Jedro

ZDR, ki je začel veljati s 1. 1. 2003, obstoječih pogodb o zaposlitvi in v njih dogovorjenih konkurenčnih klavzul ni razveljavil. Če si je tožena stranka zagotovila okvirno možnost odstopa od obveznosti po konkurenčni klavzuli, bi morala takšen odstop (glede na določbe lastnega sklepa) tudi podrobneje urediti v pogodbi o zaposlitvi, česar pa ni storila. Druga predvidena možnost bi bila, da to uredi v sklepu o prenehanju delovnega razmerja, vendar tudi v tem sklepu tega ni. Izven navedenega okvira bi prenehanje obveznosti tožnika s konkurenčno klavzulo lahko uredila sporazumno z njim, vendar tožnik na to ni pristal. Tudi v primeru, če bi sprejeli možnost, da delodajalec lahko odstopi od pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule zaradi spremenjenega poslovnega interesa, ne bi bilo mogoče zanemariti interesa delavca, ki prav zaradi konkurenčne klavzule načrtuje svoje poklicno udejstvovanje v okviru sprejetih omejitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku iz naslova denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule bruto znesek 30.357.936 tolarjev (126.681,42 EUR), od tako določenega zneska plača davke in prispevke in mu neto znesek nakaže na njegov račun, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2005 dalje do plačila. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova nagrade za uspešnost poslovanja za leto 2004 plača znesek 3.938.123 tolarjev (16.433,49 EUR) od tega zneska plača davke in prispevke in mu neto znesek nakaže na njegov račun, z zakonskimi zamudnimi obresti od 22. 6. 2005 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožniku povrne stroške postopka.

Pri odločitvi o nadomestilu za konkurenčno klavzulo je sodišče izhajalo iz sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 15. 3. 1995 (o določitvi delovnih mest pri toženi stranki, za katere velja konkurenčna klavzula) in tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da iz te pogodbe oziroma sklepa ne izhaja, da je možen enostranski odstop od konkurenčne klavzule; iz sklepa je razvidno tudi, da konkurenčna klavzula veže delavce tudi, ko se upokojijo. Pri priznanju nagrade za uspešnost poslovanja se je sodišče oprlo na določbo 7. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi in na letno poročilo za leto 2004, v katerem nadzorni svet ugotavlja, da je „doseženi poslovni rezultat posledica doseganja zastavljenih ciljev in rasti števila opravljenih storitev ter da je bilo delo generalnega direktorja in namestnika v letu 2004 uspešno.“

