Jedro

Bolj od tega, da ni razvidno, kdaj naj bi tožnika to v postopku na prvi stopnji navajala, je pomembno to, da soglasje za izdelavo oziroma gradnjo (samo za sebe) še ne pomeni obstoja dogovora, ki naj bi vodil do stvarno-pravnih sprememb (nič od tega pa pritožnika ne navajata).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah VI, VII in VIII izreka spremeni tako, da se v tem delu pravilno glasi: „VI. Ugotovi se, da sta tožnik A. G. in tožnica D. G. lastnika parcele št. 264/3 k.o. X, ID znak 001, do 82,37%, pri čemer sta na 1/5 deležu tretjetoženke D. Z. lastnika v celoti.

VII. Ugotovi se, da sta tožnik A. G. in tožnica D. G. lastnika parcele št. 264/1 k.o. X, ID znak 002, do 83,62%, pri čemer sta na 1/5 deležu tretjetoženke D. Z. lastnika v celoti.

VIII. Prvotoženka Z. P. T. je dolžna tožnikoma A. G. in D. G. plačati znesek 402,25 EUR, v 15-ih dneh.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12.3.2014: - ugotovilo, da sta tožnika izključna lastnika parcele št. 29/3 – stavbišče, ID znak 003, kar naj bi bili toženci dolžni priznati ter tožnikoma izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis njune lastninske pravice v zemljiško knjigo na tej parceli (IV. točka izreka), - ugotovilo, da v zapuščino po pokojni P. J. T. ne spada njen solastni delež do 8/15 pri parceli št. 29/3, ID znak 003 k.o. X in da sta lastnika tega deleža na tej nepremičnini tožnika (V. točka izreka), - ugotovilo, da sta tožnika lastnika parc. št. 264/3, ID znak 001, do 77,96 % (VI. točka izreka), - ugotovilo, da sta tožnika lastnika parc. št. 264/1, ID znak 002 do 77,07 % (VII. točka izreka), - odločilo, da je dolžna prvotoženka tožnikoma v 15-ih dneh plačati 321,80 EUR (VIII. točka izreka), - odločilo, da je dolžan drugotoženec tožnikoma v 15-ih dneh plačati 321,80 EUR (IX. točka izreka), - zavrnilo, kar sta tožnika zahtevala več ali drugače (X. točka izreka), - odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (XI. točka izreka).

