Jedro

Če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba. Pravice iz priznanega zadrževanja v RS nastanejo šele z izdajo odločbe, ne glede na to, kdaj so se izpolnili pogoji, ki narekujejo dovolitev zadrževanja.

Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivna, s tem pa ima pravne učinke za naprej. Z dopolnilno sodbo je sodišče zavrnilo še tožnikovo tožbo delu zahtevka, da se dovoli zadrževanje tožeče stranke v RS v obdobju pred izdajo sodbe, s katero je bilo dovoljeno zadržanje.

Izrek

Izrek sodbe IV U 39/2024 z dne 2. 8. 2024 se dopolni s III. točko izreka, ki glasi: "III. Zavrne se tožba tožeče stranke v delu zahtevka, da se prvotožniku in drugotožniku dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji (RS) za obdobje od 1. 9. 2024 do 1. 8. 2024."

Obrazložitev

1.Tožnik v pritožbi z dne 9. 8. 2024 (naslovljena kot pritožba zoper neskladnost med izrekom in obrazložitvijo sodbe Upravnega sodišča št. IV U 39/2024-35 z dne 2. 8. 2024 in zoper manjkajoči del izreka te sodbe, smiselno razviden iz točk 52 in 53 obrazložitve sodbe), ki jo je sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe skladno s tretjim odstavkom 327. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), navaja, da se z navedeno sodbo zavrača strankin zahtevek za dovolitev zadrževanja od 1. 9. 2021 naprej in se v izreku pod točko II navaja samo, da jima ta pravica pripada od 2. 8. 2024 do 2. 2. 2025. Smiselno iz tega sicer sledi, da je v preostalem delu zahtevek zavrnjen, vendar pa stranka ne nasprotuje odločitvi, da se ji vse zahtevano vsaj za navedeni čas prizna, in bi bilo zato nelogično, če bi vlagala pritožbo zoper to. Navaja še, da mora biti v izreku sodbe jasno navedeno, katerim zahtevkom tožnika je s sodbo ugodeno in katerim ne - brez tega je stranka spravljena v nejasen položaj, ko ne more vedeti, kako naj oblikuje svoj pritožbeni zahtevek. In predvsem zoper to, kar v izreku manjka (torej zoper zavrnitev zahtevka za priznanje dovolitve zadrževanja za obdobje od 1. 9. 2021 do 1. 8. 2024), se vlaga ta pritožba.

2.Sodišče je v sporu polne jurisdikcije odločilo tako, da je s sodbo IV U 39/2024 z dne 2. 8. 2024 razsodilo, da se tožnikovi tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policijska uprava Celje št. 2253-201/2021/45 (3A23-2) z dne 24. 3. 2023 (I. točka izreka), prvotožniku in drugotožniku pa je nato dovolilo zadrževanje v RS z veljavnostjo od 2. 8. 2024 do 2. 2. 2025 in jima priznalo s tem povezane pravice po 75. členu ZTuj-2, kot izhaja iz II. točke izreka navedene sodbe.

3.Stranka lahko skladno s 325. členom ZPP, kadar sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, predlaga sodišču v 15 dneh od prejema sodbe, naj se sodba dopolni. Če predsednik senata spozna, da je predlog za dopolnitev sodbe utemeljen, razpiše glavno obravnavo, da se izda sodba o zahtevku, o katerem še ni bilo odločeno - dopolnilna sodba (prvi odstavek 326. člena ZPP). Dopolnilna sodba se izda tudi brez nove glavne obravnave, če naj jo izda isti senat, ki je izdal prvotno sodbo, zahtevek, glede katerega se zahteva dopolnitev, pa je bil zadosti obravnavan (drugi odstavek 326. člena ZPP). Če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde, se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba (tretji odstavek 327. člena ZPP).

4.V konkretni zadevi je tožnik pravočasno s pritožbo z dne 9. 8. 2024 skladno s tretjim odstavkom 327. člena ZPP predlagal izdajo dopolnilne sodbe, o navedenem predlogu je odločal senat sodišča v isti sestavi. Zato sodišče na podlagi drugega odstavka 326. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj sodi, da posebna obravnava dela zahtevka, glede katerega se predlaga dopolnitev, ni potrebna. Poleg tega pa sta obe stranki v zadevi tudi izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi v zadevi odpovedujeta v skladu z 279. a členom ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. Zato je sodišče tudi glede izdaje dopolnilne sodbe v zadevi odločilo na seji. Tako je sodišče glede navedenega predloga za izdajo dopolnilne sodbe skladno s tretjim odstavkom 327. člena ZPP odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279 a. člena ZPP).

