Jedro

1) Zavrnitev dokaznega predloga zagovornika, ki je predlagal zaslišanje drugega izvedenca medicinske stroke zaradi ugotovitve, ali je imel obsojenec obrambne poškodbe, ne predstavlja kršitve obsojenčeve pravice do obrambe, ker je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga je podal dr. R.K. ugotovilo, da obsojenec ni imel obrambnih poškodb, zavrnitev dokaznega predloga obrambe pa je v razlogih sodbe tudi podobno obrazložilo.

2) Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se ne presoja ustreznosti kazni, izrečene v okviru predpisane kazni.

3) Navzočnost zagovornika in vrhovnega državnega tožilca na seji, na kateri vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti ni predvidena, zaradi česar o tej seji nista bila obveščena.

Izrek

Zahtevi obs.T.Š. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

S sodbo TS v M., enote v M., z dne 17.9.1993, je bil obs. T.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po čl.46/I KZ RS/1977 v zvezi s čl.12/II KZ SFRJ/1976 in obsojen na 8 let zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 13.6.1993 od 23. ure dalje. Višje sodišče v M. je s sodbo, z dne 31.3.1994, ugodilo pritožbi javnega tožilca in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen zvišalo na 10 let zapora. Pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dne 22.12.1994 je VS RS odločalo o zahtevah obsojenca in njegovega zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe, zahtevi pa je s sodbo zavrnilo kot neutemeljeni.

Dne 23.1.1995 je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, obsojenec pa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil dne 9.2.1995. Zagovornik je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi vseh bistvenih kršitev kazenskega postopka iz I. odstavka 371.člena ZKP in tudi zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te po njegovem mnenju vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi je navedel, da je enako kot že v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe prisiljen opozoriti, da izreka I.stopne in II.stopne sodbe nasprotujeta razlogom sodbe, da sodbi nimata razlogov o nekaterih dejstvih, da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma da so ti razlogi popolnoma nejasni ali v pretežni meri med seboj v nasprotju, kakor tudi, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar je navedeno v sodbi o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah ter med samimi listinami oziroma zapisniki. Predlagal je, da VS RS obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, podrejeno pa je predlagal, da sodbi spremeni tako, da obsojenca spozna za krivega le kaznivega dejanja uboja na mah po čl.47 KZ RS/1977, storjenega v prekoračenem silobranu in v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti oziroma da sodbi spremeni tako, da obsojencu z uporabo določil o omilitvi kazni izreče bistveno milejšo kazensko sankcijo.

Obsojenec pa je v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da ne more priznati, da je dejanje storil iz koristoljubnosti, pač pa da je šlo za uboj na mah, ni pa tudi prav, da mu je bila kazen izrečena z upoštevanjem načela generalne prevencije. Po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je na glavni obravnavi zaslišalo le dve od petih predlaganih prič. Meni, da so bila zato v zvezi z zaslišanjem prič kršene določbe členov 229, 323 in 244 ZKP, v zvezi z izvedenstvom pa kršene določbe členov 255/III in 258 ZKP. Predlagal je, da se sodbi razveljavita ter da se mu po določilu čl.128 novega Kazenskega zakonika sodi za kaznivo dejanje uboja na mah, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določilu I.odstavka 424.člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zagovornik namreč uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar pa v razlogih zahteve ni obrazložil, v čem naj bi ta kršitev obstajala. V zvezi s tem pa je potrebno pripomniti, da je bilo že v sodbi VS RS, z dne 22.12.1994, s katero je bilo odločeno o zahtevah obsojenca in njegovega zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe pojasnjeno, da pravna opredelitev kaznivega dejanja po I.odstavku 46.člena KZ RS/1977 v zvezi z II.odstavkom 12.člena KZ SFRJ/1976 povsem ustreza opisu kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje.