2. Tožnika se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta v zvezi z odločitvijo v VI., VII., VIII. in XI. točki izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlagata, da se sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Glede VI. in VII. točke izreka navajata, da sodišče ni upoštevalo, da je tretjetoženka pripoznala njune tožbene zahtevke, zaradi česar bi morala biti v tem delu skladno s 316. členom ZPP izdana sodba na podlagi pripoznave. Sodišče prve stopnje naj bi napačno utemeljilo, da je bil toplar kozolec zgrajen po smrti zapustnikov. Zgrajen je bil leta 1988-1989. Trdita, da je napačna ugotovitev posledica tega, da je tožnica na vprašanje zagovornice drugo toženega odgovorila, da so se poslopja gradila do leta 2000. Navajata, da so bila s tem mišljena vsa poslopja. Ker je bila napačno ugotovljena letnica gradnje, je sodišče nepravilno utemeljilo tudi, da ni bil mogoč dogovor o lastništvu in gradnji, saj sta bila zapustnika v času gradnje že pokojna. Sodišče je zato napačno zaključilo, da gre za izvirno pridobitev lastninske pravice, namesto za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, posledično pa tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Poudarjata, da sta v več vlogah zatrjevala, da je bil kozolec zgrajen leta 1988- 1989, prav tako pa leto gradnje ni bilo nikoli sporno med strankami. Na to letnico se je sklicevala tudi prvotožena stranka, izhaja pa tudi iz izpovedb prič A. H., T. P. in C. K. (prav tako je to razvidno tudi iz izvedenskega mnenja in iz izpovedbe tretjetoženke). Poudarjata, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tretjetoženka v celoti pripoznala zahtevek, ki se nje tiče. Prav tako bi moralo ugotoviti, da sta izključna lastnika parcel 264/3 in 264/1, saj je bil tak dogovor med njima in zapustnikoma. Sodišče je obstoj takega dogovora že ugotovilo v zvezi z gradnjo hiše. Iz pričanj več oseb pa izhaja, da je tak dogovor obstajal tudi glede nepremičnine parc. št. 264/3 in 264/1. Nadalje navajata, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede skupne vrednosti parcele št. 264/3. Iz odločbe GURS namreč izhaja, da je bila parcela 264/2 (že po izdelavi izvedenskega mnenja) po uradni dolžnosti razdeljena na dve parceli. Iz parcele št. 264/2 sta nastali parceli št. 264/3 in 264/4. Parcela št. 264/4 meri 128 m2, zaradi česar je parcela št. 264/3 za toliko manjša in posledično manj vredna od stare parcele št. 264/2. Vrednost parcele št. 264/3 tako znaša 34.691,60 EUR in ne 34.986,00 EUR, kot je ugotovilo sodišče. Vrednost njunih vlaganj pa znaša 78,22 % vrednosti te parcele (in ne 77,96 %, kot je napačno ugotovilo sodišče). Sodišče prav tako ni upoštevalo, da je zapustnica P. T. (ki je umrla leta 2006) soglašala tudi z gradnjo podpornega zidu. Slednji je bil tako pridobljen na podlagi pravnega posla, zaradi česar bi moralo biti tudi v tem delu izdano zemljiškoknjižno dovolilo s strani prvotoženke. Sodišče je napačno utemeljilo, da je bilo gospodarsko poslopje zgrajeno po smrti zapustnikov (zgrajeno je bilo 1996-1998). Ker je bila napačno ugotovljena letnica gradnje, je sodišče nepravilno utemeljilo tudi, da ni bilo dogovora o lastništvu in zato odločilo na nepravilni materialni podlagi. Da je bilo gospodarsko poslopje zgrajeno v letih od 1996 do 1998, naj bi bilo obrazloženo v vlogi z dne 24.5.2011, izhaja pa tudi iz drugih njunih vlog in iz izpovedb H. Š., M. J., tretjetoženke ter iz izvedenskega mnenja (pritožba se sklicuje tudi na sliko v prilogi A442). Sodišče je nadalje nepravilno ugotovilo, da tožnika nista zgradila kurnika, ki se drži gospodarskega poslopja, ker je ta obstajal že prej. Sama namreč skozi ves postopek zatrjujeta, da sta ga zgradila, toženci pa tega niso prerekali. Zaradi te napake je bilo nepravilno ugotovljeno, da sta tožnika lastnika parcele št. 264/1 samo do 77,07 %. Sodišče bi moralo ugotoviti, da sta njena lastnika do 79,52 % (saj je treba vrednosti vloženih vlaganj prišteti še vrednost kurnika). Ugotovitev, da ima prvotoženka na parceli št. 563/2 samo do 1/5 solastnino, je napačna. Sodišče samo je namreč ugotovilo, da ima slednja skupaj ¼ solastninski delež. Znesek, ki ga mora plačati prvotoženka, tako pravilno znaša 402,26 EUR. Pritožujeta se tudi zoper odločitev o stroških, saj menita, da sta s pravdo večinsko uspela, ter da bi morale nasprotne stranke plačati stroške, ki so jih povzročile po svoji krivdi. Navajata, da se podrejeni zahtevek ne more upoštevati pri ugotavljanju uspeha (sklicujeta se na odločitve Cp 2761/2009, III Ips 125/2004 in Cpg 821/2000). Ker se pri dedičih, ki prerekajo izločitveni zahtevek, ta dejanja upoštevajo pri odločitvi o stroških, bi morala prvotoženka v tem delu nositi vse pravdne stroške. Po načelu uspeha bi morala njune stroške nositi prvotoženka in drugotoženec. Prvotoženka bi morala nositi tudi stroške dveh poskusov poravnav, ker so nastali po njeni krivdi.

