvo, da je toženec v delovnem sporu, v katerem je bila izdana sodba, na podlagi katere je od tožnika prejel vtoževani znesek, predložil ponarejeno listino, kar sicer predstavlja protipravno ravnanje, še ne zadošča za odškodninsko odgovornost toženca. Tožnik namreč tožencu zneska, katerega vračilo terja v tem postopku, ni plačal na podlagi predložene ponarejene listine (pogodbe o zaposlitvi), pač pa na podlagi pravnomočne sodbe oziroma (še vedno veljavnega) izvršilnega naslova. Tožnikovo plačilo (zatrjevana škoda) je bilo torej posledica izpolnitve obveznosti na podlagi pravnomočne sodbe. Toženec tako ni protipravno izterjal plačila od tožnika. V kazenskem postopku je bil toženec tudi pravnomočno oproščen obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

8.Toženec je bil v kazenskem postopku res spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ker je v delovnem sporu predložil ponarejeno listino (pogodbo o zaposlitvi), kar nedvomno predstavlja protipravno ravnanje. Vendar pa vzročna zveza med toženčevim protipravnim ravnanjem in tožnikovim plačilom v izvršbi na podlagi pravnomočne sodbe (kot zatrjevano škodo) ni podana. Pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju vzročne zveze v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, je posplošen in neutemeljen. Zaradi nepodane vzročne zveze torej ni podana odškodninska odgovornost toženca.

9.Kot je nadalje pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, pa ta ponarejena listina tudi sicer ni bila odločilna za izdajo pravnomočne sodbe kot izvršilnega naslova. V delovnem sporu, v katerem je bila izdana ta sodba, je bilo namreč odločeno z zamudno sodbo, ker je tožnik (tam kot toženec) podal neobrazložen odgovor na tožbo (prvi odstavek 278. člena v zvezi s 318. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP), kar pomeni, da se domneva, da je tožnik, ker ni obrazloženo odgovoril na tožbo, priznal tožbene trditve za resnične. Takšna zamudna sodba bi bila tako izdana tudi, če toženec (tam kot tožnik) te ponarejene listine (pogodbe o zaposlitvi) sploh ne bi predložil.

10.Bistveno je torej, da je tožnik plačal tožencu vtoževani denarni znesek na podlagi še vedno veljavnega izvršilnega naslova - pravnomočne sodbe, ki zavezuje in tudi preprečuje, da bi sodišče v tem delovnem sporu ponovno odločalo o tem, ali je bil tožnik ta denarni znesek dolžan plačati tožencu. Na podlagi pravnomočne sodbe plačane denarne obveznosti tožnik ne more zahtevati nazaj, ne na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, kot tudi ne na podlagi določil o odškodninski odgovornosti.

11.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. V pritožbi očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh ključnih tožnikovih trditev; dokazni predlog z zaslišanjem strank pa je utemeljeno zavrnilo, saj odločilna dejstva med strankama sploh niso bila sporna.

12.Ker je pritožbeno sodišče tako ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec pa prav tako krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza: