Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče obsojencema ni izreklo stranske denarne kazni, ki bi jo po zakonu moralo izreči.
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena 5. točka 372. člena Zakona o kazenskem postopku.
1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 18601/2014 spoznalo obsojenca M. P. in V. J. za kriva, da sta storila vsak po eno kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencema je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, s katerima jima je na podlagi tretjega odstavka 308. člena in 3. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 določilo vsakemu kazen šest mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 jima je v določeni kazni vštelo čas pridržanja in pripora od 14.00 ure dalje dne 1. 4. 2014 do izpustitve dne 25. 4. 2014. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar jima bo odmerjeno s posebnim sklepom, pri čemer je odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati sodno takso v znesku 56,00 EUR. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 18601/2014 pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
2. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Navaja, da sta bila obsojenca pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do petih let in denarna kazen. Po sprejetem priznanju krivde na naroku za izrek kazenske sankcije jima je sodišče izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, denarne kazni jima ni izreklo. Zoper takšno odločitev se je pritožila okrožna državna tožilka in med drugim uveljavljala kršitev kazenskega zakona, saj sodišče obsojenima ni izreklo predlagane denarne kazni, ki jo sodišču nalaga določba tretjega odstavka 308. člena KZ-1. Višje sodišče v Kopru je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in navedlo, da je denarna kazen odvisna od dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca, ker pa je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotovilo, da znaša višina dnevnega zneska 0,00 EUR, denarne kazni ni mogoče izreči. Izpostavlja, da je denarno kazen potrebno določiti skladno z določbami 47. člena KZ-1, ki v primeru pomanjkanja podatkov omogoča določitev dnevnega zneska na podlagi razpoložljivih podatkov. Po podatkih v spisu in sodbi sodišča prve stopnje znašajo mesečni dohodki obsojenega V. J. 500,00 EUR, obsojeni M. P., ki je študent in ga preživljajo starši, prejema 66,00 EUR mesečne socialne pomoči. Oba sta proti plačilu sodelovala pri spravljanju 25-tih tujcev preko državne meje. To pa so podatki, na podlagi katerih sodišče, skladno s četrtim odstavkom 47. člena KZ-1, določi višino dnevnega zneska. Ker sodišči denarne kazni, kot jima je to narekovala zakonska določba, nista izrekli, sta prekoračili pravico, ki jo imata po zakonu in v korist obsojencev kršili določbo 5. točke 372. člena ZKP. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in skladno z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil zakon kršen.
3. Obsojenca ter njuna zagovornika, ki jim je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena, nanjo niso odgovorili.
4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo vsakega od obsojencev za krivega prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter jima je po sprejetem priznanju krivde na naroku za izrek sankcije izreklo vsakemu pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev in preizkusno dobo dveh let, denarne kazni jima ni izreklo. V razlogih je navedlo, da ta ni potrebna, da se obsojenca odvrne od ponavljanja kaznivih dejanj, sicer pa sta obsojenca dejanje priznala. Tudi sicer bi moralo pri izreku denarne kazni upoštevati zaslužek, stroške preživljanja in družinske obveznosti, ter bi glede na obstoječe podatke lahko le ugotovilo, da obsojenec M. P. nima dohodkov in je torej dnevni znesek lahko 0,00 EUR, obsojenec V. J. pa ima okoli 500,00 EUR dohodkov, hkrati pa mora preživeti sebe, ženo in otroka in je spet lahko dnevni znesek glede na 47. člen KZ-1 tudi glede njega 0,00 EUR.
6. Višje sodišče v Kopru je s sodbo kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke, ki je v pritožbi med drugim uveljavljala tudi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ker sodišče obsojencema ni izreklo denarni kazni. V razlogih sodbe je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča (točka 5) ter dodatno navedlo, da tudi v primeru, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi določilo število dnevnih zneskov, bi glede na okoliščino, da znaša višina dnevnega zneska 0,00 EUR, vedno prišlo do zneska, ki bi bil enak 0,00 EUR. Sodišče prve stopnje zato po presoji pritožbenega sodišča denarne kazni ni moglo izreči. 7. Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ki jo uveljavlja vrhovna državna tožilka, je podana, če je bila (med drugim) z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. To kršitev sodišče stori, če izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali če ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Navedbe vložnice zahteve za varstvo zakonitosti je razumeti, da sodišče obsojencema ni izreklo kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. 8. Obsojenca sta bila spoznana za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, za katero je z zakonom predpisana kazen zapora do petih let in denarna kazen. Zakon je torej določil, da se storilcu tega kaznivega dejanja poleg zaporne kazni izreče tudi denarna kazen. Izrek zaporne kazni in denarne kazni sta predpisani kumulativno, zato je izrek denarne kazni, kot pravilno navaja vrhovna državna tožilka, obligatoren. Denarno kazen je potrebno določiti skladno z določbami 47. člena KZ-1, ki v primeru pomanjkanja podatkov omogočajo določitev dnevnega zneska na podlagi razpoložljivih podatkov in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah storilca (četrti odstavek).
9. Ker sodišči, kljub razpoložljivim podatkom v spisu (obsojeni M. P., ki ga preživljajo starši, naj bi prejemal 66,00 EUR mesečne socialne pomoči, obsojeni V. J. pa 500,00 EUR mesečnih dohodkov), obsojencema nista izrekli z zakonom prepisane denarne kazni, sta prekoračili pravico, ki jo imata po zakonu in v korist obsojencev kršili določbo 5. točke 372. člena ZKP.
10. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obsojencev, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo le, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.