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Opozorilo je sicer, da se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na sklep o določitvi delovnih mest tožene stranke iz leta 1995, saj je pomemben sklep o spremembah in dopolnitvah akta o določitvi delovnih mest v P. S., za katera velja konkurenčna klavzula z dne 21. 3. 1996. Iz spremenjenega besedila 5. člena sklepa izhaja, da tožena stranka lahko odstopi od obveznosti po konkurenčni klavzuli, kar se podrobneje uredi v pogodbi o zaposlitvi ali sklepu o razrešitvi oziroma sklepu o prenehanju delovnega razmerja, vendar tožena stranka ni uveljavljala niti dokazala, da je glede odstopa spoštovala navedeno določbo. Tožnik na spremembo določb pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na konkurenčno klavzulo, ni pristal. Zaradi tega sodišče ni upoštevalo enostranskega odstopa tožene stranke od določb o konkurenčni klavzuli dne 17. 6. 2005 - že po prenehanju delovnega razmerja tožnika. Sodišče tudi ni ugotovilo ničnosti pogodbenega določila o konkurenčni klavzuli. V zvezi z nagrado za uspešnost poslovanja za leto 2004 je zavrnilo stališče tožene stranke, da je odločitev o tem, ali in v kolikšnem znesku se takšna nagrada tožniku prizna, prepuščena izključno presoji nadzornega sveta, saj izpolnjevanje pogojev za izplačilo in višino tega plačila presoja sodišče. Tožniku je bila nagrada v višini 15 % njegove plače izplačana tudi vsa leta pred tem.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z nadomestilom za spoštovanje konkurenčne klavzule navaja, da večina pravne teorije že več kot desetletje zastopa drugačno stališče kot večinska sodna praksa, in sicer da je mogoč enostranski odstop delodajalca od konkurenčne klavzule - kadarkoli med njenim trajanjem. Sklicuje se na pravno mnenje Inštituta za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, (objavljeno v reviji Delavci in delodajalci, št. 1/2005), ki ga citira, in iz katerega med drugim izhaja, da je namen konkurenčne klavzule varovanje ene od pogodbenih strank, to je delodajalca, zaradi česar je v skladu z ustavnimi načeli in zakonsko uskladitvijo, da ta lahko enostransko odstopi od takšne klavzule. Opozarja tudi na članek dr. Martine Šetinc Tekavc v Pravni praksi, št. 5/2001, po katerem se delodajalec med trajanjem delovnega razmerja in tudi po prenehanju tega lahko odpove pravici uveljavljati konkurenčno klavzulo. V kolikor bi vztrajali na stališču, da delodajalec ne sme enostransko odstopiti od konkurenčne klavzule, bi prišlo do sprevržene situacije, ko bi oškodovanec (delavec), s tem ko ne privoli v prenehanje konkurenčne klavzule, silil oziroma spodbujal delodajalca (povzročitelja škode) naj mu še naprej prizadeva škodo. To bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, moralnimi in družbenimi normami ter ustavno ureditvijo. Nadalje opozarja na članek dr. Draga Mežnarja, objavljen v Pravni praksi, št. 30/94. Nasprotno materialno pravno stališče sodišč druge in prve stopnje je napačno, sicer pa sodišče druge stopnje v obrazložitvi ni odgovorilo na obširne navedbe pritožbe (v smeri, da je enostranski odstop od konkurenčne klavzule s strani delodajalca vedno dopusten), zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kritizira tudi sodno prakso, po kateri v primeru konkurenčne klavzule obstoji zakonska domneva o obstoju škode na strani delodajalca, zaradi česar delavcu avtomatsko pripada nadomestilo, na drugi strani pa opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 235/98, s katero je bil zahtevek za plačilo nadomestila za konkurenčno klavzulo zavrnjen, ker tožnica ni dokazala obstoja pogojev za nastanek terjatve. Nato uveljavlja ničnost določbe četrtega odstavka 17. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, če to določbo tolmačimo na način, kot sta storili sodišči druge in prve stopnje. Strinja se sicer s stališčem sodišča druge stopnje, da je veljavnost konkurenčne klavzule potrebno presojati še po stari zakonodaji, to je Zakonu o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 – 71/93). Ta zakon enostranskega odstopa ni prepovedoval. Določba četrtega odstavka 17. člena je nična tudi zato, ker je nemoralna, saj sili toženo stranko, da celoten znesek iz naslova konkurenčne klavzule izplača tožniku v roku 15 po prenehanju delovnega razmerja, hkrati pa ji onemogoča dokazovanje, da tožnik pridobiva dohodke, saj s tem avtomatsko vzpostavlja domnevo, da mu škoda že nastaja. V zvezi s tem opozarja na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1878/2002, po kateri je nično določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa kumulativno odpravnino po prenehanju delovnega razmerja in odškodnino za spoštovanje konkurenčne klavzule, itd. V zvezi z odločitvijo o plačilu nagrade za uspešnost poslovanja navaja, da že sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi s tem zahtevkom ni popolno ugotovilo. Po drugem odstavku 7. člena pogodbe o zaposlitvi nagrado tožniku določi nadzorni svet in znaša do 15 % letnih prejemkov generalnega direktorja iz naslova njegove plače, kar pomeni, da je določen razpon možne nagrade. To pomeni, da je nadzornemu svetu omogočen manevrski prostor, znotraj katerega lahko odloča. S tem je nadzornemu svetu prepuščeno, da sploh prisodi nagrado upravi in pri tem tudi samostojno odloči, kakšna bo višina te nagrade. Kljub uspešnemu poslovanju nadzorni svet iz več razlogov lahko odloči, da se nagrada ne izplača. 204. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) sodišču ne daje pravico prevzemati vlogo nadzornega sveta in odločati namesto njega. V primeru, če sodišče želi prevzeti to vlogo, mora pridobiti tista znanja in informacijo, ki so na voljo nadzornemu svetu, to pa pomeni, da mora v celoti pregledati računovodske izkaze, zaslišati člane nadzornega sveta, pritegniti izvedenca ekonomsko finančne stroke, itd. - vse pa v skladu s pooblastilom iz 34. člena ZDR (pravilno Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Ključna napaka sodišča prve stopnje je bila, da ni zaslišalo članov tedanjega nadzornega sveta, pač pa je zaslišalo tožnika. Nato tožena stranka navaja razloge, zaradi katerih tožniku ni bila izplačana nagrada, in sicer da iz analize uspešnosti poslovanja v letu 2004 izhaja, da so poslovni prihodki v primerjavi z letom 2003 porasli za 1 %, odhodki pa so se povečali za 5 %, da se je število storitev res povečalo za 12 %, vendar so se povečale predvsem storitve z nizko dodano vrednostjo, da je dobiček tožene stranke znašal le 20 % načrtovanega dobička, pri čemer so neresni argumenti tožnika, da je do tega prišlo zaradi prevrednotenja sredstev oziroma odpisov vrednosti ter neplaniranega izplačila trinajste plače, itd.. Iz vseh naštetih in obrazloženih argumentov tožena stranka trdi, da nobeden od izvedencev ekonomsko finančne stroke poslovanja tožnika ne bi ocenil kot uspešnega.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija vročena tožniku in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

