Jedro

Če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ima take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 894/98-11 z dne 17.6.1999 v ugoditvenem delu razveljavi ter zadeva vrne v tem obsegu istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS) tožbi tožečih strank delno ugodilo in odločbo tožene stranke z dne 7.5.1998 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v ostalem delu pa tožbo zavrnilo. V obrazložitvi upravno sodišče navaja, da je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Carinarnice S. z dne 4.2.1998, s katero je bilo prvemu tožniku naloženo, da je dolžan v roku petih dni po prejemu odločbe vrniti v tujino blago po fakturi z dne 19.2.1996, katero mu je bilo v postopku o carinskem prekršku z odločbo z dne 23.12.1997 Carinarnice S. vrnjeno kot carinsko blago, ker bo sicer po preteku navedenega roka blago odvzeto in dano v javno prodajo. Po ugotovitvah tožene stranke je prvostopni carinski organ po končanem prekrškovnem postopku pravilno ukrepal, ko je odločil, da mora tožnik v roku petih dni od prejema odločbe vrniti v tujino blago, ki mu je bilo v postopku o carinskem prekršku odvzeto, kasneje pa z drugo odločbo vrnjeno kot carinsko blago. K takemu ravnanju ga zavezujejo določbe 32., 43. in 57. člen CZ in določbe Uredbe o načinu prodaje carinskega blaga in razdelitvi s prodajo pridobljenih sredstev (Uradni list RS, št. 56/95, 33/96 - uredba). 8. člen uredbe določa, da sme carinski organ blago prepustiti deklarantu šele po tem, ko le ta plača morebitni carinski dolg in vse stroške, ki jih je imel s posestjo, hrambo, prevozom in cenitvijo blaga. Prvotožeča stranka je v tem primeru imela v okviru dovoljene carinske rabe, pravico sama izbirati kaj bo napravila z blagom, ali bo nadaljevala s postopkom tranzita preko carinskega območja ali se mu bo odrekla v korist države. Če bi izbrala postopek določene carinske rabe, bi morala najprej poravnati vse stroške, ki jih je imel carinski organ z blagom, šele nato bi ji bilo dovoljeno prevzeti blago iz skladišča. Ker pa v tem primeru prvotožeča stranka ni predložila dokumentov za odobritev izbranega postopka, je carinarnica po določbi 57. člena CZ dolžna sprejeti katerekoli potrebne ukrepe, vključno z odvzemom in prodajo.

Carinarnica je v tem primeru izdala odločbo o vrnitvi blaga v tujino. Stroške, ki jih je po mnenju tožene stranke zakrivil prvotožnik, je dolžan tudi sam trpeti.

Upravno sodišče je presodilo, da varstveni ukrep odvzema predmetov prekrška ni bil izrečen prvemu tožniku zaradi prekrška, za katerega je bil spoznan za odgovornega, in mu je bila izrečena denarna kazen v višini 100.000,00 SIT. Ker je bil postopek o prekršku zoper špediterja z odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije ustavljen, stroški, ki so nastali do pravnomočnosti odločbe Carinarnice S. z dne 23.12.1997, s katero je bilo blago vrnjeno prvemu tožniku, zato ne morejo bremeniti prvega tožnika. Te stroške je šteti za stroške prekrškovnega postopka, ki glede na njegov izid bremenijo proračun. Z uredbo, ki jo navaja tožena stranka kot pravno podlago za obračun in plačilo stroškov, ki naj bi jih prvi tožnik poravnal carinskemu organu pred prevzemom blaga iz carinskega skladišča, je določen način prodaje carinskega blaga, ki je odvzeto po določbah CZ in drugo ravnjanje z odvzetim carinskim blagom. Tožena stranka se na uredbo ne more z uspehom sklicevati, saj predmetno blago po izdaji odločbe, s katero je bilo vrnjeno prvemu tožniku, ne šteje več za blago, odvzeto po določbah CZ. Iz navedenih razlogov je upravno sodišče izpodbijano odločbo spoznalo za nezakonito in je tožbi deloma ugodilo ter jo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek toženi stranki. Tožbenemu zahtevku, da se tožnikoma povrne škoda, ki jima je nastala s tem, ko jima carinski organ kljub odločbi z dne 23.12.1997 ni izročil blaga brez predhodnega plačila stroškov ležarine, sodišče ni ugodilo, saj jima blago ni bilo odvzeto, zatrjevana škoda pa jima ni nastala z izvršitvijo v tem upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta. Po določbi 2. odstavka 2. člena sme v upravnem sporu tožnik zahtevati, da se mu vrnejo odvzete stvari in da se mu povrne škoda, vendar le, če mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta.

