Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Predlagatelj mora sam nositi stroške ugovora proti sklepu o vpisu.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. tč. izreka).
Predlagatelj nosi sam svoje stroške v zvezi s pritožbo.
Zemljiškoknjižna sodnica Okrajnega sodišča v Žalcu je s sklepom z dne 11. 12. 2006 ugodila ugovoru in spremenila izpodbijani sklep zemljiškoknjižnega referenta, tako da je dovolila predlagane zemljiškoknjižne vpise (tč. I), v tč. II izreka sklepa pa je odločila, da predlagatelj sam nosi stroške ugovora.
Zoper odločitev o stroških ugovora se je predlagatelj pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni izpodbijani sklep, tako da odloči, da se predlagatelju povrnejo stroški zemljiškoknjižnega postopka. V pritožbi navaja, da je z ugovorom, v zvezi s katerim so mu nastali stroški, uspel. Stroški so bili nujni in potrebni, saj predlagatelj ni imel druge možnosti, kot da utemeljenost zemljiškoknjižnega predloga doseže v ugovornem postopku. Zato se ga za nastanek teh stroškov ne more bremeniti. Predlagatelj vztraja, da je zemljiškoknjižna sodnica zmotno uporabila materialno pravo, ko je predlagatelju naložila, da sam nosi ugovorne stroške. Meni, da pride v konkretnem primeru v poštev uporaba 154. čl. ZPP in da je zato upravičen do povrnitve stroškov.
Pritožba ni utemeljena.
V zemljiškoknjižnem postopku se glede vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo splošne določbe zakona o nepravdnem postopku (II. odst. 120. čl. ZZK-1). Ker v ZZK-1 niso urejena vprašanja o stroških postopka, je zato potrebno uporabiti določbe o stroških postopka v Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP). V I. odst. 35. čl. ZNP je tako določeno, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Temeljno pravilo v nepravdnih postopkih je torej, da trpi stroške udeleženec, v čigar korist je bil postopek uveden. Zemljiškoknjižna sodnica je pravilno ugotovila, da zakon ne določa, da bi v primeru, kot je obravnavani, bilo glede stroškov drugače določeno, kot je v I. odst. 35. čl. ZNP, zato je njena odločitev, da mora predlagatelj sam nositi stroške ugovora, povsem materialnopravno pravilna. Ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s 120. čl. ZZK-1 in 37. čl. ZNP), je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v tč. II izreka sklepa (2. tč. 365. čl. v zvezi s 353. čl. in 366. čl. ZPP, 37. čl. ZNP in II. odst. 120. čl. ZZK-1).
Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato mora nositi sam stroške, ki so nastali v zvezi s pravnim sredstvom (I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 155. čl. ZPP, 37. čl. ZNP in II. odst. 120. čl. ZZK-1).