5.Sodišče na podlagi 325., 326. in tretjega odstavka 327. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ugotavlja, da sodišče v zadevi v izreku ni odločilo glede predlagane dovolitve zadrževanja prvotožnika in drugotožnika v RS v obdobju od 1. 9. 2021 do 1. 8. 2024. Zato sodišče ugotavlja, da je predlog tožnika za izdajo dopolnilne sodbe v tem delu tožbe utemeljen in je zato na podlagi prvega odstavka 325. člena ZPP, prvega odstavka 326. člena ZPP ter tretjega odstavka 327. člena ZPP v zvezi z 279.a. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izdalo zadevno dopolnilno sodbo, s katero je izrek sodbe IV U 39/2024 z dne 2. 8. 2024 dopolnilo s III. točko izreka, s katero je odločilo o utemeljenosti tožbe v delu zahtevka glede dovolitve zadrževanja prvotožnika in drugotožnika v RS v obdobju od 1. 9. 2021 do 1. 8. 2024.

6.Tožba v delu zahtevka glede dovolitve zadrževanja prvotožnika in drugotožnika v RS v obdobju od 1. 9. 2021 do 1. 8. 2024 ni utemeljena.

7.V tem upravnem sporu je tožnik izpodbijal odločbo, s katero je prvostopenjski organ zavrnil njegovo vlogo za dovolitev zadrževanja v RS na podlagi 73. člena ZTuj-2. Sodišče je s sodbo IV U 39/2024 z dne 2. 8. 2024 odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policijska uprava Celje št. 2253-201/2021/45 (3A23-2) z dne 24. 3. 2023, prvotožniku in drugotožniku pa je nato dovolilo zadrževanje v RS z veljavnostjo od 2. 8. 2024 do 2. 2. 2025 in jima priznalo s tem povezane pravice po 75. členu ZTuj-2. Presodilo je namreč, da je drugotožnik glede na sicer daljše tolerirano bivanje drugotožnika v RS, glede na njegove razvite socialne, osebne in kulturne mreže v RS in glede na odsotnost stikov z njegovo izvorno državo izkazal obstoj njegovega zasebnega življenja v RS na podlagi 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) v zvezi s 3. členom Konvencije o otrokovih pravicah (KOP) in 7. členom Konvencije o invalidih (KOI), s tem pa ga posledično RS po presoji sodišča zaradi nesorazmernosti ukrepa ne sme izgnati iz države, tak ukrep namreč ne bi bil upravičen z vidika nujnosti in sorazmernosti glede na legitimni interes države ob citirani smiselni presoji okoliščin po kriterijih M.A. proti Danski, Boultif in Üner proti Nizozemski iz navedene sodbe. Na podlagi vsega zgoraj navedenega je tako sodišče po odpravi izpodbijane odločbe ugotovilo, da bi Policija pri presoji tožnikove prošnje za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 morala upoštevati v tej sodbi izpostavljene izjemne in zelo specifične dejanske okoliščine, ki kažejo na drugotožnikovo posebno ranljivost in ki, ob upoštevanju 8. člena EKČP in s tem drugotožnikovega zasebnega življenja v Sloveniji, v zvezi s 3. členom KOP in 7. člena KOI, kažejo, da bi mld. drugotožniku moralo biti priznano zadrževanje v RS. Hkrati s tem pa je sodišče ugotovilo, da je treba priznati zadrževanje v RS tudi prvotožniku, njegovemu očetu, ki je nesporno njegov družinski član in sodišče ločitve družine, skladno s 3. členom KOP, ne sme dopustiti, saj bi bila sicer ogrožena največja korist mladoletnega drugotožnika. Po oceni Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je namreč treba storiti vse, da se ohranijo osebne vezi med otrokom in njegovo družino in družinska celota.

8.Posledično je sodišče po odpravi izpodbijane odločbe, skladno s prvim odstavkom 7. člena v povezavi s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 s sodbo tožniku priznalo dovoljenje za zadrževanje v RS od 2. 8. 2024 do 2. 2. 2025 in jima priznalo s tem povezane pravice po 75. členu ZTuj-2, kot razvidno iz II. točke izreka navedene sodbe. V izreku sodbe pa ni odločilo o delu tožbe, da naj se tožniku prizna dovolitev zadrževanja v RS od 1. 9. 2021 do 1. 8. 2024.