Tožena stranka v pritožbi trdi, da se sodišče ni izreklo o vsebini odločbe prvostopnega carinskega organa, ki se nanaša na ureditev statusa carinskega blaga. V odločbi, ki jo sodišče odpravlja, je bilo ugotovljeno, da sta se tožeči stranki glede prevzema carinskega blaga, ki je bilo zaradi uvedbe carinskega prekrška začasno zaseženo in po njegovem končanju vrnjeno, odzvala neustrezno, zaradi česar je bila Carinarnica S. upravičena in dolžna izdati odločbo o vrnitvi blaga v tujino v določenem roku, saj ji tako narekujejo določila 32., 43. in 57. člena CZ, od katerih pa je sodišče v izpodbijani sodbi povzelo le 32. člen. K takemu postopanju je carinarnica pristopila tudi zaradi stroškov, ki nastanejo zaradi ležanja blaga v skladišču in zaradi padanja njegove vrednosti v zvezi z njegovim staranjem. Vendar pa problematika stroškov ni predmet obravnave tega upravnega postopka. Tožena stranka jih je obravnavala le v obrazložitvi in sicer kot odgovor na enega izmed pritožbenih ugovorov, na katerega je morala odgovoriti, nikakor pa ni o stroških odločala. Iz izpodbijane sodbe tožena stranka ne more razbrati, kako naj popravi svojo odločitev, ki potrjuje ureditev statusa carinskega blaga na prvi stopnji. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa zavrne tožbo in potrdi odločbo tožene stranke.

Tožeči stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav je tožena stranka v pritožbi navedla, da izpodbija navedeno sodbo v celoti, je pritožbeno sodišče štelo, da jo izpodbija le v delu, v katerem je njena odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek, saj glede zavrnilnega dela sodbe tožena stranka nima nobenih navedb in se ta odločitev tudi ne nanaša nanjo.

Sicer pa je pritožbeni ugovor, da se upravno sodišče ni izreklo o vsebini izpodbijane odločbe, utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugodilo pritožbi, ker je menilo, da se prvostopni organ glede stroškov ni mogel utemeljeno sklicevati na uredbo, ker predmetno blago, po pravnomočno končanem prekrškovnem postopku, ni več šteti za blago, odvzeto po določbah CZ.

S tem ko je upravno sodišče zavzelo drugačno stališče glede plačila stroškov hrambe carinskega blaga, kot ga je zavzela tožena stranka, je odgovorilo le na tožbeni ugovor, ki pa v tej zadevi ne vpliva na odločitev, saj z odločbo prve stopnje ni bilo odločeno o stroških hrambe carinskega blaga, temveč o vrnitvi tega blaga v tujino kot posebnem ukrepu na podlagi 57. člena CZ. Potem ko je bilo prvotožeči stranki z odločbo Carinarnice S. blago kot carinsko blago vrnjeno, je bilo še vedno na carinskem območju, vendar stranka, ki ga je vnesla na carinsko območje, v skladu z 32. členom CZ, ni predlagala zanj vrsto carinsko dovoljene rabe. Zato je carinski organ po uradni dolžnosti sprejel ukrep in odločil, da je prvotožeča stranka blago dolžna v 5 dneh vrniti v tujino, sicer bo odvzeto in dano v javno prodajo. O zakonitosti tega ukrepa izpodbijana sodba nima razlogov.

Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ima take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, v zvezi s 16. členom ZUS. Zaradi nje je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti istemu sodišču v nov postopek.