K odločitvi o denarnem nadomestilu za konkurenčno klavzulo:

7. V zvezi z odločitvijo v tem delu revizija očita sodišču druge stopnje, da v obrazložitvi ni odgovorilo na obširne pritožbene navedbe o tem, zakaj je dopusten enostranski odstop od konkurenčne klavzule in izpodbijani sodbi očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih – kar smiselno predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta ugovor ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je dovolj natančno in jasno obrazložilo ter pojasnilo svoje stališče o neutemeljenosti pritožbenih navedb glede možnega enostranskega odstopa od konkurenčne klavzule in se pri tem pravilno oprlo predvsem na določbe tožnikove pogodbe o zaposlitvi in sklep nadzornega sveta o „odvezi spoštovanja prepovedi konkurence“, ki je bil sprejet šele po datumu prenehanja delovnega razmerja tožnika. Pri odločitvi je upoštevalo tudi določbe ZDR/90 in ZDR ter Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Sodba omogoča ustrezen preizkus, zaradi česar očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

8. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

9. Pogodba o zaposlitvi, v kateri je bila dogovorjena konkurenčna klavzula, je bila sklenjena dne 23. 9. 2002, to je še v času veljavnosti ZDR/90. Glede na ta zakon in načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ), je za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ključna vsebina dogovora strank v pogodbi o zaposlitvi (ki predstavlja materialno pogodbeno pravo). Seveda je pri tem potrebno upoštevati splošne usmeritve in omejitve, ki v zvezi z razveljavitvijo petega in šestega odstavka 7. člena ZDR/90 in prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena izhajajo iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992 in U-I-81/97 z dne 14. 1. 1999. Tudi ZDR, ki je začel veljati s 1. 1. 2003, obstoječih pogodb o zaposlitvi in v njih dogovorjenih konkurenčnih klavzul ni razveljavil, zaradi česar je pri presoji potrebno upoštevati predvsem navedeno pogodbo (enako tudi v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 439/2007 z dne 23. 3. 2009).

10. Iz 17. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da ta po prenehanju mandata (ali v primeru predčasne razrešitve brez krivdnih razlogov na njegovi strani) in istočasnem prenehanju delovnega razmerja ne sme v lastnem imenu za svoj ali za tuj račun opravljati nobenih del ali sklepati poslov, ki so enaki ali podobni poslom, ki jih je sklepal kot generalni direktor družbe in bi lahko bili povezani z delovnim področjem oziroma dejavnostjo družbe. Prav tako ne sme izkoriščati delovnih, tehničnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v družbi (prvi odstavek). Določeno je tudi, da prepoved iz prvega odstavka traja 2 leti po prenehanju delovnega razmerja (razen v primeru predčasne razrešitve – drugi odstavek), da ima generalni direktor ves čas trajanja prepovedi pravico do prejemanja mesečnega denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne prepovedi v višini 70 % njegove zadnje osnovne plače (tretji odstavek), nadomestilo za čas trajanja prepovedi konkurence pa se izplača v enkratnem znesku v roku 15 dni po prenehanju delovnega razmerja (četrti odstavek).

