Jedro

Tožena stranka je odločitev o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči oprla na določbo 2. točke prvega odstavka 24. člena ZSVarPre, ki pa že od 1. 9. 2014 ne velja več. Izrecno se je na neveljavno določbo 24. člena ZSVarPre sklicevala pri ugotavljanju, katero premoženje se ne upošteva pri ocenjevanju materialnih pogojev prosilca. Sodišče zato pritrjuje tožniku, da je tožena stranka odločitev sprejela na podlagi pravnega predpisa, ki v trenutku odločanja ni več veljal, kar pomeni, da je nezakonita.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. Bpp 409/2016 z dne 22. 8. 2016, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje ter oprostitev plačila stroškov izvedenca v kazenski zadevi, ki teče zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Pojasnila je, da je izhajala iz 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi z zakonom določeni pogoji. Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke ter dohodke in prejemke njegove družine, kot tudi glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. Po določbi 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Tožena stranka je pojasnila, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka in stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki trenutno znaša 288,81 EUR, kot premoženje pa upošteva premoženje, ki dosega ali presega 13.862,88 EUR ter osebni avtomobili ali enosledna vozila, ki presegajo vrednost 8.086,68 EUR. V nadaljevanju je tožena stranka navedla, katero premoženje se ne upošteva pri oceni ali je socialno stanje prosilca za brezplačno pravno pomoči ogroženo, pri tem pa se sklicevala na 24. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre).

2. Tožena stranka je na podlagi evidence FURS o obdavčljivih dohodkih fizičnih oseb za leto 2015 ugotovila, da je imel tožnik v letu 2015 iz naslova dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti dohodek v višini 350,82 EUR. Iz odločbe CSD Ilirska Bistrica, št. 1231-1852/2013/1 z dne 3. 2. 2016 je razvidno, da je tožnik solastnik, oziroma lastnik večjega števila nepremičnin, med njimi tudi lastnik nepremičnine s parc. št. 2762/1 k.o. ..., katere vrednost je po javno dostopnih podatkih o vrednosti nepremičnin GURS-a ocenjena na 14.087,00 EUR. Tožena stranka ugotavlja, da se po sodni praksi v primeru, ko ima prosilec vrsto premoženja, ki daje dohodke, te nepremičnine ne upoštevajo kot premoženje, pač pa upošteva katastrski dohodek kot vir dohodka, vendar pa, po drugi strani, ZSVarPre določa, da se iz premoženja, ki daje dohodke, izvzame le tisto premoženje, ki daje dohodke, višje od minimalne bruto plače v RS, to je premoženje, ki daje dohodke višje od 790,73 EUR. Prej navedena nepremičnina presega cenzus in se zato šteje, da bi tožnik lahko, brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine, zmogel poravnati stroške sodnega postopka in stroške nudenja pravne pomoči. Poleg te nepremičnine je tožnik lastnik, oziroma solastnik še večjega števila drugih nepremičnin.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in navaja, da je tožena stranka odločitev sprejela na podlagi določbe 24. člena ZSVarPre, s tem pa kršila določbo 2. člena Ustave RS. Ta določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Temelj pravne države je načelo zakonitosti, ki med drugim zahteva, da je organ dolžan odločitvi v skladu z veljavnimi predpisi. To načelo je konkretizirano tudi v 6. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). 24. člen ZSVarPre, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, je bil črtan s sprejemom ZSVarPre-C (Uradni list RS, št. 99/2013 z dne 3. 12. 2013), ki je stopil v veljavo z dnem 1. 9. 2014. Obenem je bil spremenjen tudi 11. člen istega zakona, ki sedaj določa, da se pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo osebe, določene z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, njihov dohodek in premoženje, razen načina in obdobja upoštevanja dohodka in premoženja, glede katerih se uporablja ZSVarPre. Iz zakonodajnega predloga novele ZVarPre izhaja, da je do črtanja določbe 24. člena prišlo zaradi sprejetja Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) z namenom enotne definicije premoženja pri uveljavljanju vseh socialnih transferjev, ki so odvisni od materialnega položaja. To kaže, da je po 1. 9. 2014 pri ugotavljanju materialnega položaja prosilcev po ZSVarPre treba upoštevati določila ZUPJS, ni pa dopustno uporabiti črtanih pravil ZSVarPre. Tožena stranka je torej s tem, ko se je pri odločitvi oprla na določbo 24. člena ZSVarPre, ki v času odločanja ni več veljala, kršila načelo zakonitosti iz 2. člena Ustave RS in ni uporabila predpisa, ki bi ga morala, torej ZUPJS. Po 18. členu ZUJPS se v premoženje prosilca ne štejejo kmetijska, vodna in gozdna zemljišča, ki dajejo dohodek, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja. Po 12. členu ZUPJS se kot dohodek upošteva tudi obdavčljivi dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino, to pa je tudi dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti ali katastrski dohodek. Sporna parcela, ki jo je tožena stranka izpostavila v odločbi, generira dohodek iz kmetijske in gozdarske dejavnosti in je zgolj 1.530 m2 tega zemljišča mogoče šteti v tožnikovo premoženje po ZUPJS, to je v višini 228,08 EUR. Tožena stranka bi navsezadnje pri izračunu vrednosti premoženja tožnika lahko upoštevala odločbo CSD Ilirska Bistrica z dne 3. 2. 2016, iz katere izhajajo vsi podatki o nepremičnem premoženju tožnika, s tem, da so navedena vsa zemljišča oziroma deli zemljišč, ki se upoštevajo pri ugotavljanju njegovega materialnega položaj, njihova skupna vrednost pa je 5.999,43 EUR, torej manj od cenzusa, ki ga določa 27. člen ZSVarPre. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da je upravičen do brezplačne pravne pomoči, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I. izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP). Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg prosilca upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine se torej uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP), to je določbe ZSVarPre.

