Jedro

ZGO-1 v drugem odstavku 45. člena določa, da je odgovorni projektant lahko posameznik, ki je pri pristojni poklicni zbornici vpisan v ustrezni imenik in ima po končanem študiju za pridobitev visoke strokovne izobrazbe najmanj 7 let delovnih izkušenj pri zahtevnih objektih in najmanj 5 let pri manj zahtevnih objektih. Iz te določbe izhaja, da so zahtevane delovne izkušnje po končanem študiju za pridobitev določene stopnje izobrazbe. V konkretnem primeru pa ni sporno, da je tožnik pridobil visokošolsko izobrazbo 22. 3. 2012, kar pomeni, da v času izdaje izpodbijane odločbe (17. 9. 2013) ni izpolnil zahtevanega pogoja glede delovnih izkušenj po pridobljeni visokošolski izobrazbi.

Pogoje za odgovornega vodjo del za zahtevne objekte ureja drugi odstavek 77. člena ZGO-1. S tem v zvezi pa se sodišče strinja z izpodbijano odločbo, da tožnikov strokovni izpit, ki ga je 24. 12. 2004 opravil pri Ministrstvu za prostorsko ureditev, gradbeništvo in ekologijo v Banja Luki, ni ustrezen za pridobitev pooblastila za odgovornega vodjo del pri gradnji zahtevnih objektov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da glede na 34. e člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ne izpolnjuje pogojev za odgovornega projektanta zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov iz 45. člena tega zakona, saj ni izpolnjen pogoj vsaj 5 let delovnih izkušenj po pridobljeni izobrazbi prve stopnje visokošolskega izobraževanja. Prav tako ne izpolnjuje pogoja za vpis v imenik s pooblastilom za odgovornega vodjo del zahtevnih objektov iz 77. člena ZGO-1, saj nima opravljenega ustreznega strokovnega izpita. Pri tem se upravni organ sklicuje na 58. člen Pravilnika o strokovnih izpitih s področja opravljanja inženirskih storitev (Uradni list RS, št. 124/03 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik o strokovnih izpitih) v delu, ki ureja priznavanje potrdila o opravljenem izpitu, ki ga predloži državljan Republike Slovenije. Iz navedene določbe izhaja, da mora tak posameznik vedno opravljati še splošni del izpita, zato tožnikova poklicna kvalifikacija ni enakovredna tisti, ki se zahteva za odgovorne vodje del pri gradnji zahtevnih objektov v Republiki Sloveniji.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpolnjuje pogoje za odgovornega projektanta, saj ima visoko strokovno izobrazbo in več kot 9 let delovnih izkušenj v projektiranju in ne le 7 let, kot je zahtevano v 45. členu ZGO-1. Nadalje pojasnjuje, da je 24. 12. 2004 opravil strokovni izpit in na njegovi podlagi ter na podlagi zahtevanih delovnih izkušenj pridobil v Republiki Srpski z odločbo z dne 11. 2. 2005 pooblastilo za izdelavo tehnične dokumentacije s področja elektrotehnike (področje močnega toka) in za nadzor nad izvajanjem del, z odločbo z dne 20. 8. 2005 pa pooblastilo za izvajanje in nadzor na področju močnega toka. To pomeni, da je pridobil enaka pooblastila, kot jih zahteva in bi jih pridobil z vpisom v imenik pri toženi stranki. Pri tem je izpolnjen tudi pogoj materialne vzajemnosti. Meni tudi, da v 77. členu ZGO-1 ni podlage za stališče, da mora tožnik opraviti še splošni del izpita, saj je strokovni izpit opravil 24. 12. 2004 pri pristojni organizaciji. Pravilnik o strokovnih izpitih pa velja samo v primerih slovenskih državljanov, ki so pred njegovo uveljavitvijo opravili strokovni izpit v tujini. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja stališča iz izpodbijane odločbe in med drugim poudarja, da tožnikov strokovni izpit z dne 24. 12. 2004 ni zadosten pogoj za vpis v imenik Inženirske zbornice Slovenije (IZS). Kandidat mora na strokovnem izpitu v Sloveniji med drugim pokazati tudi znanja iz 11. člena Pravilnika o strokovnih izpitih, ki so specifična, teh pa tožnik pri svojem strokovnem izpitu ni opravil. Nepoznavanje predpisov, ki veljajo v Sloveniji, ne omogoča kvalitetne in ustrezne izdelave projektne dokumentacije ter vodenja del pri gradnji. Zato je ZGO-1 določil, da morajo imeti tujci opravljen strokovni izpit pri pristojni poklicni zbornici, konkretno pri IZS. Glede na navedeno meni, da je tožba neutemeljena.