Delovna mesta, za katera je bila določena konkurenčna klavzula, so bila opredeljena že v sklepu o določitvi delovnih mest v P. S. z dne 15. 3. 1995. Med temi je (2. člen) določeno delovno mesto direktorja P. S., torej tožnika. Obenem je v prvem odstavku 3. člena tega sklepa izrecno navedeno, da delavci, za katere velja konkurenčna klavzula, ne smejo brez pisnega soglasja P. S. 2 leti po prenehanju delovnega razmerja po volji ali krivdi opravljati konkurenčne dejavnosti (ki je natančneje določena), to pa po določbi drugega odstavka 3. člena izrecno velja tudi za delavce, ki se upokojijo. Nadalje iz 5. člena sklepa, in sicer po spremenjenem besedilu v sklepu o spremembah in dopolnitvah sklepa o določitvi delovnih mest v P. S., za katere velja konkurenčna klavzula z dne 21. 3. 1996, izhaja, da bo P. S. delavcem iz 2. člena sklepa zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule plačala nadomestilo kot protivrednost za omejitve v konkurenčni klavzuli v višini, ki bo določena v pogodbi o zaposlitvi. Ne glede na določbo iz 2. člena tega sklepa lahko P. S. odstopi od obveznosti po konkurenčni klavzuli, kar se podrobneje uredi v pogodbi o zaposlitvi ali sklepu o razrešitvi oziroma sklepu o prenehanju delovnega razmerja.

11. Navedena določba pogodbe o zaposlitvi tožnika torej v ničemer ne odstopa od določb v času sklenjene pogodbe veljavnega sklepa nadzornega sveta o določitvi delovnih mest, za katere velja konkurenčna klavzula. Pri tem pa je zlasti pomembno, da je tožena stranka s sklepom nadzornega sveta določila, da konkurenčna klavzula velja tudi za delavce, ki se upokojijo, in predvidela možnost odstopa do konkurenčne klavzule (drugi odstavek 5. člena sklepa), vendar le v primeru, kadar se ta odstop (podrobneje) uredi v pogodbi o zaposlitvi ali sklepu o razrešitvi oziroma sklepu o prenehanju delovnega razmerja. Upoštevajoč ta okvir, ki si ga je določila tožena stranka sama oziroma njen nadzorni svet, je neutemeljeno njeno načelno razglabljanje o možnosti enostranskega odstopa oziroma „odveze tožnika spoštovanja prepovedi konkurence.“ Odveč je sklicevanje na stališča nekaterih teoretikov o namenu konkurenčne klavzule, ki naj bi bila dogovorjena izključno v interesu delodajalca, itd.. Če si je namreč tožena stranka zagotovila okvirno možnost odstopa od obveznosti po konkurenčni klavzuli, bi morala takšen odstop (glede na določbe lastnega sklepa) tudi podrobneje urediti v pogodbi o zaposlitvi, česar pa ni storila. Druga predvidena možnost bi bila, da to uredi v sklepu o prenehanju delovnega razmerja, vendar tudi v tem sklepu (sklepu z dne 4. 5. 2005) tega ni. Izven navedenega okvira bi prenehanje obveznosti tožnika s konkurenčno klavzulo lahko uredila sporazumno z njim, vendar tožnik na to ni pristal. 12. Glede na navedeni okvir možnega odstopa od konkurenčne klavzule, ki si ga je začrtala tožena stranka, so zato tudi nepotrebni, neustrezni in neutemeljeni nadaljnji revizijski argumenti v smeri možnosti delodajalca, da kadarkoli odstopi od konkurenčne klavzule. Revizijsko sodišče v zvezi s tem vseeno opozarja tudi na že zavzeto stališče, da se upravičenost delavca do nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ugotavlja v trenutku prenehanja delovnega razmerja. Tudi če je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena možnost, da delodajalec odstopi od konkurenčne klavzule, mora to storiti najkasneje do tega trenutka, ne pa šele po tem (sodba VS RS VIII Ips 207/2006 z dne 10. 4. 2007). Ni sprejemljivo pravno stališče, da lahko delodajalec z enostransko izjavo volje (brez soglasja delavca) odstopi od pogodbe oziroma od zahteve po nadaljnjem spoštovanju konkurenčne klavzule (VIII Ips 110/2001 z dne 26. 2. 2002). V zvezi z navedenimi stališči je pomembno, da tudi v primeru, če bi sprejeli možnost, da delodajalec lahko odstopi od pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule zaradi spremenjenega poslovnega interesa, ne bi bilo mogoče zanemariti interesa delavca, ki prav zaradi konkurenčne klavzule načrtuje svoje poklicno udejstvovanje v okviru sprejetih omejitev. Če bi upoštevali možnost enostranskega odstopa od konkurenčne klavzule po prenehanju delovnega razmerja, delavec nikoli ne bi v naprej vedel, ali bo v svoji svobodi dela omejen ali ne, zaradi česar bi se njegova pravna varnost občutno zmanjšala.

