Jedro

Sama dinamika odplačil, kot jo je navedel upnik v predlogu za izvršbo, za dolžnika ni sporna. Njegovo subjektivno mnenje, da je dolg manjši, v tem kontekstu zato nima relevantne teže. Zaključka, da naj bi upnik "sprejel dolžnikov način izpolnjevanja z zamudo" ni mogoče utemeljiti na dejstvu, da upnik ni že prej izvedel odstopnega postopka, torej da je določen čas toleriral dolžnikovo nepravilno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti.

Morda je dolžnik res upal, da upnik (po zadnjem opominu) ne bo odstopil od pogodbe, vendar pa njegov dejanski odstop v konkretnih razmerah ne kaže na to, da bi s tem ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik in dolžnika krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka) in mu naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti upniku 895,00 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik po pooblaščencu. Nasprotuje zaključku, da je upnik utemeljeno odstopil od kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da bi moral biti dolžnik v trenutku, ko je upnik odstopil od pogodbe (konec novembra 2018), v zamudi s plačilom dveh zaporednih obrokov, kar pa ni bil. Tedaj je zamujal zgolj s plačilom obroka za mesec september in deloma (v višini 300,00 EUR) za mesec junij 2018. Odstop od pogodbe je bil nezakonit. Predlog za izvršbo je vložen neutemeljeno. Nepravilen je tudi zaključek, da upnik v odnosu do dolžnika ni bil nepošten. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotnega upnikovega ravnanja, dinamike dolžnikovega izpolnjevanja obveznosti in dolžnikovega razumevanja upnikovih izjav. Upnik pred prvim opominom ni dolžniku nikdar dejal ali kako drugače nakazal, da se z njegovim občasnim nerednim in nepravilnim izpolnjevanjem obveznosti ne strinja. Kljub temu, da dolžnik ni izpolnil svojih obveznosti po prvem opominu, upnik od pogodbe tedaj ni odstopil. Zato je tudi po prejemu drugega opomina dolžnik verjel, da upnik ne bo odstopil od pogodbe, če dolžnik v roku ne bo izpolnil vseh svojih obveznosti. Upnik je s tem, ko je od pogodbe odstopil, ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ravnanja upnika so bila drugačna kot njegove izjave. S tem je zavedel dolžnika, da je njegov način plačevanja obveznosti ustrezen. Tudi iz tega razloga upnikov odstop od pogodbe ni utemeljen, saj nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo dolžnikov ugovor v delu, kjer je nasprotoval višini dolgovanega zneska (v času izdaje drugega opomina). Neutemeljeno je zavrnilo predlagani dokaz za zaslišanje dolžnika. Ne drži, da je bil ta dokazni predlog pavšalen in nesubstanciran (sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje v tem primeru dolžnika pozvati k ustrezni dopolnitvi tega predloga, v skladu z materialno procesnim vodstvom). Vsekakor bi šele po zaslišanju dolžnika lahko ugotovilo, če je upnik ravnal nepošteno. Nekritično je sledilo zgolj listinam v spisu. V dokaznem sklepu je opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno (da dolžnik s svojim zaslišanjem ne bi mogel ovreči ostalih dokazov), ki ni dopustna. Zagrešilo je vrsto procesnih kršitev. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Stroški upnikovega odgovora na ugovor niso bili t.i. potrebni stroški. Njegove navedbe so bile pavšalne. Navedel ni nič novega in bistvenega. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Upnik je pritožbi nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglasil je stroške podanega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je izvršilno sodišče zoper dolžnike dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega zapisa SV 1026/12 z dne 3. 12. 2012, ki vsebuje potrošniško hipotekarno kreditno pogodbo št. 10.483.006 z dne 29. 11. 2012 ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika. Z izpodbijanim sklepom je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dolžnik svojih mesečnih obveznosti ni pravočasno in pravilno izpolnjeval. To je dolžnik (načeloma) priznal tudi v ugovoru in pritožbi. Upnik ga je z opominom z dne 11. 6. 2018 (t.i. prvi opomin) opozoril, da znašajo njegove neporavnane obveznosti 4.838,32 EUR ter ga pozval, da te obveznosti plača do 27. 6. 2018. Dolžnik je potrdil, da teh obveznosti (ki so obsegale tudi neplačana obroka za maj in junij 2018) ni poravnal, temveč naj bi plačal zgolj naslednja obroka za mesec julij in avgust 2018. Iz predložene konto kartice sicer izhaja, da je 3. 7. 2018 in 20. 8. 2018 nakazal vsakič po 1.100,00 EUR, vendar ne gre slediti njegovim navedbam, da je s temi plačili "redno plačal" omenjena obroka. Najprej velja, da mesečni obrok ni znašal 1.100,00 EUR, temveč 1.114,00 EUR oziroma 1.125,92 EUR. Poleg tega dolžnik ni podal nobenih navedb, da je v času izvedbe teh plačil obvestil upnika, da izpolnjuje ravno obveznosti za mesec julij in avgust, ki poleg vsega tedaj (v času izvedenega plačila) še niso zapadle (obrok za mesec julij je zapadel 30. 7. 2018, obrok za mesec avgust pa 30. 8. 2018).