Tožnik je poslal še vlogi z dne 7. in 27. 11. 2013 (pomotoma ponovno naveden datum 7. 11.), toženka pa z dne 20. 11. 2013. Ker glede bistvenega ponavljata svoja stališča iz tožbe in odgovora, sodišče njihove vsebine posebej ne povzema.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, to pa je razvidno tudi iz tožnikove vloge za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, da je zahteval vpis v imenik pooblaščenih inženirjev, in sicer za pridobitev pooblastila za odgovornega projektanta zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov ter pooblastila za odgovornega vodjo del pri gradnji zahtevnih objektov. V zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Bosne in Hercegovine in da je na podlagi diplome z dne 4. 4. 2012 pridobil izobrazbo, ki je v Sloveniji primerljiva s prvo stopnjo visokošolskega izobraževanja.

Pogoje za opravljanje reguliranih poklicev za državljane tretjih držav ureja 34. e člen ZGO-1. Ta v prvem odstavku določa, da državljani tretjih držav (v konkretnem primeru tožnik kot državljan Bosne in Hercegovine) lahko opravljajo regulirani poklic po tem zakonu pod pogojem materialne vzajemnosti, če so njihove pridobljene kvalifikacije enakovredne tistim, ki se zahtevajo za državljane Republike Slovenije. Materialna vzajemnost obstaja, če državljan Republike Slovenije v državi državljana tretje države lahko opravlja regulirani poklic pod enakimi ali podobnimi pogoji, pod katerimi ga lahko opravljajo v Republiki Sloveniji državljani tretje države in izpolnjevanje katerih za državljana Republike Slovenije ni bistveno težje, kakor je v pravnem redu Republike Slovenije predpisano za državljane tretje države. Po drugem odstavku istega člena se vzajemnost in enakovrednost kvalifikacij (torej obeh, kumulativno zahtevanih pogojev – op. sodišča) ugotavlja v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za vpis v konkretni imenik.

Iz navedenih določb izhaja, da je za vpis v imenik zahtevana enakovrednost kvalifikacij, pridobljenih v tretji državi, s tistimi, ki se zahtevajo za državljane Republike Slovenije. Zato je treba pri presoji izpolnjevanja pogojev za odgovornega projektanta in s tem za pooblastila, ki jih pridobi z vpisom v imenik, upoštevati 45. člen ZGO-1. Ta v drugem odstavku določa, da je odgovorni projektant lahko posameznik, ki je pri pristojni poklicni zbornici vpisan v ustrezni imenik in ima po končanem študiju za pridobitev visoke strokovne izobrazbe najmanj 7 let delovnih izkušenj pri zahtevnih objektih in najmanj 5 let pri manj zahtevnih objektih.

Iz te določbe izhaja, da so zahtevane delovne izkušnje po končanem študiju za pridobitev določene stopnje izobrazbe. V konkretnem primeru pa ni sporno, da je tožnik pridobil visokošolsko izobrazbo 22. 3. 2012, kar pomeni, da v času izdaje izpodbijane odločbe (17. 9. 2013) ni izpolnil zahtevanega pogoja glede delovnih izkušenj po pridobljeni visokošolski izobrazbi. Ali drugače: tožnik v tem delu (z vidika delovnih izkušenj) ni pridobil kvalifikacij, kot se zahtevajo za državljane Republike Slovenije. Nasprotno tožbeno stališče, ki temelji na razlagi, za katero ni podlage v omenjeni določbi ZGO-1, je zato treba kot nepravilno zavrniti.

Pogoje za odgovornega vodjo del za zahtevne objekte ureja drugi odstavek 77. člena ZGO-1. Po tej določbi je lahko odgovorni vodja del tudi posameznik, ki ima visoko strokovno izobrazbo gradbene oziroma druge podobne tehnične smeri z opravljenim strokovnim izpitom za odgovorno vodenje del pri pristojni poklicni zbornici in ima najmanj 7 let delovnih izkušenj pri gradnjah, pri tej zbornici pa je tudi vpisan v ustrezen imenik. Odgovorni vodja del je lahko tudi posameznik, ki ima višjo strokovno izobrazbo gradbene oziroma druge podobne tehnične smeri z opravljenim strokovnim izpitom za odgovorno vodenje del (iz sodbe I U 872/2010 z dne 27. 1. 2011, na katero se sklicuje tožnik izhaja, da ima tožnik tudi višjo strokovno izobrazbo), z opravljenim strokovnim izpitom za odgovorno vodenje del pri pristojni poklicni zbornici in ima najmanj 10 let delovnih izkušenj pri gradnjah, pri tej zbornici pa je tudi vpisan v ustrezen imenik.

Iz omenjenih določb izhaja, da mora državljan Republike Slovenije za pridobitev pooblastila za odgovornega vodjo del za zahtevne objekte med drugim opraviti tudi strokovni izpit pri pristojni poklicni zbornici. Z vidika pridobljenih kvalifikacij v smislu prvega odstavka 34. e člena je zato pomembno, ali je strokovni izpit, ki ga je tožnik opravil 24. 12. 2004, enakovreden tistemu, ki ga morajo slovenski državljani opraviti pri pristojni poklicni zbornici (IZS).

S tem v zvezi pa se sodišče strinja z izpodbijano odločbo, da tožnikov strokovni izpit, ki ga je 24. 12. 2004 opravil pri Ministrstvu za prostorsko ureditev, gradbeništvo in ekologijo v Banja Luki, ni ustrezen za pridobitev pooblastila za odgovornega vodjo del pri gradnji zahtevnih objektov. Omenjeni strokovni izpit že po naravi stvari same ne more biti enakovreden strokovnemu izpitu, ki se zahteva za državljane Republike Slovenije, saj strokovni izpit v Sloveniji po določbah Pravilnika o strokovnih izpitih zajema tudi splošni del (8. člen). Ta pa obsega poznavanje temeljev sistema predpisov s področij urejanja prostora in graditve objektov ter zborničnega sistema; temeljev sistema predpisov s področij, ki so neposredno povezana s sistemom urejanja prostora in graditve objektov ter obsegajo tri sklope, sistem varstva okolja, varovanje zdravja in življenja ljudi /.../; poznavanje sistema standardizacije in tehničnih predpisov; poznavanje sistema investicijskih procesov, projektnega vodenja, gospodarnosti investicij /.../ (11. člen pravilnika).

To pomeni, da se za državljane tretjih držav (in ne državljane EU) za vpis v imenik in s tem za pridobitev pooblastil za odgovornega vodjo del pri zahtevnih objektih, posledično pa tudi za opravljanje tega dela v Republiki Sloveniji, zahteva poznavanje slovenskih predpisov in predpisov EU. Taka zahteva je razumljiva, saj je odgovorni vodja del po 4.3.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 posameznik, ki izvajalcu odgovarja za skladnost vseh del pri gradnji s projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, z gradbenimi predpisi in predpisi s področja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih. V tem smislu je treba razumeti tudi sklicevanje toženke na tretji odstavek 58. člena Pravilnika o strokovnih izpitih, ki določa, da se potrdilo o opravljenem izpitu v tujini, ki ga predloži državljan Republike Slovenije, lahko prizna v obsegu, za katerega pristojna zbornica ugotovi skladnost vsebin, ki se zahtevajo pri opravljanju izpita v Republiki Sloveniji; zbornica lahko takšnemu posamezniku delno ali v celoti prizna posebni del izpita, ne glede na to pa mora takšen posameznik vedno opravljati splošni del izpita.

Sodišče se zato strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da v obravnavani zadevi tožnikove pridobljene kvalifikacije niso enakovredne tistim, ki se zahtevajo za državljane Republike Slovenije. Ker že z vidika enakovrednosti kvalifikacij ne izpolnjuje pogojev za vpis v imenik, je bila njegova zahteva tudi v tem delu pravilno zavrnjena.

Glede na navedeno tožba ni utemeljena, zato jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).