13. Neutemeljene so tudi nadaljnje revizijske navedbe o nični določbi četrtega odstavka 17. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, po kateri se nadomestilo za čas trajanja prepovedi izplača v enkratnem znesku v roku 15 dni po prenehanju delovnega razmerja. Takšna pogodbena določba ni v nasprotju z nobenim zakonom. Pogodbo je s tožnikom sklenil predsednik nadzornega sveta, nadzorni svet pa se je prav tako posebej seznanil z vsebino te pogodbe in ugotovil (glej zapisnik 13. seje nadzornega sveta z dne 20. 9. 2002), da je usklajena z določili sklepa Vlade Republike Slovenije o priporočilih predstavnikom Republike Slovenije v nadzornih svetih gospodarskih družb, itd.) - torej je sam še enkrat potrdil njeno veljavnost. Tudi iz sklepa o preoblikovanju javnega podjetja P. S. d.o.o. v družbo P. S. d.o.o., konkretno iz 45. člena tega sklepa, izhaja, da se obveznost in pravice glede prepovedi konkurence za generalnega direktorja in druge (konkretno opredeljene) osebe, določi prav s pogodbo o zaposlitvi.

14. Neutemeljene so navedbe, da naj bi bila pogodbena določba nemoralna (torej nična tudi iz tega razloga), češ da tožeča (pravilno tožena stranka) nikoli ne bi mogla odstopiti od konkurenčne klavzule, saj bi morala plačati celoten znesek takoj in v naprej, in da določba na ta način vzpostavlja domnevo, da je škoda že nastala, kar toženi stranki onemogoča dokazovanje, da njen bivši direktor ne more konkurirati toženi stranki. Tudi če sta nemožnost odstopa in obveznost plačila nadomestila v enkratnem znesku v roku 15 dni po prenehanju delovnega razmerja namreč lahko povezana, je prav od tožene stranke nemoralno, da v sklepu nadzornega sveta najprej načelno opredeli, kdaj sploh lahko odstopi od konkurenčne klavzule, nato pa v nasprotju s svojim sklepom, ki ga ne realizira, tako kot je določila sama (t. j. v konkretni pogodbi o zaposlitvi ali sklepu o prenehanju delovnega razmerja - glej drugi odstavek 5. člena sklepa o določitvi delovnih mest, za katere velja konkurenčna klavzula), že po prenehanju delovnega razmerja tožnika uveljavlja, da te omejitve sploh ni dolžna spoštovati in jo lahko kadarkoli krši. Določba četrtega odstavka 17. člena pogodbe o enkratnem plačilu nadomestila tudi ne onemogoča povrnitve izplačanega nadomestila, kar je jasno določeno v zadnjem odstavku 17. člena, ki v primeru kršitve določa odškodninsko odgovornost in dolžnost povrnitve izplačanega nadomestila. Iz določbe 17. člena sicer izhaja nepogojna zaveza obeh strank; stranki nista določili tega, da bi moral tožnik še posebej dokazovati, da bi in kako bi lahko škodoval toženi stranki oziroma ji s konkurenčno dejavnostjo povzročal škodo.

15. Neutemeljeno je tudi sklicevanje revizije na stališče o nični določbi pogodbe o zaposlitvi v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1078/2002, saj je Vrhovno sodišče v zvezi z revizijo tožnice prav zoper to sodbo (sodba VS RS VIII Ips 187/2004 z dne 1. 2. 2005) zavzelo drugačno stališče - da določba pogodbe o zaposlitvi, ki določa kumulativno odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve in nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, ni nična.

K odločitvi o nagradi za uspešnost poslovanja:

16. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo že sodišče prve stopnje po pooblastilu iz 34. člena ZDSS-1 po uradni dolžnosti izvesti še druge dokaze (to kršitev je tožena stranka uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje). Iz določbe prvega odstavka tega člena izhaja, da sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. S tem je sodišču dana le možnost izvedbe dodatnih dokazov po uradni dolžnosti, pa še to po presoji, da vsi izvedeni dokazi, ki so jih predlagale stranke, ne zadoščajo za ugotovitev pomembnih dejstev. Ta dejstva pa je sodišče ugotovilo. Če tožena stranka meni, da pomanjkljivo ali nepravilno, to ne predstavlja dovoljenega revizijskega razloga. Vsekakor je imela tožena stranka tudi možnost predlagati dodatne dokaze (zlasti v zvezi z razlogi članov nadzornega sveta, ki so kljub ugotovitvam o uspešnem poslovanju tožniku odrekli nagrado), pa tega ni storila. Določba 34. člena ZDDS-1 ne razbremenjuje strank, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek ali s katerim izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotne stranke (7. in 212. člen ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1), temveč je njen namen drugačen.

17. O nagradi za uspešno poslovanje res odloča nadzorni svet, vendar sodišče presoja zakonitost takšne odločitve. Drugačno stališče tožene stranke (da je nadzornemu svetu prepuščeno, da izključno presoja o tem, ali bo direktorju priznal in določil nagrado za uspešnost poslovanja družbe) ni utemeljeno. Tudi zato, ker je nagrada v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi določena kot njegova pravica. Sedmi člen te pogodbe določa, da ima generalni direktor pravico do enkratne letne nagrade za uspešnost poslovanja, da ta nagrada znaša do 15 % letnih prejemkov generalnega direktorja iz naslova njegove plače, da jo določi nadzorni svet, vendar tudi, da je nadzorni svet pri odločanju o priznani višini nagrade dolžan upoštevati naslednja merila: - izboljšanje gospodarskega položaja družbe v okviru dejavnosti, panoge, skupine ali podskupine, merljivo s kazalci, značilnimi za dejavnost družbe, - primerjava dobička in donosnosti kapitala družbe glede sorodne družbe, - gibanje dobička v primerjavi z minulim poslovnim letom, - zmanjšanje negativnega poslovnega izida, - ohranjanje in povečanje števila delovnih mest, - izpolnitev letnega poslovnega načrta družbe, - povečanja deleža dohodka, pridobljenega z opravljanjem poštnih storitev izven obsega rezerviranih sredstev in z opravljanjem ostalih storitev iz dejavnosti družbe.

18. Navedbe tožene stranke o razlogih, zakaj nadzorni svet tožniku ni dodelil nagrade za uspešno poslovanje predstavljajo predvsem očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP) in jih zato ni mogoče upoštevati. Te navedbe so tudi v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Tako iz letnega poročila za leto 2004 (ki sta ga upoštevali sodišči) izhaja, da je do zmanjšanja dobička prišlo zaradi prevrednotenja osnovnih sredstev ter neplaniranega plačila božičnice in dela trinajste plače, da je doseženi poslovni rezultat rezultat doseganja zastavljenih ciljev in rasti števila opravljenih storitev in da nadzorni svet ugotavlja, da je bilo delo generalnega direktorja in namestnikov v letu 2004 uspešno. Nekoliko drugače izhaja iz izvlečka sklepa 4. seje nadzornega sveta z dne 6. 7. 2005 - da nadzorni svet ocenjuje poslovanje družbe v letu 2004 „za sprejemljivo uspešno“, nato pa v nadaljevanju, „da se zato nagrade generalnemu direktorju in njegovemu namestniku ne izplača.“ Zaključki o uspešnem poslovanju in neizplačani nagradi se ne ujemajo. Sploh pa o tem ni nobene obrazložitve in omembe meril, ki bi jih moral nadzorni svet upoštevati. Glede na ugotovljeno dejansko stanje zato ni razlogov, ki bi v skladu s 7. členom tožnikove pogodbe o zaposlitvi narekovali drugačno odločitev.

19. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.