Jedro

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo vse obteževalne in olajševalne okoliščine za oba obtoženca, ki sta bila res že večkrat kaznovana (prvoobtoženi sedemkrat in drugoobtoženi dvakrat), vendar sta storitev kaznivih dejanj odkrito priznala in jih obžalovala, pri čemer vrednost stvari ni velika ter sta vsa dejanja izvršila pod vplivom alkohola, bosta izrečeni kazni enega leta in enega meseca zapora ter treh mesecev zapora pri obeh obtožencih dosegla namen kazenskopravnega varstva. Pritožbo državne tožilke, ki se je zavzemala za izrek višjih zapornih kazni, je zato pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila obtožena M.K. in S.H. spoznana za kriva storitve vsak po enega kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I točka 1 KZ ter je obtoženemu K. izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, obtoženemu H. pa kazen tri mesece zapora, odvzelo obema pridobljeno premoženjsko korist ter izvijač in usnjene rokavice, uporabljene pri kaznivem dejanju, plačila stroškov kazenskega postopka pa ju je oprostilo.

Zoper takšno sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila okrožna državna tožilka ter predlagala, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obema obtožencema izreče višji zaporni kazni.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi državne tožilke.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz razlogov sodbe, je sodišče prve stopnje pri obeh obtožencih upoštevalo, da sta bila oba že večkrat obsojena zaradi istovrstnih in drugih kaznivih dejanj, pri čemer je obtoženega K. mogoče šteti za specialnega povratnika, ki je v obravnavanem primeru izvršil kar sedem kaznivih dejanj v roku enega meseca. Istočasno sodišče prve stopnje ni moglo mimo olajševalnih okoliščin, ki jih je našlo v majhni vrednosti vzetih predmetov ter dejstvu, da sta oba obtoženca kazniva dejanja izvršila pod vplivom alkohola. Po oceni pritožbenega sodišča so bile naštete obteževalne in olajševalne okoliščine primerno ovrednotene ter obema obtožencema izrečene ustrezne kazni zapora. Res je obtoženi K. specialni povratnik, saj je bil v razdobju šestih let kar sedemkrat obsojen zaradi premoženjskih deliktov, vendar istočasno ni mogoče prezreti, da pravilno ocenjene olajševalne okoliščine ne nudijo podlage za izrek strožje zaporne kazni, še posebno, ker obtoženčeva zagotovila o povsem novem načinu življenja na bodoči skupni poti z zaročenko utegnejo biti v resnici iskrena, ter bo zato namen kazenskopravnega varstva dosežen tudi z izrečeno zaporno kaznijo. Kakor je tedaj vprašljiva pritožničina oznaka o "nepopravljivem povratniku" za tega obtoženca, je tekšna oznaka še manj primerna za obtoženega H., ki je bil v razdobju od leta 1987 do izreka izpodbijane sodbe le dvakrat kaznovan za premoženjska delikta (po členu 165/II KZ RS - mala tatvina) ter ob povedanem tudi izrečena kazen treh mesecev zapora nikakor ni prenizka, kot to zmotno meni pritožnica.

Ker izpodbijana sodba tudi sicer nima pomanjkljivosti, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo državne tožilke sodišča druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 391 ZKP).