3. Na pritožbo sta odgovorila prvotoženka(1) in drugotoženec. V odgovorih izražata nestrinjanje s pritožbenimi navedbami, drugotoženec pa izrecno predlaga tudi zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Da naj bi se podporni zid in gospodarsko poslopje na parcelah št. 264/1 in št. 264/2 (sedaj št. 264/3) k.o. X gradila v letu 1999 oziroma da naj bi se gospodarska poslopja izdelovala do leta 2000 (torej tako po smrti F. kot K. T.), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi izpovedb obeh tožnikov. Ker slednja nista zatrjevala, da naj bi po smrti obeh omenjenih, ko so lastniki poleg tožnice in pokojne P. J. T. postali tudi vsi trije toženci, z njimi sklenila dogovor o pridobitvi lastninske pravice zaradi gradnje,(2) je nadalje pravilno zaključilo, da pridobitev lastninske pravice tožnikov na pravno poslovni podlagi oz. na podlagi dogovora o skupni gradnji (glej 20. člen ZTLR)(3) ne pride v poštev. Pritožbeno navajanje, kdaj naj bi bil kozolec toplar zgrajen,(4) kaj sta v zvezi s tem tožnika v svojih vlogah navajala, in razlaga, kaj naj bi bil razlog za zmoto, v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne vzbudi nobenega dvoma. Tožničina izpovedba na naroku dne 23.5.2011(5) je bila namreč v tem oziru povsem jasna.(6) Kaj sta tožnika v zvezi s tem zatrjevala, je nerelevantno, saj so (neizkazane) trditve same za sebe brez pomena. Neprepričljivo je tudi sklicevanje na izpovedbe prič A. H., T. P., C. K.(7) ter izvedensko mnenje A. B. Iz nobenega dela izpoved prič, na katere se v pritožbi sklicujeta, ne izhaja, kdaj naj bi kozolec točno izdelan.(8) A tudi če bi, ni posebej verjetno, da bi se lahko kdo od omenjenih(9) teh datumov spominjal bolj natančno kot sama tožnika. Tudi iz izpovedbe tretje toženke podane na naroku dne 9.11.2014, na katero se v pritožbi sklicujeta, ne izhaja, kdaj naj bi se gradilo.(10)

6. Nejasno (pa hkrati tudi protislovno)(11) je pritožbeno sklicevanje na dogovor med starši in stricem, da z gradnjo postanejo izključni lastniki parcel, na katerih bodo gradili. Kje naj bi zatrjevala tak dogovor, ni razvidno. To ne izhaja niti iz vlog (oziroma delov le-teh), na katere se v pritožbi sklicujeta. Samo soglasje oz. ustno dovoljenje, ki naj bi ga dal F. T.,(12) še ne pomeni tudi obstoja dogovora,(13) ki naj bi predvideval ustrezne stvarnopravne posledice.(14) Poleg tega naj bi bil, kot to zatrjujeta v pritožbi, tak dogovor sklenjen med stricem in starši tožnice, kar pomeni, da sama niti nista bila sopogodbenika.(15) Na drugi strani pa predstavlja navajanje, da naj bi bila vrednost parcele št. 264/3 (ker naj bi iz parcele št. 264/2 poleg nje nastala tudi parcela št. 264/4) manjša, od tiste, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).(16) Tega (in sicer da je potrebno upoštevati nižjo vrednost) namreč tožnika v postopku na prvi stopnji nikoli nista zatrjevala (ugovarjala).(17)

