Jedro

V zvezi s poškodbo - zvin vratne hrbtenice je bila tožniku prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 300.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 900.000,00 SIT, skupno 1,350.000,00 SIT odškodnine.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z dne 10.2.2004 v zvezi s popravnim sklepom z dne 12.1.2005 - pod točko 1 izreka glede obresti tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožniku od zneska 1.350.000,00 SIT od 1.1.2002 do

27.6.2003 plačati zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, - ter v točki 3 izreka glede pravdnih stroškov, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku

467.912,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila.

V preostalem se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora nositi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 1,350.000,00 SIT (odškodnina za strah v znesku

150.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti 300.000,00 SIT in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 900.000,00 SIT) z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 do izdaje sodbe v višini predpisane obrestne mere, od prvega dne od izdaje sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (kar je v bistvu eno in isto), zahtevek nad zneskom 1,350.000,00 SIT pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožniku stroške tega postopka v znesku 198.186,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. S popravnim sklepom z dne 12.1.2005 pa je v izreku o pravdnih stroških odpravilo napako, ko je zamenjalo stranko, tako da se pravilna odločitev glasi, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku

168.186,00 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Zoper ugoditveni del sodbe se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse po zakonu predvidene pritožbene razloge. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo ugovora pasivne legitimacije in da ni ugotovilo nobene izmed predpostavk 105. čl. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (ZTSPOZ, Uradni list SFRJ, št. 17/90). Zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Izvedeniško mnenje dr. D. S., ki ga je sodišče upoštevalo, tožnika ne opravičuje do dosojene višine denarne odškodnine, kar zlasti velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj gre le za bolečo, nekoliko zavrto gibljivost vratu v skrajnih legah pri rotaciji glave v levo in predklonu glave, pri tem da invalidnost v smislu predpisov SPIZ ni podana. Mnenje sodnega izvedenca psihiatra dr. Z. je v nasprotju z mnenjem dr. S. glede popoškodbenih težav. To mnenje pa tožena stranka tudi šteje kot nesprejemljivo, ker temelji na izvedenskem mnenju dr.

V., ki ga tožena stranka ni priznala, zato je predlagala novega izvedenca, komisijo za izvedeniška mnenja, v smeri tožnikovih nevroloških težav. To ne bi smel biti razlog za zavrnitev tega predloga, ker da je predlagala napačnega specialista. Zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno raziskano. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi poškodb v prometni nezgodi prišlo do določenih psihičnih sprememb, ne da bi pojasnilo katerih, se ne da preizkusiti. Pri tem je mnenje dr.

Z. tudi nejasno in neprepričljivo, ko ugotavlja, da duševne spremembe niso hudo intenzivne, istočasno pa, da ga znatno ovirajo pri njegovem vsakdanjem delovanju. Zato vztraja pri novem izvedencu. Pritožuje pa se tudi zoper obrestni del sodbe in zoper uporabo načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 24.6.2002, ter tudi zoper višino zamudnih obresti v višini predpisane obrestne mere od 1.1.2002 do dne sojenja, ki niso zmanjšane za temeljno obrestno mero. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Zavrača pritožene ugovore, kar se tiče višine odškodnine pa meni, da je kvečjemu prenizka.

Sklicuje se na prepričjivost izvedeniškega mnenja dr. Z., za postavitev novega izvedenca, pa meni, da ni bilo pogojev po 3. odst. 254. čl. ZPP. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper popravni sklep pa se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se popravni sklep spremeni tako, da se toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke glede na uspeh v pravdi. Sicer pa meni, da je popravni sklep nezakonit, ker ne predstavlja zgolj očitne poprave pisne napake v sodbi z dne

10.2.2004, temveč gre za vsebinsko spremembo izreka stroškovnega dela.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je le delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo storjenih bistvenih kršitev določb postopka in da so bile, razen glede obresti in pravdnih stroškov, pravilno uporabljene materialnopravne določbe, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ki je tudi ugotovilo vse za odločitev pomembne okoliščine, zato tudi ni potrebno več dopolnjevati dokaznega postopka.