9.Dovolitev zadrževanja se tujcu namreč izda za največ 6 mesecev in se lahko po uradni dolžnosti podaljša, dokler trajajo razlogi za dovolitev zadrževanja (tretji odstavek 73. člena ZTuj-2). Z odločbo z dne 4. 6. 2021 je toženka tožniku podaljšala dovoljenje za zadrževanje od 1. 5. 2021 do 31. 8. 2021. Tožnik je s prošnjo z dne 16. 8. 2021 zaprosil za podaljšanje dovolitve zadrževanja od 1. 9. 2021 dalje. Sodišče je v sporu polne jurisdikcije sicer odpravilo izpodbijano odločbo (odprava sicer učinkuje za nazaj, vendar je bila izpodbijana odločba tako ali tako zavrnilna), vendar pa tožniku ni moglo priznati pravice zadrževanja za vmesno obdobje, od 1. 9. 2021 do izdaje izpodbijane sodbe. Po sodni praksi namreč pravice iz priznanega zadrževanja v RS nastanejo šele z izdajo odločbe, ne glede na to, kdaj so se izpolnili pogoji, ki narekujejo dovolitev zadrževanja. Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivna, s tem pa ima pravne učinke za naprej. Zato je sodišče skladno s tretjim odstavkom 73. člena ZTuj-2 v zvezi z 8. členom EKČP in 3. členom KOP v sporu polne jurisdikcije ob odpravi izpodbijane odločbe priznalo tožniku njegove pravice iz priznanega zadrževanja v RS od izdaje sodbe (tj. 2. 8. 2024) dalje za obdobje pol leta.

10.Z dopolnilno sodbo je sodišče glede na citirano stališče sklepa VSRS I Up 44/2017 z dne 7. 6. 2017 v sporu polne jurisdikcije zavrnilo še tožnikovo tožbo v delu zahtevka, da se dovoli zadrževanje prvotožnika in drugotožnika v RS v obdobju od 1. 9. 2021 do 1. 8. 2024. V tem obdobju so namreč pri tožniku lahko obstajale okoliščine, ki bi narekovale dovolitev zadrževanja, vendar pa pravico zadrževanja ustvari šele odločba, s katero se tujcu dovoljuje ostati v državi, s tem pa ustvari tudi pravne učinke za naprej.

11.Ker je torej tožba v delu dovolitve zadrževanja prvotožnika in drugotožnika v RS v obdobju od 1. 9. 2021 do 1. 8. 2024 po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo v presojanem delu zahtevka na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Ugotovilo je namreč, da Policija v izpodbijani odločbi ob poudarkih iz odločbe USRS Up-1424/23-11 z dne 29. 2. 2024 ni opravila tehtanja okoliščin glede pravice do zasebnosti drugotožnika iz 8. člena EKČP in 3. člena KOP z vidika sorazmernosti glede na interese in ukrepe države. Že zato je sodišče zaradi neobrazloženosti izpodbijano odločbo odpravilo, saj se je glede navedenega ne da preizkusiti (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)).

2Tako VSRS v sklepu I Up 44/2017 z dne 7. 6. 2017, 7. in 8. točka obrazložitve: "Odločba o dovolitvi zadrževanja je po svoji pravni naravi konstitutivna, saj podeljuje tujcu, ki je v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji. Tovrstno dovoljenje se izda, če je izpolnjen eden od vsebinskih pogojev iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, med drugim, če tujca država, katere državljan je, ni pripravljena sprejeti (7. alineja). Ali je pogoj izpolnjen, ugotavlja upravni organ v postopku, ki se začne na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti, dovoljenje pa se izda za dobo šestih mesecev (prvi odstavek 73. člena ZTuj-2). Te ali druge določbe ZTuj-2 ne dajejo podlage za razumevanje, da bi bilo tujcu že ob izpolnitvi predvidenih pogojev dovoljeno ostati v državi (npr. v smislu, da tujec pridobi šestmesečno pravico ostati v Sloveniji z dnem zavrnitve njegovega sprejema s strani države, katere državljan je). Po omenjenih določbah je bistveno, da ob odločanju okoliščina, ki narekuje dovolitev zadrževanja, obstoji, ne pa, kdaj je nastopila. Zato šele odločba, s katero se tujcu dovoljuje ostati v državi, ustvari pravico, s tem pa tudi pravne učinke za naprej."

3Sodišče je odločilo v sporu polne jurisdikcije po predlogu tožnika, že zaradi narave same zadeve (odločanje o ustavni pravici stranke v razumnem roku, pri čemer gre že za tretje upravno odločanje o zadevnih okoliščinah tožnikov) in ker dajejo podatki iz upravnega spisa zanesljivo podlago za odločitev. Odločanje v sporu polne jurisdikcije je utemeljeno tudi na načelu ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, po katerem si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški; enako tudi UPRS v sodbah I U 1784/2017 z dne 6. 2. 2018 in I U 1858/2015 z dne 16. 11. 2016.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 325, 327, 327/3

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 73, 73/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.