7. Tudi v zvezi z gospodarskih poslopjem, ki naj bi bil zgrajen na parceli št. 264/1, je sodišče prve stopnje glede časa, ko naj bi bil zgrajen, upravičeno sledilo izpovedbi samih tožnikov (in glede na same njune trditve izključilo možnost obstoja pravnoposlovne podlage za pridobitev lastninske pravice). Tudi v tem oziru je iz istih razlogov, kot so bili omenjeni v 5. točki obrazložitve te odločbe, pritožbeno navajanje, kdaj naj bi bilo gospodarsko poslopje („dejansko“) zgrajeno,(18) in poudarjanje, da sta v vlogi z dne 23.5.2011 pojasnila, da naj bi ob tožničini izpovedbi glede letnice prišlo do pomote, neprepričljivo. Povsem enako velja za sklicevanje na izpovedbe prič (in tretjetoženke)(19) oziroma izvedenca B.(20)

8. Pritožnika neutemeljeno grajata tudi stroškovno odločitev, ki je v celoti pravilna. Zatrjevanje, da naj bi glede na načelo uspeha njune stroške morala nositi prvotoženka in drugotoženec, nikakor ne drži. Dejstvo je, da sta tudi zoper njiju z zahtevki, ki sta jih v postopku uveljavljala, uspela le deloma. Pri tem ne gre spregledati, da sta na naroku za glavno obravnavo dne 9.11.2011 tožbo umaknila v delu, kjer sta uveljavljala ugotovitev lastništva na parcelah št. 1176/2, 1180/6, 554/1, 554/5, 563/2 in 563/6 k.o. X.(21) Nadalje sta tudi glede denarnih zahtevkih zoper prvotoženko in drugotoženca uspela le v manjšem delu.(22) Pritožbena obračunavanja njunega domnevnega uspeha pa so neobrazložena (nekonkretizirana) in že zato neupoštevna. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, češ da bi moralo sodišče prve stopnje stroške, ki so nastali zaradi narokov za glavno obravnavo dne 15.9.2010 in dne 21.9.2011, v skladu z določbo 156. člena ZPP naložiti prvo toženki. Zgolj zaradi tega, ker stranka po začetnih dogovarjanjih (na koncu) ne pristane na sklenitev sodne poravnave (to je pač njena pravica), še ni moč govoriti o krivdno povzročenih stroških. Drugih relevantnih (konkretnih) trditev, ki bi tak zaključek upravičevale, pa pritožnika ne podata.

9. Pritožnika pa upravičeno navajata, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vrednost njunih vlaganj izvedenih na parceli št. 264/1 neupravičeno ni upoštevalo tudi izgradnje kurnika. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem navaja (16. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), da kurnika nista zgradila tožnika, a ne poda razlogov za takšno ugotovitev. Na drugi strani pa ni moč spregledati, da sta tožnika v vlogi z dne 3.8.2010 (glej list. št. 100) omenjala tudi izgradnjo kurnika, pri čemer ni razvidno, da bi toženci tej trditvi ustrezno (to je pravočasno in obrazloženo) nasprotovali. Zato je bilo potrebno v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP te trditve šteti za resnične. Posledično to pomeni, da (upoštevaje obračun, kot ga je sodišče stopnje napravilo v okviru 16. točke obrazložitve) skupna vrednost njunih vlaganj znaša za 981,00 EUR več oziroma skupaj 31.900,00 EUR, kar predstavlja 79,52% vrednosti celotne parcele (in hkrati njun iz tega naslova pridobljen delež na omenjeni parceli).

10. Nadalje pritožnika glede obeh parcel št. 264/1 in št. 264/3 (prej št. 264/2) k.o. X upravičeno navajata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tretjetoženka njune zahtevke pripoznala. Slednja, ki ima na obeh parcelah 1/5 solastni delež, je z njim (lahko) brez soglasja drugih solastnikov prosto razpolagala(23) (in sicer tudi v pravdi s pripoznavo tožbenega zahtevka). Zato je bilo potrebno za ugotovitev, s kakšnim deležem sta tožnika v pravdi uspela, lastninskemu deležu, ki sta ga na obeh parcelah pridobila izvirno, prišteti še 1/5 preostanka. Glede parcele št. 264/3 to pomeni dodatnih (1/5 od 22,04 %) 4,41%, zaradi česar skupni delež, s katerim sta uspela, znaša 82,37%. V primeru parcele št. 264/1 pa je potrebno deležu 79,52% prišteti še delež (1/5 od 20,48 %) 4,1 %, kar pomeni, da skupni delež, s katerim sta v pravdi uspela, znaša 83,62%.(24)