Očitek, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti glede utemeljenosti ugovora pasivne legitimacije tožene stranke, je neutemeljen, saj se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na zavzeto stališče višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 11.6.2003, ki ga je očitno tudi samo sprejelo, ko navaja, da ima po določbi 105. čl. ZTSPOZ oškodovanec možnost izbirati, ob podanih predpostavkah istega člena, ali bo tožil zavarovalnico ali biro, in da je zato pasivna legitimacija podana. Da je šlo za škodo, povzročeno z vozilom tuje registracije, ni prerekano. Da je tožnik pri toženi stranki vložil zahtevek za izplačilo škode, tudi ni prerekano, kot tudi ne, da je zavarovalnica tožniku izplačala iz tega dogodka odškodnino za materialno škodo, za nepremoženjsko pa ne, ker med strankama ni bilo soglasja glede višine odškodnine. Zato ni bilo nikakršne potrebe, da bi tožnik uveljavljal zahtevek po 2. odst. 105. čl. ZTSPOZ, po 3. odst. citiranega člena pa je tožnik lahko izbiral ali bo vložil tožbo zoper biro ali zoper tožečo stranko ali pa zoper oba. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke v tem sporu, pa tudi dosedanja sodna praksa od tega ni odstopala.

V nasprotju z določbami ZPP tudi ni zavrnitev dokaznega predloga za izvedenca nevrološke stroke, ki ga je predlagala tožena stranka za ugotovitev tožnikovih nevroloških težav, ker je bil popolnoma določen predlog na list. št. 77 spisa, zato je utemeljena njegova zavrnitev iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Soglašati je namreč, da za psihične probleme, ki jih je zatrjeval tožnik, pride v poštev le psihiater kot izvedenec. Ker tožnik ni zatrjeval problemov z živčevjem, v tej zadevi nevrolog ni imel kaj iskati. Ob tako določnem dokaznem predlogu pa tudi sodišče prve stopnje samo tega dokaznega predloga tožene stranke ne sme spreminjati, odločalo je lahko le, ali tak dokazni predlog sprejme ali ne. Zavrnitev tega dokaznega predloga pa zato tudi ni vplivala na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zahteva po določitvi izvedenca drugega profila medicinske stroke v pritožbenem postopku pa je nov dokaz, za katerega pa tožena stranka tudi ne navaja, da bi ga ne mogla uveljavljati v postopku na prvi stopnji, zato v pritožbenem postopku ni več dopusten.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v celoti in pravilno ugotovljena tožniku nastala škoda na negmotnem področju. Sodišče prve stopnje je sprejelo mnenje dr. S., zoper katero nima pomislekov tožena stranka, in upoštevalo tudi mnenje psihiatra dr. Z.. Trditev, da pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti, kot jih je utrpel tožnik zaradi poškodbe zvina vratne hrbtnice, ki je lahka telesna poškodbe, ne opravičujejo odškodnine v znesku 300.000,00 SIT, glede na trajanje in intenziteto, kot jo je ugotovila izvedenka, je neutemeljena. Takšna odškodnina je po prepričanju pritožbenega sodišča primerna glede na ugotovitev, da je trpel hude bolečine le en dan po poškodbi, srednje intenzivnosti pa en teden po poškodbi in ob razgibavanju skoraj tri tedne, še nadaljnja dva meseca pa je trpel bolečine lahke intenzivnosti in upoštevanju sodne prakse, ki prisoja odškodnine v podobnih primerih. Enako je tudi z odškodnino za strah v višini

150.000,00 SIT, ki pa ji tožena stranka konkretizirano ne ugovarja.

Tožena stranka zlasti nasprotuje odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 900.000,00 SIT, ko izvedenka ugotavlja, da invalidnost v smislu predpisov SPIZ ni podana, da pa je pri tožniku podana trajna posledica v funkcionalnem smislu v obliki boleče in nekoliko zavrte gibljivosti vratu v skrajnih legah pri rotaciji glave v levo in predklonu glave in sicer za 1/3, pri čemer je ocenila trajno izgubo splošne delovne sposobnosti po tabelah Zavarovalnice Triglav na 5%. Ta izvedenka tudi ugotavlja, da je tožnik še vedno zaskrbljen za svoje zdravje, predvsem zaradi svojega depresivnega počutja in psihične občutljivosti, ki se kaže v hitri zamerljivosti in jokavosti, skrbi pa ga tudi, ali se bo še lahko ukvarjal s karatejem. Take njene ugotovitve pa je s svojim mnenjem nadgradil tudi izvedenec dr. Z. z ugotovitvami, kot jih navaja v razlogih sodbe sodišče prve stopnje.

Za toženo stranko je mnenje slednjega izvedenca neprepričljivo in nejasno in mu očita tudi še neobjektivnost in užaljenost ter dejstvo, da njegovo mnenje temelji na mnenju dr. V., ki ga tožena stranka ne prizna in da tudi ni imel na razpolago zdravstvene dokumentacije, ampak le pogovor s tožnikom, vendar pa vse to ne pretehta ugotovitve že dr. S., da je nesreča pri tožniku povzročila spremembe na njegovem psihičnem področju, ki po mnenju izvedenca dr. Z. niso objektivno hudo intenzivne, vendar pa ovirajo njegovo duševno delovanje. Pri tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da očitanih neskladij med mnenjem dr. S. in dr. Z. pritožbeno sodišče ne vidi, poleg tega pa je mnenje dr. Z. le dodatek mnenju dr. S. za področje, ki ni v njeni domeni.