Čeprav zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v uvodu zahteve navaja, da uveljavlja vse bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz I.odstavka 371.člena ZKP in tudi vse druge kršitve določb kazenskega postopka, pa iz vsebine zahteve izhaja, da uveljavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11.točke I.odstavka 371.člena ZKP, torej da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Takemu stališču zagovornika pa ni mogoče pritrditi. Trditev, da obe sodbi ignorirata ugotovitev sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. M.P., da je moral biti nek povod za obsojenčevo ravnanje, ni točna. Ta povod je bil ugotovljen, saj je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje navedeno, da je obsojenec v poglobljeni osebnostni stiski pretirano čustveno reagiral, ko mu je oškodovanka odklonila posojo denarja, ga pričela naganjati iz stanovanja ter ga ozmerjala z narkomanom. Prav tako je v razlogih sodbe pojasnjeno, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo, da obsojenec ni ravnal v prekoračenem silobranu, pojasnjeno pa je tudi, zakaj v obsojenčevem dejanju niso podani znaki kaznivega dejanja uboja na mah. Zavrnitev dokaznega predloga zagovornika, ki je predlagal zaslišanje drugega izvedenca medicinske stroke zaradi ugotovitve, ali je imel obsojenec obrambne poškodbe, pa ne predstavlja kršitve obsojenčeve pravice do obrambe, ker je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga je podal dr.R.K, ugotovilo, da obsojenec ni imel obrambnih poškodb, zavrnitev dokaznega predloga obrambe pa je v razlogih sodbe tudi podrobno obrazložilo. Tudi ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, izraženem v zahtevi, da v sodbi pritožbenega sodišča niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je, kot izhaja iz razlogov sodbe, pretehtalo vse bistvene pritožbene navedbe, ocenilo pa je, da niso utemeljene, kar je v razlogih sodbe obrazložilo.

Ocenilo je namreč, da imajo ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da obsojenec ni ravnal v prekoračenem silobranu ter da ne gre za kaznivo dejanje uboja na mah, trdno podlago v zbranem in pravilno ocenjenem dokaznem gradivu.

V ostalem delu zahteve pa zagovornik, čeprav v zvezi s tem navaja, da sicer zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ocenjuje zbrano dokazno gradivo drugače kot sta ga ocenili sodišči prve in druge stopnje. Po določilu II.odstavka 420.člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti res ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa lahko vrhovno sodišče, če nastane pri odločanju o zahtevi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, sodbo razveljavi. Vendar pa v obravnavani zadevi VS RS ni podvomilo v resničnost odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.

Glede na podrejeni predlog zagovornika v zahtevi, naj se obsojencu izreče milejša kazenska sankcija, pa je potrebno pripomniti, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja ustreznosti kazni, izrečene v okviru predpisane kazni.

Zagovornik je tudi predlagal, naj ga VS RS povabi na sejo senata, zlasti še, če bo na sejo povabilo državnega tožilca. Navzočnost zagovornika in vrhovnega državnega tožilca na seji, na kateri vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, ni predvidena, zaradi česar ju o seji senata ni obvestilo.

Utemeljena pa tudi ni zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti.

Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po I.odstavku 46.člena KZ RS/1977 v zvezi z II.odstavkom 12.člena KZ SFRJ/1976, torej ne zaradi kaznivega dejanja umora, storjenega iz koristoljubnosti. Zato je njegov očitek, da se mu očita umor, storjen iz koristoljubnosti, povsem neutemeljen. Prav tako niso podane kršitve določb kazenskega postopka, ki jih obsojenec v zahtevi uveljavlja. Na glavni obravnavi dne 16.9.1993 sicer res nista bili zaslišani priči Ž.F. in V.D.F., vendar pa sta bila zapisnika o njunem zaslišanju prebrana v soglasju s strankami, torej v skladu z določilom II.odstavka 333.člena ZKP/1976. Tudi pri zaslišanju izvedenca medicinske stroke niso bila kršena določila kazenskega postopka, saj je bil izvedenec zaslišan na glavni obravnavi v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika. Zato je sodišče svojo odločbo lahko oprlo tudi na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke dr.R.K.. V zvezi s stališčem obsojenca, da mu je pritožbeno sodišče neutemeljeno zvišalo kazen zapora, upoštevaje generalno-preventivni namen kaznovanja, je potrebno pripomniti, da je pritožbeno sodišče pri odločanju o kazni sicer res upoštevalo, da je načelo generalne prevencije pri kazni, ki jo je obsojencu izreklo sodišče prve stopnje, prišlo v premajhni meri do izraza. Vendar pa je bila obsojencu tudi s sodbo pritožbenega sodišča izrečena kazen zapora v okviru predpisane kazni za kaznivo dejanje, katerega je bil spoznan za krivega. Po določilu 2.točke 33.člena KZ SFRJ/1976 pa je bil eden od namenov izrekanja kazenskih sankcij tudi v vzgojnem vplivu na druge, da ne bi delali kaznivih dejanj.

VS RS je zato zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni.