Jedro

Pravna oseba, ki je med pravdo z izbrisom iz sodnega registra prenehala, ne obstaja več in ne more biti pravdna stranka, zato njena pritožba ni dovoljena.

Pritožba "ustanovitelja", ki je brez imena, priimka in prebivališča (sedeža) neidentificirani subjekt, ni dovoljena, saj iz take pritožbe ne izhaja, da jo je vložila oseba, ki ima pravico do pritožbe.

Če manjkajo predpostavke dovoljenosti pritožbe nekdanje tožeče stranke in "ustanovitelja", ni dopustna meritorna odločba o pravnem sredstvu in se pritožbeno sodišče ne sme spuščati v obravnavanje njegove utemeljenosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki izpodbija drugostopenjski in prvostopenjski sklep, je neutemeljena v celoti, če drugostopenjsko sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava ali bistveno kršilo določb pravdnega postopka, čeprav bi bilo prvostopenjskemu sodišču prvo ali drugo kršitev mogoče pripisati.

Izrek

1. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine opr. št. I 641/2000 z dne 3.8.2000, dovolilo izvršbo zoper dolžnika zaradi izterjave 800.000 SIT.

Po ugovoru je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba ter nadaljevalo s pravdnim postopkom kot po ugovoru zoper plačilni nalog.

Med postopkom je bila tožeča stranka po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS, št. 54/99 in 110/99) izbrisana iz sodnega registra in je po določbi prvega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s prvim odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 - 45/2001) prenehala. Ker je tožeča stranka neobstoječ pravni subjekt in kot tak ne more biti stranka postopka, je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. P 253/2001 z dne 30.9.2002 sklep o izvršbi opr. št. I 661/2000 z dne 3.8.2000 v celoti razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrglo. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka dne 9.5.2000 izbrisana iz sodnega registra, zato je neobstoječ pravni subjekt, ki ne more biti stranka postopka. Odvetniku, ki je vložil pritožbo, je s prenehanjem pravne osebe pooblastilo prenehalo. Pritožba zato ni dovoljena. Nedovoljena je tudi v delu, ki se nanaša na ustanovitelja. Pravico do pritožbe bi lahko imel le družbenik kot singularni pravni naslednik izbrisane družbe, ki pa bi moral biti v pritožbi opredeljen vsaj z imenom, priimkom in prebivališčem.

Zoper sklep pritožbenega sodišča v zvezi s sklepom prvostopenjskega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Oba sklepa izpodbija v celoti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zahtevi navaja, da je tožeča stranka ob vložitvi predloga za izvršbo obstajala, po izbrisu iz sodnega registra pa je po prvem odstavku 27. člena ZFPPod res prenehala obstajati, vendar so v skladu s prvim odstavkom 387. člena ZGD v zvezi s 456. členom ZGD družbeniki že po samem zakonu pravni nasledniki družbe, ki je prenehala obstajati. Ob prenehanju družbe z enim družbenikom, je ta edini pravni naslednik izbrisane družbe glede preostalega premoženja. Navedenih materialnopravnih določb prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo in ni ugotavljalo, ali ima tožeča stranka pravnega naslednika, s katerim bi se postopek lahko nadaljeval. Zahteva nadalje uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da pomanjkljivosti tožbe glede pravdne sposobnosti tožeče stranke ni mogoče odpraviti, prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo prvega in petega odstavka 81. člena ZPP, določb tretjega in četrtega odstavka 81. člena ZPP pa sploh ni uporabilo. Tožeče stranke ni pozvalo, da v določenem roku popravi tožbo tako, da se bo postopek nadaljeval z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP je nepravilno razveljavilo izdani sklep o izvršbi. Neupoštevanje navedenih procesnih določb predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Enako procesno kršitev je zagrešilo prvostopenjsko sodišče tudi s tem, ko ni uporabilo določbe 3. točke prvega odstavka 205. člena ZPP, po kateri bi moralo zaradi prenehanja tožeče stranke pravdni postopek prekiniti in ga nadaljevati šele, ko bi ga skladno z določbo prvega odstavka 208. člena ZPP prevzeli njeni družbeniki kot pravni nasledniki, oziroma, ko bi jih sodnik povabil, naj to storijo. S tem je sodišče prve stopnje odreklo tožeči stranki možnost, da bi skladno z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka 81. člena ZPP odpravila pomanjkljivosti v zvezi z njeno pravdno sposobnostjo in po prvem odstavku 208. člena ZPP predlagala nadaljevanje postopka z osebo, ki je kot njen pravni naslednik lahko pravdna stranka. Sodišče prve stopnje je s tem tožeči stranki nezakonito odvzelo možnost obravnavanja njenega zahtevka pred sodiščem. To pa predstavlja tudi absolutno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zahteva končno trdi, da je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe tožeče stranke spregledalo navedeno absolutno kršitev pravdnega postopka, na katero mora po drugem odstavku 350. člena paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi za pravilno uporabo materialnega prava. Ker tudi pritožbeno sodišče ni upoštevalo zgoraj navedenih določb ZGD, je tudi samo zmotno uporabilo materialno pravo. Posledica tega je bila, da ni postopalo po 3. točki 365. člena ZPP in odpravilo očitanih nepravilnosti, ki so bile storjene v postopku na prvi stopnji, temveč je pritožbo tožeče stranke ob nepravilni uporabi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 343. člena ZPP zavrglo. S tem je tudi samo kršilo procesne določbe v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Istočasno je ponovilo absolutno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je z zavrženjem pritožbe nezakonito odreklo tožeči stranki pravico do pravnega sredstva in do sodnega varstva (23. in 25. člen Ustave Republike Slovenije).

Na zahtevo je odgovorila tožena stranka. Navedla je, da bi vse nepravilnosti, zagrešene na prvi stopnji, lahko odpravilo pritožbeno sodišče, če bi upravičena oseba vložila pritožbo. Ker je pritožbo vložila pravna oseba, ki v času vložitve pritožbe ni več obstajala, pooblastilo odvetnika pa je posledično prenehalo, pritožbeno sodišče ni imelo druge možnosti, kot da pritožbo zavrže. V tem delu so navedbe vlagatelja zahteve brezpredmetne, saj so glede na stanje stvari v tej zadevi za pravilno presojo sklepa pritožbenega sodišča povsem nepomembne. Pritožbo bi lahko vložil družbenik izbrisane družbe, česar pa ni storil in je zato potrebno vse negativne pravne posledice pripisati ravno družbeniku izbrisane družbe, ki svojih pravic ni ustrezno in pravočasno uveljavljal. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po prvem odstavku 385. člena ZPP lahko Vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. V obravnavanem primeru je to sklep sodišča druge stopnje o zavrženju pritožbe, v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa o izvršbi ter o zavrženju predloga za izvršbo. Sodišče druge stopnje naj bi po zgoraj povzetih trditvah zahteve ob reševanju pritožbe tožeče stranke samo zmotno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 387. člena ZGD in 456. člen ZGD) ter zaradi neupoštevanja procesnih kršitev prvostopenjskega sodišča tudi samo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 81. člena ZPP ter 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP in prvim odstavkom 208. člena ZPP. Drugostopenjsko sodišče naj bi spregledalo absolutno kršitev določb pravdnega postopka, ko je prvostopenjsko sodišče nezakonito odvzelo tožeči stranki možnost obravnavanja njenega zahtevka in je zato samo ponovilo absolutno kršitev določb pravdnega postopka, saj je z zavrženjem pritožbe nezakonito odreklo tožeči stranki pravico do pravnega sredstva in sodnega varstva. Po presoji vrhovnega sodišča pa so opisane trditve na račun sodišča druge stopnje napačne.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke po 1. točki 365. člena ZPP zavrglo kot nedovoljeno, po stališču zahteve pa bi ji moralo po 3. točki 365. člena ZPP ugoditi. Za to pa ni bilo pogojev. Pri obravnavanju pritožbe se najprej obravnava njena dopustnost (343. člen ZPP). Če je pritožba zoper sklep prepozna, nepopolna ali nedovoljena, jo pritožbeno sodišče zavrže (1. točka 365. člena ZPP). V primeru nedopustnosti pravnega sredstva pritožbeno sodišče ne obravnava njegove utemeljenosti. V tej zadevi je pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje vložila tožeča stranka B. d.o.o., P., in sicer preko odvetnika. Ta pravna oseba je bila dne 9.5.2000 izbrisana iz sodnega registra in zato od tedaj dalje ter nato v času vložitve pritožbe ni več obstajala. Neobstoječ pravni subjekt ne more biti pravdna stranka (76. člen ZPP) in zato nima pravice vložiti pritožbe. S prenehanjem pravne osebe preneha tudi pooblastilo, ki ga je dala (prvi odstavek 101. člena ZPP). Iz navedenih razlogov je pritožba tožeče stranke B. d.o.o., P., nedovoljena, in razlogi izpodbijanega drugostopenjskega sklepa o tem pravilni.

Zahteva navaja družbenika kot možnega pravnega naslednika družbe, ki je prenehala obstajati. Tej trditvi ni mogoče oporekati. Družbenik torej lahko vstopi v pravdo kot pravni naslednik nekdanje družbe. To lahko stori tudi s pritožbo proti prvostopenjskemu sklepu. Vendar mora biti njegova pritožba pravočasna, popolna in dovoljena. V tej zadevi nastopa z izjavo, da želi nadaljevati pravdo zoper toženo stranko, "ustanovitelj". Ker je izjava dana po zaključku postopka na prvi stopnji, jo je mogoče šteti samo kot pritožbo. Kot je razvidno iz te vloge, označbi "ustanovitelj" niso dodani ime, priimek in prebivališče oziroma sedež. Četudi je z nazivom "ustanovitelj" mišljeno družbenik, pa s tem, ko manjka kakršenkoli dodaten podatek za identifikacijo, ni mogoče ugotoviti, za katero fizično ali pravno osebo gre. Neidentificiran subjekt pa ne more biti pravdna stranka. Pritožba takega subjekta je nepopolna. Postavlja se vprašanje, ali je treba v takem primeru pozvati takega neoznačenega vlagatelja pritožbe, da jo dopolni. Nepopolnost vloge je definirana v 2. odstavku 105. člena ZPP in velja za vloge, ki jih stranke pošljejo sodišču v prvostopenjskem postopku. V pritožbenem postopku je obveznost sodišč manjša, ker je pojem nepopolne pritožbe bistveno ožji. Po prvem odstavku 336. člena ZPP je nepopolna samo tista pritožba, ki ni podpisana oziroma tista, iz katere ni mogoče ugotoviti, katera sodba se izpodbija. Samo z njo sodišče ravna tako kot z nepopolnimi vlogami (primerjaj sklep VS RS, opr. št. II Ips 337/2001). V obravnavani zadevi "ustanoviteljeva" pritožba ni taka. Zaključiti je torej, da pritožbeno sodišče ni imelo podlage zahtevati dopolnitev ali popravo pritožbe. Iz tako nepopolne pritožbe, iz katere ni razvidno, katera fizična ali pravna oseba je pritožnik, ne izhaja, da jo je vložila oseba, ki ima pravico do pritožbe, zato je tudi "ustanoviteljeva" pritožba nedovoljena (tretji odstavek 343. člena ZPP). Ker jo je kot tako opredelilo tudi pritožbeno sodišče in jo posledično v izpodbijanem sklepu zavrglo, ni kršilo 365. člena ZPP, kot neutemeljeno trdi zahteva. Z ugotovitvijo nedopustnosti pritožbe nekdanje tožeče stranke in "ustanovitelja", je prenehala možnost, da bi pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo pritožbo. Če manjkajo predpostavke dopustnosti pritožbe, ni dopustna meritorna odločba o pravnem sredstvu in se pritožbeno sodišče ne sme spuščati v obravnavanje njegove utemeljenosti. Zato v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče ni smelo preizkušati niti pravilne uporabe materialnega prava niti katerekoli bistvene kršitve določb pravdnega postopka. S tem pa tudi samo ni moglo storiti in tudi ni storilo v zahtevi navedene zmotne uporabe materialnega prava in zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zahteva za varstvo zakonitosti proti sklepu sodišča druge stopnje je zato neutemeljena.

Vrhovno državno tožilstvo je vložilo zahtevo zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje. Če se izpodbijata oba sklepa, kot v obravnavanem primeru, je izpodbijanje uspešno le, če je utemeljeno zoper oba oziroma vsaj zoper sklep sodišča druge stopnje. Če pa v drugostopenjskem sklepu ni ugotovljena zmotna uporaba materialnega prava ali bistvena kršitev določb pravdnega postopka, že po naravi instančnega sojenja zahteva za varstvo zakonitosti ne more biti uspešna, četudi bi bilo prvostopenjskemu sodišču prvo ali drugo kršitev mogoče pripisati.

Morebitna napaka prvostopenjskega sodišča je sanirana s pravnomočno odločbo pritožbenega sodišča, zoper katero se je zahteva za varstvo zakonitosti izkazala kot neutemeljena. V takem primeru je zahteva za varstvo zakonitosti, ki izpodbija drugostopenjski in prvostopenjski sklep, neutemeljena v celoti.

Glede na navedeno je povzeti, da pravnomočni sklep ni obremenjen z zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in z uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 391. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 378. členom ZPP zavrnilo.

Tožena stranka je vložila odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala povrnitev stroškov. Sodišče je odločilo, da sama krije te stroške, saj nasprotna tožeča stranka ne obstaja oziroma je zaradi neopredeljenosti neznana.