7. Ne glede na navedeno pa dolžnik v ugovoru ni zanikal, da v času, ko mu je upnik poslal drugi opomin (opomin z dne 19. 10. 2018), ni poravnal obrokov za mesec maj in junij (ter september 2018). V vsakem primeru je torej zamujal s plačilom dveh zaporednih obrokov. Skupaj z obrokom za mesec oktober 2018 so znašale njegove neplačane obveznosti dobrih 8.300,00 EUR. Upnik je zato ravnal v skladu s pogodbenimi (7. točka kreditne pogodbe) in zakonskimi (20. člen Zakona o potrošniških kreditih) določbami ter dolžnika pozval, da ta znesek plača v roku 15 dni oziroma najkasneje do 6. 11. 2018. Dne 30. 10. 2018 je dolžnik plačal 3.000,00 EUR, vendar s tem plačilom ni v celoti poravnal svojih zapadlih obveznosti (neporavnane obveznosti so kljub temu plačilu znašale še dobrih 5.300,00 EUR). Upnik je torej z dopisom z dne 29. 11. 2018 upravičeno odstopil od kreditne pogodbe. Drugačno pritožbeno naziranje1 je pravno zmotno in neutemeljeno.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede višine dolžnikove obveznosti v času izdaje drugega opomina. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje sledilo navedbam upnika in pisnim listinam. Upnik je v odgovoru na ugovor (točka IV) pregledno pojasnil, kako je bil sestavljen znesek dolgovanih obveznosti, naveden v opominu z dne 19. 10. 2018, torej znesek 8.351,92 EUR. Dolžnik z zavzemanjem, da naj bi ta obveznost znašala kvečjemu 5.928,32 EUR (oziroma v trenutku odstopa 4.028,32 EUR), ne more uspeti. V svojih navedbah oziroma izračunih med drugim ne upošteva, da je znašal mesečni obrok 1.125,92 EUR (ne pa 1.100,00 EUR), stroškov opomina (2 krat po 42,00 EUR), obroka za mesec junij 2018 v znesku 1.125,92 EUR (zapadel 30. 6. 2018) in obroka za mesec oktober 2018 v znesku 1.125,92 EUR, ki ga je upnik prav tako prištel. 9. Nadalje ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere dokazne predloge je zavrnilo in da je zaradi tega dokazni sklep (že iz povsem formalnih razlogov) nezakonit. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa res navedlo, da je zavrnilo preostale dokazne predloge, vendar je k temu dodalo, da je pri tem šlo za dokazni predlog za lastno zaslišanje dolžnika. Prav tako je nanizalo določene razloge, zakaj je ta dokaz zavrnilo. Pritožbena kritika, da te odločitve ni mogoče preizkusiti, ni pravilna.

10. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno (neustrezno) zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje dolžnika. Glede ugovornih navedb v zvezi z dinamiko odplačil, upnikovimi opomini, višino dolga in odstopom od pogodbe je sodišče prve stopnje (smiselno) pravilno pojasnilo, da gre ta dejstva ugotavljati predvsem na podlagi pisno predloženih dokazil. Sama dinamika odplačil, kot jo je navedel upnik v predlogu za izvršbo, za dolžnika niti ni sporna. Njegovo subjektivno mnenje, da je dolg manjši, v opisanem kontekstu nima relevantne teže. Nenazadnje pa so ugovorna naziranja, da je upnik neupravičeno odstopil od pogodbe (ker dolžnik v času odstopa ni dolgoval dveh zaporednih obrokov), že v okviru podane trditvene podlage materialno pravno zmotna. To je bilo že zgoraj pojasnjeno. V tem smislu ni utemeljeno niti pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje dolžnika pozvati k ustrezni dopolnitvi njegovega dokaznega predloga.

11. Neuspešna so tudi pritožbena stališča v zvezi z dokazovanjem zatrjevanega nepoštenega ravnanja upnika. Glede tega gre najprej poudariti, da je upnik v opominu z dne 19. 10. 2018 jasno zapisal, da je to zadnji opomin pred odstopom od kreditne pogodbe. Dolžnikove neplačane obveznosti so rasle, predhodnih pozivov k pravočasnemu plačilu zapadlih obveznosti (in poravnavi neplačani obveznosti) ni upošteval. Trditev, da naj je upnik "sprejel dolžnikov način izpolnjevanja z zamudo" oziroma nanj konkludentno pristal, nikakor ne prepriča. Tega zaključka ni mogoče utemeljiti na dejstvu, da upnik ni že prej izvedel odstopnega postopka (torej da je določen čas toleriral dolžnikovo neizpolnjevanje oziroma nepravilno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti). Dolžnik ni zatrjeval, da bi se upnik odpovedal svoji pravici do odstopa od pogodbe. Isto velja za pritožbeno navedbo, da naj bi upnik zavedel dolžnika, da je njegov način plačevanja ustrezen. Morda je dolžnik res upal, da upnik (po zadnjem opominu) ne bo odstopil od pogodbe, vendar pa njegov dejanski odstop v opisanih razmerah nikakor ne kaže na to, da bi s tem ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Prav tako ne drži, da se upnik v zadnjem opominu ni določno izrekel, če vztraja pri pogodbeno dogovorjenem odplačevanju obveznosti ali če ima namen odstopiti od pogodbe. Svojo namero je podal jasno in razumljivo. To je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. V tem smislu je odločitev o zavrnitvi dokaza za zaslišanje dolžnika upravičena. Da bi lahko sodišče prve stopnje šele po izvedbi tega dokaza ugotovilo, ali je upnik ravnal nepošteno (in zaradi tega neupravičeno odstopil od pogodbe), ne drži. Očitek, da je šlo za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno ni utemeljen. Zatrjevana procesna kršitev ni podana. Prav tako sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni zmotno in nepopolno ugotovilo, niti ni nepravilno uporabilo materialnega prava.

12. Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnik v ugovoru navajal določena pravno relevantna dejstva. Upoštevaje določbo prvega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je upnik na ugovor moral odgovoriti, saj si je s tem zagotovil varstvo svojih pravic. Pritožbena trditev, da je upnik dolžnikovim navedbam zgolj pavšalno ugovarjal, pri tem pa ni navedel nič novega in bistvenega, ne drži. Zaključek sodišča, da so stroški, ki so v tem primeru nastali z odgovorom na ugovor, potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), je tako pravilen in ga pritožnik ne omaja.

13. Glede na navedeno in ker niso podane niti uradoma upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, upnik pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno (relevantno) prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in torej ti stroški niso t.i. potrebni stroški.

1 Npr. dolžnikove navedbe, da bi moral biti tudi v času odstopa oziroma odpoklica kreditne pogodbe v zamudi z dvema zaporednima mesečnima obrokom.