Jedro

Oviranje in motenje delavcev je že pojmovno inkorporirano v zmerjanju vodje varnostne skupine med redno kontrolo, grožnjah z aktiviranjem bombe in agresivnem žaljenju sodelavcev. Ravnanje tožnika je take narave, da je onemogočilo delo drugih delavcev in je vzbudilo njihovo nejevoljo, kar so vse elementi disciplinske kršitve po pravilniku tožene stranke. S tem so v ravnanju tožeče stranke podane kvalifikatorne okoliščine, obstoj katerih je po navedenem pravilniku in po 89. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 76/93) nujen pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, zato je tožena stranka tožniku zakonito izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odločena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se z a v r n e tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Odločba disciplinske komisije tožene stranke ... z dne 30.6.1998 in sklep komisije za pritožbe z dne 26.8.1998 se razveljavita.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožeče stranke tako, da je odločbo disciplinske komisije in sklep pritožbene komisije tožene stranke spremenilo tako, da je tožeči stranki za lažjo kršitev delovne obveznosti po 9. tč. 16. čl. Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev tožene stranke izreklo disciplinski ukrep javni opomin (namesto disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena za dobo enega leta). Toženi stranki je naložilo v plačilo celotne pravdne stroške tožeče stranke. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V razlogih pritožbe je izrazila nestrinjanje s prekvalifikacijo sodišča prve stopnje, ker meni, da tožnikove kršitve, upoštevaje dejavnost tožene stranke, to je tehnično in fizično varovanje premoženja in ljudi, ni mogoče šteti za lažjo kršitev delovnih obveznosti. Javni opomin za tožečo stranko ne bo imel vzgojnega učinka. Ni res, da tožnikovo ravnanje nima posledic za podjetje, saj je bil delavec F. F. obravnavan pred organi pregona, prav tako pa so tožnikove kršitve negativno vplivale na moralni ugled podjetja; prišlo je do širjenja govoric v ... in do nesoglasja zaposlenih. Drugostopenjskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpobijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo napačno odločitev. Iz vsebine pritožbenih navedb je mogoče razbrati, da pritožnik ne oporeka dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Razlogi izpodbijane sodbe vsebujejo izrecno potrditev dejanskih ugotovitev tožene stranke, kot jih je le-ta opredelila v odločbi disciplinske komisije, in katerim ne nasprotuje niti pritožnik. Kot pravilno je torej prvostopenjsko sodišče štelo ugotovitev tožene stranke, da je tožeča stranka A.A. 24.3.1998 sodelavca F. F. - vodjo varnostne skupine med redno kontrolo dela zmerjal z besedami "svinja in baraba" ter mu grozil, da bo aktiviral bombo, in 28.4.1998 z agresivnimi in žaljivimi besedami napadel sodelavce C., G. in F.. Tožena stranka pa utemeljeno oporeka pravni presoji prvega sodišča, ki je navedeno ravnanje tožeče stranke kvalificiralo kot lažjo kršitev delovnih obveznosti iz 9. točke 16. člena pravilnika tožene stranke in ji posledično izreklo disciplinski ukrep javni opomin. S tem je spremenilo odločbo disciplinske komisije v zvezi s sklepom pritožbene komisije, s katerima je bil delavcu A.A. zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, njegova izvršitev pa pogojno odložena za dobo enega leta. Po oceni sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče zmotno štelo, da je tožnik s svojim ravnanjem žalil in imel nekorekten odnos do sodelavcev, brez posledic za podjetje, kar je pojavna oblika lažje kršitve delovnih obveznosti po 9. točki 16. člena pravilnika tožene stranke. S tem, ko je tožnik sodelavca F. F. - vodjo varnostne skupine med redno kontrolo dela zmerjal z besedami "svinja in baraba" ter mu grozil, da bo aktiviral bombo, in ko je z agresivnimi in žaljivimi besedami napadel sodelavce C., G. in F., je po oceni senata sodišča druge stopnje storil hujšo kršitev delovne obveznosti iz 30. in 15. točke 17. člena Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev tožene stranke. V citiranem določilu je kot tovrstna kršitev opredeljeno ravnanje delavca, ki pomeni motenje oziroma oviranje delavcev, neizpolnjevanje sklepov, navodil in drugih organizacijskih predpisov (15. točka) ter obrekovanje sodelavcev, vodsta, delavcev uporabnikov in neprimerno obnašanje na delu (30. tč. navedenega 17. člena pravilnika). V obravnavanem primeru gre očitno za motenje delavcev (15. točka) z neprimernim obnašanjem na delu (30. točka 17. člena Pravilnika), ki ima elemente hujše in ne le lažje kršitve delovne obveznosti. Po prepričanju senata je nedvomno, da je oviranje in motenje delavcev že pojmovno inkorporirano v zmerjanju vodje varnostne skupine med redno kontrolo, grožnjah z aktiviranjem bombe in agresivnim žaljenjem sodelavcev. Po povedanem se izkaže razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem le žalil sodelavce in imel nekorekten odnos do sodelavcev, brez posledic za podjetje (lažja kršitev po 9. točki 16. člena Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti), kot pravno zmotno. Prav tako pa je po oceni senata sodišča druge stopnje obravnavano ravnanje tožnika A. A. take narave, da je onemogočilo delo drugih delavcev in je vzbudilo njihovo nejevoljo, kar so vse elementi iz točke g 2. odstavka 22. člena pravilnika tožene stranke. S tem so v ravnanju tožeče stranke podane kvalifikatorne okoliščine, obstoj katerih je po navedenem pravilniku in po 89. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 73/93) nujen pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ker so disciplinski organi tožene stranke ravnanje tožnika pravilno pravno kvalificirali kot hujšo kršitev po 15. in 30. tč. 17. čl. pravilnika, je izrečeni disciplinski ukrep zakonit. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izpodbijana sklepa disciplinskih organov spremenilo, zato je pritožba tožene stranke utemeljena. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, sicer pa v postopku pred sodišče prve stonje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere skladno z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).