11. Pritožnika se nadalje upravičeno pritožujeta tudi zoper višino zneska, ki ga je sodišče prve stopnje prvotoženki naložilo iz naslova njunih vlaganj(25) v parcelo št. 563/2 k.o. X. V nasprotju s tem, kar je sodišče prve stopnje ugotavljalo na 13. strani izpodbijane odločbe, in sicer da naj bi prvotoženka na omenjeni parceli (skupaj)(26) pridobila ¼ solastni delež, je pri ugotavljanju njene denarne obveznosti nato upoštevalo „zgolj“ 1/5 delež. Upoštevaje pravilni (1/4) solastni delež njena obveznost znaša 402,25 EUR.

12. V skladu z navedenim (v predhodnih treh točkah) je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo v točkah VI – VIII izreka ustrezno spremeniti (358. člen ZPP). V točkah VI in VII izreka je pritožbeno sodišče tudi izpustilo opis, zakaj sta tožnika na parcelah pridobila ugotovljene lastniške deleže, saj to sodi v obrazložitev/razloge (in ne izrek) odločbe. Ker ostali pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (v izpodbijanem a nespremenjenem delu) potrdilo (353. člen ZPP).(27) Ker sta tožnika s pritožbo uspela zgolj v manjšem delu, sama nosita z njeno vložitvijo nastale stroške (2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi drugotoženec sam krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožnikov (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prvotoženkina vloga z dne 9.12.2014, ki naj bi predstavljala dopolnitev odgovora z dne 27.11.2014, je prepozna (drugi odstavek 344. člena ZPP) in posledično neupoštevna.

Op. št. (2): Kot ugotavlja sodišče prve stopnje ( v okviru 12. točke obrazložitve izpodbijane odločbe), naj bi tožnika svoj zahtevek v zvezi s tema parcela utemeljevala na dogovoru o skupni gradnji s tožničinim očetom K. T. Op. št. (3): Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/1980, s kasnejšimi spremembami Op. št. (4): V pritožbi navajata, da naj bi v več vlogah navajala, da je bil kozolec zgrajen leta 1988-1989. A iz delov vlog, na katere se sklicujeta, (tudi približno) ni razvidno, da bi kaj takega (jasno in pravočasno) zatrjevala (kdaj naj bi bil kupljen material (oziroma naj bi bili zanj izdani računi), ne pomeni jasne/izrecne trditve (kot jo postavljata sedaj v pritožbi) o letnici gradnje). Zato je navajanje, da to dejstvo ni bilo sporno (oziroma da trditev ni bila prerekana), brezpredmetno.

Op. št. (5): Pri čemer je tožnik ob svojem zaslišanju povedal, da k njej nima česa dodati.

Op. št. (6): Povedala je namreč (l. št. 169), da sta z možem gospodarsko poslopje na parceli št. 264/2 naredila poleti leta 1999 oziroma da so se (l. št. 170) gospodarska poslopja delala do leta 2000. Op. št. (7): Ki naj bi pri delih sodelovali.

Op. št. (8): Še posebej pa nobena od prič ne omenja, da naj bi bil (kot to tožnika zatrjujeta v pritožbi) kozolec zgrajen v obdobju 1988 – 1989 (časovne opredelitve, ki so jih podale priče in na katere se sklicujeta pritožnika, so (bolj ali manj) zelo približne).

Op. št. (9): Ali celo izvedenec (za katerega pritožnika ne zatrjujeta, da bi pri teh delih sodeloval).