7. Skladno s 5. členom ZSVarPre se pri ugotavljanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči upoštevajo osnove in merila, določene s tem zakonom in z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po 11. členu tega zakona se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca upoštevajo osebe, določene z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, njihov dohodek in premoženje, razen načina in obdobja upoštevanja dohodka in premoženja, glede katerih se uporablja ta zakon. Posebej ta zakonska določba opredeljuje, da se glede načina in obdobja upoštevanja dohodka iz dejavnosti ter dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, uporablja zakon, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, to je ZUPJS.

8. ZUPJS določa dohodke in premoženje, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca, prav tako tudi dohodke in premoženje, ki se pri tem ne upoštevajo. Skladno s 1. točko prvega odstavka 12. člena tega zakona se kot dohodki, ki se upoštevajo, štejejo vsi obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine, torej dohodki, ki jih kot take določa Zakon o dohodnini ( v nadaljevanju ZDoh-2). Ta zakon kot obdavčljive dohodke v 3. točki 18. člena določa dohodke iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, torej katastrski dohodek. Nesporno torej je, da se pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika upošteva katastrski dohodek, ki ga je, kot ugotavlja tožena stranka, v letu 2015 dosegel v višini 350,82 EUR in čemur tožnik ne oporeka.

9. Skladno z ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca v premoženje sicer šteje nepremično premoženje (1. točka prvega odstavka 17. člena ZUPJS), ne šteje pa kmetijsko, vodno in gozdno zemljišče, ki daje dohodek, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja (6. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS). Ker se, skladno s prej citirano določbo 3. točke 18. člena ZDoh-2, kot obdavčljivi dohodek upošteva dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, torej katastrski dohodek, to pomeni, da se kmetijska, vodna in gozdna zemljišča, ki tak dohodek dajejo, ne štejejo v premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca. Z drugimi besedami - kolikor se del nepremičnine uporablja za opravljanje osnovne kmetijske dejavnosti, del pa temu ni namenjen, je kot v premoženje dopustno všteti samo slednji del zemljišča, ne pa celotnega.

10. Med strankama ni sporno, da je tožnik lastnik, oziroma solastnik več nepremičnin. Sporno pa je ali je, glede na to, da ima tožnik katastrski dohodek od teh zemljišč, dopustno ta zemljišča upoštevati kot premoženje pri ugotavljanju njegovega materialnega položaja. Tožena stranka je med vsemi nepremičninami izpostavila le nepremičnino s parc. št. 2762/1 k.o. ..., ki je delno pozidano in delno kmetijsko zemljišče, njena vrednost po podatkih GURS pa ocenjena na 14.087,00 EUR. Tožena stranka se je postavila na stališče, da je iz premoženja, ki daje dohodke, treba izvzeti le tisto premoženje, ki daje dohodke, višje od minimalne bruto plače v RS, to je višje od 790,73 EUR, s tem pa prišla do zaključka, da že vrednost te nepremičnine presega cenzus premoženja (13.862,88 EUR), določen pri ugotavljanju materialnih pogojev za odobritev brezplačne pravne pomoči. 11. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tako stališče in s tem odločitev o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je sprejela dne 22. 8. 2016, oprla na določbo 2. točke prvega odstavka 24. člena ZSVarPre, ki pa že od 1. 9. 2014 ne velja več. Četudi tega v izpodbijani odločbi ni posebej opredelila, pa to izhaja iz 9. odstavka obrazložitve, ki je dejansko prepis tega zakonskega teksta. Izrecno se je na neveljavno določbo 24. člena ZSVarPre tožena stranka sklicevala pri ugotavljanju katero premoženje se ne upošteva pri ocenjevanju materialnih pogojev prosilca. Sodišče zato pritrjuje tožniku, da je tožena stranka odločitev sprejela na podlagi pravnega predpisa, ki v trenutku odločanja ni več veljal, kar pomeni, da je nezakonita. Namesto tega bi morala tožena stranka upoštevati pravila, ki jih za ugotovitev materialnih pogojev prosilca sedaj določata ZSVarPre in ZUPJS ter se, glede na to, da je pri odločanju izhajala tudi iz odločbe CSD Ilirska Bistrica, opredeliti tudi do tam že izdelanega izračuna vrednosti tožnikovega premoženja.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi z 1. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljeno kršitev odpraviti, ponovno ugotoviti tožnikov materialni položaj ter materialni položaj njegove družine in nato oceniti ali tožnik izpolnjuje subjektivne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot tudi oceniti ali izpolnjuje objektivne pogoje, zatem pa znova odločiti o njegovi prošnji.

K točki II. izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.