Pritožbeno sodišče je prepričano, da je ob ugotovljenih duševnih bolečinah, ki mu jih povzroča manjša funkcionalna motenost zaradi boleče in za 1/3 zavrte rotacije glave v levo in predklonu glave, ob tem, da je bil tožnik športnik ter ob obstoječih, vendar pa ne hudo intenzivnih spremembah na psihičnem področju, ki se kažejo kot glavoboli, slabe miselne zbranosti, tesnobi, občasnem nihanju razpoloženja, kar vse izhaja tudi iz zaslišanja tožnika, primerna odškodnina v višini 900.000,00 SIT, saj se tudi po sodni praksi prisojajo odškodnine za podobne primere v tej višini. Čeprav gre pri tožniku za manjše motenosti, pa ni zanemarljivo, kljub tožnikovi starosti, da je bil športnik, da so mu posledice poškodbe onemogočile se ukvarjati s karatejem in da ga posledice duševnega pretresa ob prometni nezgodi in poškodbi ovirajo pri njegovem intelektualnem delu, ki pa sicer tudi zaradi naravnih zakonitosti ne more biti tako neobremenjeno, kot je pri mladih ljudeh. Celokupna odškodnina v zvezi s poškodbo zvina vratne hrbtenice v višini 1,350.000,00 SIT, je v danem primeru primerna, zato je pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo na podlagi 353. čl. ZPP, saj višina odškodnine ustreza določbi 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper obrestni del sodbe za čas od 1.1.2002 od 27.6.2003. Nepremoženjska škoda se tako po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) kot po določbah ZOR odmerja po razmerah na dan sojenja, kar pa ne pomeni, da je tožena stranka prišla v zamudo šele z izdajo sodbe. Do uveljavitve OZ in kasnejših Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri in Zakona o spremembah in dopolnitvah tega zakona so se na podlagi načelnega pravnega mnenja dne 29.5.1987 v Bugojnu priznale zakonite zamudne obresti od nepremoženjske škode šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Po uveljavitvi OZ pa je Vrhovno sodišče sprejelo načelno pravno mnenje, po katerem oškodovancu od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo zamudne obresti od uveljavitve OZ. Tožena stranka je prišla v zamudo že 1.1.2002 in ji od tega dne gredo zamudne obresti od celotnega zneska odškodnine in sicer zmanjšane za temeljno obrestno mero do 27.6.2003, ker je

28.6.2003 začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (SPOMZO-1), ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in valorizacijskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tako pri obrestnem delu zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje o teku obresti in višini obrestne mere na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Nima sicer prav, da sodišče prve stopnje, glede na to, da je napačno poimenovalo, oziroma zamenjalo pri izreku o stroških tožečo stranko s toženo, ne smelo izdati popravnega sklepa. Tega je utemeljeno izdalo, vendar pa ima tožeča stranka, ker gre za neskladje v izreku sodbe, na podlagi 3. odst. 328. čl. ZPP v zvezi z 366. čl. ZPP pravico do pritožbe glede popravljenega dela sodbe. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo obravnavalo kot pritožbo zoper stroškovni izrek. Pri tem je ugotovilo, da je glede na okoliščine primera, ko je bil ves čas postopka sporen tako temelj kot višina, uporabiti določbo 2. odst. 154. čl. ZPP in upoštevati uspeh po temelju (100%) in uspeh po višini (23%), v povprečju torej 61,5% uspeh tožeče stranke, zato je prav, da stranki tudi v obratnem sorazmerju nosita pravdne stroške. Stroški tožeče stranke na prvi stopnji so bili odmerjeni v znesku 1,134.010,00 SIT, za toženo stranko pa v znesku 596.115,00 SIT in njihova višina ni prerekana.

Tožeča stranka mora zato toženi stranki povrniti 38,5% njenih stroškov, ali 229.504,00 SIT, tožena strank pa tožeči stranki 61,5% njenih pravdnih stroškov ali 697.416,00 SIT. Po kompenzaciji je torej tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 467.912,00 SIT pravdnih stroškov v 15-tih dneh, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje. Sprememba izreka o stroških ima podlago v določbi 4. točke 358. čl. ZPP v zvezi s 365. čl. ZPP.

Tožena stranka mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v glavni stvari ni bila uspešna, tožeča stranka pa svojih stroškov odgovora na pritožbo in pritožbo zoper sklep ni zaznamovala.