Op. št. (10): Njena izpovedba o tem, da naj bi mama govorila, da bo po njeni smrti vse od tožnikov, ker sta pomagala graditi (oziroma ker sta vlagala), je tudi sicer v nasprotju s trditvami o obstoju dogovora, ki naj bi v korist tožnikov predvideval stvarno-pravne posledice.

Op. št. (11): Z ozirom na njuno sklicevanje (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožba pa temu ne oporeka) na obstoj takšnega dogovora z očetom K. T. Op. št. (12): Kar v pritožbi omenjata.

Op. št. (13): V pritožbi navajata, da naj bi obstoj takšnega dogovora izhajal iz izpovedb več oseb, a v zvezi s tem konkretno omenjata le tretjetoženkino izpovedbo (iz katere pa nič podobnega ne izhaja).

Op. št. (14): Povsem enako velja za pritožbeno navajanje, da naj bi zapustnica P. T. (ki je umrla leta 2006) soglašala z gradnjo podpornega zidu in da naj bi bil tudi ta pridobljen na podlagi pravnega posla. Bolj od tega, da ni razvidno, kdaj naj bi tožnika to v postopku na prvi stopnji navajala, je pomembno to, da soglasje za izdelavo oziroma gradnjo (sam za sebe) še ne pomeni obstoja dogovora, ki naj bi vodil do stvarno-pravnih sprememb (nič od tega pa pritožnika ne navajata). To še toliko bolj velja z ozirom na dejstvo, da naj bi šlo za podporni zid, ki sploh ni (bil) samostojen predmet lastninske pravice (stvar).

Op. št. (15): Pri čemer pa ni pojasnjeno, zakaj oziroma kako naj bi na podlagi takšnega „tujega“ dogovora tožnika lahko karkoli uveljavljala.

Op. št. (16): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (17): Niti v pripombah na izvedensko mnenje (niti v „popravku tožbe“ z dne 28.1.2014).

Op. št. (18): In v katerih vlogah sta to navajala.

Op. št. (19): Slednja v delu izpovedbe, na katero se pritožnika sklicujeta, ne omenja (prav) nobenega dogovora.

Op. št. (20): Medtem ko je pritožbeno sklicevanje na fotografijo v prilogi A442 (saj, kot je razvidno iz vloge tožnikov z dne 28.5.2010, ni bila predlagana za dokazovanje te okoliščine) neupoštevno.

Op. št. (21): Kar s stroškovnega vidika (saj umik ni bil posledica izpolnitve zahtevka – glej 158. člen ZPP) pomeni njun neuspeh v pravdi. Ker je do (delnega) umika prišlo na naroku dne 9.11.2011, kar je bilo več kot tri leta in pol po vložitvi tožbe (in so bile do takrat vložene številne vloge, opravljeni pa tudi naroki in izvedeni dokazi), pritožbeno navajanje, da do tega trenutka bistveni stroški niso nastali, ni (posebej) prepričljivo.

Op. št. (22): Podrejenih zahtevkov, o katerih ni bilo odločeno, pri tem ugotavljanju (seveda) ni moč upoštevati (niti ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje jih). Prav tako ni moč pri ugotavljanju pravdnega uspeha (kot poskuša to pritožba) upoštevati (so)lastninskih deležev, ki sta jih imela že pred pravdo.

Op. št. (23): Glej tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur. list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (24): Pri čemer sta na obeh parcelah v celoti pridobila tretjetoženkin solastni delež.

Op. št. (25): Oziroma posledično prvotoženkine (neupravičene) obogatitve.

Op. št. (26): In sicer 1/5 + 1/20 Op. št. (27): To velja tudi za stroškovno odločitev (XI. točka izreka izpodbijane odločbe), pri čemer delno (v pritožbenem postopku) spremenjena odločitev o glavni stvari ni pomembneje vplivala na skupni uspeh strank v postopku.